Ljudje med svojimi težavami velikokrat omenjajo rano na želodcu, ulkus ali celo čir na želodcu, ki je v vsakdanjem jeziku dostikrat uporabljena beseda, čeprav gre za tujko. Omenjene različice označujejo razjedo dvanajstnika in želodca. Strokovnjakinja, ki se natančno spozna na vsa vprašanja, povezana s to boleznijo in težavami, ki jih prinaša, je Tatjana Puc Kous, dr. med., gastroenterologinja.

Avtorica: Katja Štucin

Mnogokrat slišimo, ko posameznik zaradi stresa toži, da bo dobil čir na želodcu. Zakaj pravzaprav pride do razjed dvanajstnika in želodca? Kakšni so možni vzroki za njihov nastanek?

Želodčna sluznica ima veliko obrambno sposobnost, kajti v želodec zanesemo s hrano in z rokami bakterije, viruse, druge toksične in telesu tuje snovi. Ne samo da mora želodec zmleti hrano, da predstavlja rezervoar hrane in se v njem začne tudi presnavljanje sestavljenih sladkorjev in beljakovin iz hrane, njegova pomembna vloga je tudi v regulaciji apetita in najpomembnejša obrambna vloga. Bakterije, virusi in zajedavci ne preživijo v kislem okolju, zato imamo v steni želodca parietalne celice, ki izločajo solno kislino. Celice želodčne sluznice so obdane z sluzjo, da jim solna kislina ne škodi. Celice povrhnjega sloja želodčne sluznice izločajo zaščitno sluz in prostaglandine za dodatno zaščito ter se hitro obnavljajo.

V steni celotnega prebavnega trakta in v želodcu so limfociti, levkociti, mastociti, ki so celice prvotnega imunskega sistema. Da vse to dobro deluje in da imamo dobro obrambo želodčne sluznice, potrebujemo dobro prekrvavitev le-te in zadostno količino antioksidantov, ki nevtralizirajo proste radikale, nastale v procesih celic. Kakršen koli stres v telesu povzroči enako reakcijo, kjer se izločajo stresni hormoni in se zmanjša pretok krvi skozi prebavila, posledično močno pade odpornost sluznic prebavil. Najbolj izpostavljen je želodec.

Želodčne razjede so dostikrat povezane tudi z okužbo z bakterijo Helicobacter Pylori, ki povzroča čezmerno izločanje želodčne kisline. Kako se lahko okužimo z njo?

Pot okužbe ni povsem razjasnjena, kajti helikobacter živi samo v želodčni sluznici vseh sesalcev, ne samo pri ljudeh. Okužba poteka dokaj zgodaj v otroštvu ali v mladih letih, predvsem s tesnimi medsebojnimi kontakti. Druga najpogostejša okužba je preko umazanih rok. Žal higiena rok zelo pada in se premalo poudarja, predvsem med šolsko populacijo. Torej, zelo pomembna je nega rok, ki jih je treba oprati pred vsakim hranjenjem. Prav tako ne smemo hraniti otrok z žlico, s katero smo sami zaužili jed, treba je oprati sadje pred zaužitjem, itd.

Pri katerih skupinah ljudi je pojavnost razjed v povprečju najpogostejša glede na spol in starost?

S starostjo odpornost imunskega sistema slabi zaradi sklerotičnega ožilja in slabše prekrvavljenosti sluznic, zdravil, ki jih jemljejo, in drugih bolezni, ki vplivajo neposredno na površino celic in okvarijo membrane ter s tem povzročajo večjo dostopnost vodikovih ionov v steno. Večja je tudi dostopnost bakterij in posledično nastajanje razjed. Zdravila porabljajo antioksidante in jetra so zaradi tega manj sposobna sinteze tvorbe imunskih obrambnih beljakov, tako je tudi celjenje slabše. Enako se dogaja bolnikom po velikih operacijah, po poškodbah, na intenzivnih negah, onkološkim bolnikom. Kronični duševni stres, predvsem strah in čustveni stresi, prav tako močno zmanjšajo odpornost sluznice na prebavilih.

