Redna in učinkovita telesna dejavnost je zelo priporočljiva tudi v starosti. Pripomore namreč k ohranjanju telesnih sposobnosti in spretnosti, ki so potrebne pri vsakodnevnih opravilih. Prav tako pa močno vpliva na počutje, na občutek dobrega zdravja in krepi splošno zadovoljstvo z življenjem. Redna telesna dejavnost utrjuje mišice, vpliva na zdravje kosti, blaži upadanje psihofizičnih in funkcionalnih sposobnosti telesa, pripomore k zmanjšanju stresa in depresije, izboljšuje družabne spretnosti, samospoštovanje in samozavest, krepi imunski sistem ter vpliva na kakovost spanca. Skupaj z ustrezno prehrano telesna dejavnost varuje tudi pred prekomerno telesno težo in debelostjo ter zmanjšuje tveganje za padce in poškodbe pri padcih.
Raziskave so pokazale, da redna telesna dejavnost varuje pred večino kroničnih nenalezljivih bolezni in vpliva na zmanjšanje tveganja za razvoj srčno-žilnih bolezni, sladkorne bolezni tipa 2, kapi, visokega krvnega tlaka, osteoporoze … Na drugi strani pa odsotnost ali pomanjkanje telesne dejavnosti in prekomerno sedenje lahko povzroči zmanjšanje kostne in mišične mase, kar lahko vodi v prezgodnje staranje in v zmanjšano sposobnost opravljanja vsakdanjih opravil. V Sloveniji je v starostni skupini nad 65 let telesno nedejavnih kar okoli 60 % starejših odraslih.
Zanimivost:
Pomembno je pravočasno odkrivanje in zdravljenje visokega krvnega tlaka, da bi preprečili njegove negativne učinke na telo. Zapomnimo si številko 140/90 mmHg in to, da mora biti krvni tlak pravilno izmerjen. Če že imamo hipertenzijo (povišan krvni tlak), potem jo je treba zdraviti tako s farmakološkimi kot tudi nefarmakološkimi ukrepi. Če začnemo zdravljenje z zdravili, jih je treba redno jemati.
Zanimivost:
Osteoporozo definiramo kot zmanjšano mineralno kostno gostoto, je sistemska degenerativna skeletna bolezen, za katero sta značilni nizka kostna masa in mikrookvare kostnega tkiva in večja občutljivost za zlom. To je bolezen, ki je posledica naravnega procesa staranja, pri kateri se postopno in neopazno tanjšajo gradbene enote kosti. Veliko lahko storimo sami s preventivnimi ukrepi:
– zdrava prehrana z dovolj kalcija in beljakovin,
– primerna in zadostna telesna aktivnost,
– izpostavljenost soncu v primernih urah,
– opustitev škodljivih navad kot so kajenje, prekomerno uživanje kave in alkohola.
S težo do 12 kg in površino okoli 2 m2 je koža največji človeški organ, odgovoren za kar nekaj pomembnih telesnih funkcij – preprečuje vstop škodljivih mikroorganizmov v telo, zagotavlja učinkovito zaščito pred izgubo vlage, mrazom, UV-žarki in mehanskimi dražljaji. Koža uravnava telesno temperaturo s potenjem in uravnavanjem prekrvavitve. Da bi koža ohranjala zdravje in učinkovito opravljala svoje funkcije, jo je treba pravilno negovati. Ko se povečujejo leta, pa se v koži zmanjša tvorba kolagena v fibroblastih. Poveča se sinteza kolagenaz (encimov, ki zmanjšujejo količino kolagena). Koža spremeni barvo, postane rumenkasta, rožena plast se zadebeli, pojavijo se sončne pege, keratoze. Zaradi teh procesov koža s staranjem postopoma izgublja svojo čvrstost in napetost.
Staranje kože je zapleten in dolgotrajen proces, ki ga sproži več mehanizmov na različnih ravneh. Danes razlikujemo t. i. ekstrinzično staranje, ki ga povzročajo dejavniki iz zunanjega okolja, npr. UVA- ter UVB-sevanje, onesnaženost, prekomerno uživanje alkohola, nezdrava prehrana, kajenje. Druga vrsta staranja, t. i. intrinzično staranje, se dogaja na ravni celic in je do določene mere dedno. K tej vrsti staranja kože pripomore upad spolnih hormonov. Videz kože se s staranjem zelo spremeni tudi zaradi zmanjšane napetosti mišic ter prerazporeditve podkožnega maščevja.
Staranju kože bi se večina ljudi rada izognila, saj mladosten in svež videz kože kažeta na skrb za lastno zdravje in sta nenazadnje podlaga za dobro samopodobo. Izrednega pomena je preprečevanje staranja kože iz medicinskih razlogov, saj postarana in poškodovana koža predstavlja velik dejavnik tveganja za nastanek benignih in malignih (rakavih) sprememb.
Koža ima zaščitne mehanizme, s katerimi se sicer sama upira staranju, vendar se z leti le-ti postopoma izčrpajo. Z nekaterimi medicinskimi ukrepi je staranje kože mogoče upočasniti, vendar moramo za dosego cilja najprej spremeniti svoj način življenja.
V največji možni meri se je treba izogibati UV-sevanju oz. se pred izpostavljanjem ustrezno zaščititi. Ukvarjanje s športom krepi lastne zaščitne mehanizme v koži. Uživanje hrane, ki vsebuje veliko antioksidantov (sadje, zelenjava), pitje zadostnih količin vode ter uporaba krem, ki vlažijo kožo, prav tako pripomorejo k zaviranju starostnih procesov.
Obstajajo najrazličnejši postopki pomlajevanja kože. Nekateri pospešujejo razmnoževanje fibroblastov in s tem dosegajo pomladitev kože. Uporabljajo se t. i. luščila, izdelki, ki vsebujejo salicilno kislino in fenolno ali glikolno kislino. Starostne kožne spremembe (pigmentacije, gubice) se zelo učinkovito odstranjuje s pomočjo laserjev. Obnovitev kože lahko dosežemo s postopki, kot so dermoabrazija, mikroabrazija (odstranjevanje epidermisa in povrhnjih plasti dermisa). V uporabi so mehaničn, kemična (kemično luščenje, piling) ter laserska dermoabrazija. Pri mehanični dermoabraziji se uporablja krožno brusilko, pri kemični uporabljamo blage kisline. Povrnitev napetosti ostareli koži je mogoče doseči tudi z vbrizgavanjem kolagenov ter hialuronske kisline v kožo.
Menopavza je zadnja naravna menstrualna krvavitev. Določimo jo retrogradno, ko krvavitev izostane eno leto. Zdravniki označujejo klimakterij kot obdobje 5–10 let okoli menopavze.
Prav vsako žensko okrog 50. leta leta čaka prehod v novo obdobje – menopavza. Približno dve leti po njenem nastopu pa se pokažejo znaki pomanjkanja ženskega spolnega hormona estrogena. Le-ti se kažejo tudi kot: suha, občutljiva, srbeča, nožnica, izrazitejše pa so te težave med spolnim odnosom, ki je zaradi manjšega vlaženja sluznice nožnice boleč in neprijeten. Pogosto se pridruži tudi pogosto, pekoče, boleče odvajanje vode. Nekdaj so težave ženske sprejemale kot nekaj samoumevnega, danes pa lahko aktivno poskrbijo, da bo neprijetnosti čim manj.
Do nastopa menopavze je sluznica nožnice dobro prekrvavljena, saj za to poskrbi estrogen. Dovolj estrogena zagotavlja primerno vlaženje. Ob prehodu v meno, ko koncentracija estrogena upade, pa se spremeni normalna flora v nožnici. Ginekolog pri pregledu opazi tanko, bledo sluznico in drobne krvavitve..
Ženska s težavami in z znaki se pri svojem izbranem ginekologu lahko naroči na pregled, da skupaj poiščeta najustreznejšo rešitev.
Estrogenska terapija preko nožnice pozdravi sluznico in odpravlja neprijetne znake. »Pozorni moramo biti le na morebitne kontraindikacije, ki so enake kot pri sistemski uvedbi nadomestne hormonske terapije, to so rak dojke ali maternične sluznice, nepojasnjena krvavitev iz rodil, venska ali arterijska trombembolija, jetrna bolezen, porfirija, nezdravljena arterijska hipertenzija. Težave omilijo tudi vaginalni lubrikanti.
Po skromnih začetkih je Društvo revmatikov v tridesetih letih prehodilo pomembno razvojno pot. Programi, s katerimi učinkovito ugotavljajo potrebe revmatikov in jim nudijo ustrezno pomoč, so strokovno utemeljeni in nujni, saj z njimi dvigujejo kakovost življenja bolnikov, je poudaril predsednik Društva revmatikov Andrej Gregorčič. Med pomembnejšimi dejavnostmi društva je izobraževanje revmatikov, saj je po ugotovitvah stroke bolnik, ki je dobro poučen o svoji bolezni in pozna cilje zdravljenja, bolj motiviran za zdravljenje in tudi sam si v kar največji meri prizadeva za dolgoročno zmanjševanje posledic kronične bolezni.
Sodobno zdravljenje revmatičnih bolezni temelji na stalnem spremljanju aktivnosti bolezni, čemur se nato prilagaja tudi intenzivnost zdravljenja. Ključno je zdravljenje do cilja, kar pomeni, da bolezen zdravimo do merljivega in dosegljivega cilja, ki si ga skupaj zastavita zdravnik in bolnik. Revmatiki se najpogosteje srečujejo z bolečinami in kar 80 odstotkov jih zmotno meni, da je bolezen obvladana, ko bolečina mine. Vendar odsotnost bolečine še ne pomeni, da bolezen ni aktivna in ne napreduje.
Zdravnik in bolnik zato skupaj pripravita načrt zdravljenja oziroma obvladovanja bolezni. Poznati morata cilje zdravljenja in spremljati napredek pri obvladovanju bolezni, saj le jasno zastavljen cilj bolniku omogoča aktivno sodelovanje. Zdravniki revmatikom še svetujejo, naj po vsakem pregledu povprašajo po parametrih, ki določajo aktivnost bolezni. Tako bodo izvedeli, kako aktivna je bolezen in ali bo treba zdravljenje prilagoditi, da bo dosežen končni cilj. V Sloveniji žal več kot polovica (54 odstotkov) obolelih z revmatoidnim artritisom še nima izdelanega načrta zdravljenja.
Opozorili so še na pomanjkanje zdravnikov specialistov, saj v Sloveniji vse revmatike zdravi okrog 20 revmatologov – pri nas imamo le 0,8 revmatologa na 100.000 prebivalcev, kar je bistveno pod evropskim povprečjem (1,7 revmatologa na 100.000 prebivalcev). Pomanjkanje specialistov se odraža v daljših čakalnih dobah na prvi pregled in posledično kasnejši diagnostiki in zdravljenju. V Sloveniji je namreč povprečno letno število pregledov pri specialistu revmatologu le 2,9 (v Srednji Evropi 4,5), od prvih znakov do prvega pregleda pri specialistu pa v povprečju mineta kar 2 leti (v Srednji Evropi 1,2 leti).
Revmatične bolezni so ene najpogostejših bolezni, zaradi katerih ljudje obiščejo svojega zdravnika. V Sloveniji je trenutno okrog 230.000 bolnikov oziroma 11 odstotkov populacije z različnimi revmatičnimi boleznimi. Vnetne revmatične bolezni so prizadele 40.000–60.000 ljudi, hujše oblike bolezni pa beležimo pri okoli treh odstotkih prebivalcev. Bolezni se lahko pojavijo v vseh življenjskih obdobjih, zbolevajo lahko že majhni otroci. Revmatičnih bolezni je več kot sto, uvršamo pa jih v pet velikih skupin: (1) vnetni revmatizem, (2) degenerativni revmatizem, (3) zunajsklepni revmatizem, (4) s kristali povzročena sklepna vnetja in (5) sistemske bolezni vezivnega tkiva.
Julij-avgust 2013