Glede na spol ni razlike. Mogoče je več razjed dvanajstnika pri mlajših moških v primerjavi z mlajšimi ženskami, ker moški v povprečju več kadijo. Poudariti moramo, da kajenje, kava, droge močno zmanjšujejo odpornost sluznic in povečajo tveganje za razvoj razjed, kakor tudi podhranjenost.

Kakšne težave občuti bolnik, kako lahko prepozna, da gre za razjedo dvanajstnika in želodca?

Specifičnih znakov ni. Bolečine v želodcu, ko je le-ta prazen, kažejo na težavo zaradi preobčutljivost na izločeno kislino, za okužbo s helikobacterjem ali razjedo. Bolečine po obroku pa so indikator za motnje praznjenja želodca, dvanajstnika, žolčne kamne, itd. Nočne bolečine nakazujejo razjedo dvanajstnika. Vendar res ni pravih znakov, da bi lahko ločili, kdaj gre za razjedo, kdaj samo za funkcionalne motnje. Endoskopski izvid ne sovpada s težavami bolnika. Nekateri bolniki imajo hude stalne težave in ne najdemo razjede, drugi pridejo na pregled šele, ko jim razjeda predre steno, kar je smrtno nevarno. Takrat je nujen kirurški poseg za prešitje, da se kisla in okužena želodčna vsebina ne razlivata.

Nekateri opazijo samo črno smolasto blato, kar je znak krvavitev iz zgornjih prebavil, po navadi iz razjed, ne da bi imeli pred tem bolečine. Razjed ni mogoče prepoznati drugače kot z gastroskopijo. Vsak bolnik drugače zazna težave, ki izvirajo v želodcu, vsak jih drugače doživlja in podaja. Ne glede na vzroke, se prebavila odzivajo enako z bolečinami, krči ali bruhanjem. Nekoliko razpoznavnejši so znaki ob refluksnih simptomih in ob zapletih, če se pojavi črno smolasto blato, kar je odraz krvavitve iz razjede, pa tudi bolečine ob razjedi v dvanajstniku, ki se pojavljajo ponoči in popustijo po bruhanju. Vendar se ta tip bolečin lahko pojavlja tudi pri drugih obolenjih.

Klinično ne moremo oceniti, kdaj so težave zaradi razjed ali drugih obolenj. Opazovati in zavedati se moramo, katera hrana, stres ali zdravila nam povzročajo bolečine. Z gotovostjo lahko potrdimo samo z endoskopskim pregledom, kjer se pogleda površina želodca in dvanajstnika, izmeri kislost in odvzame vzorec za določanje prisotnosti okužbe z bakterijo.

Najbrž lahko sami poskrbimo za preventivo oz. začnemo odpravljati težave, takoj ko jih opazimo, kajne?

Vse bolj opažamo, da se ljudje ne zanjo opazovati, ko začutijo težavo. Ne vedo, katera hrana jim poslabša simptome, kako se težave odzivajo na določeno dieto, na stres. V današnjem času najprej pokukajo na splet in najdejo številne diagnoze, nato si po raznolikih opisih še sami sprožijo dodatne simptome. Moramo poudariti še eno dejstvo, da so simptomi s strani prebavil zelo inducibilni, kar pomeni, da si jih lahko prikličemo sami.

Prebavila so zelo povezana z našim centrom čustvovanja, to je amigdala, zato tudi stresne, predvsem čustveno negativne izkušnje povzročajo razdražljivost in preobčutljiva prebavila. T. i. »naguglan« bolnik ne opazuje svojega telesa, zato imamo pri njem vse več težav pri pridobivanju pomembnih podatkov. Neverjetno je, da ljudje, kljub temu da imajo bolečine v želodcu, ne opustijo kave, gorčice, svežega sadja, sokov, itd. Ni več preproste logike, da je treba ob težavah z želodcem najprej poskusiti teden dni z lahko dieto, veliko tekočine in antacidi, ki jih kupimo v lekarni. Če se težave po tem ukrepu ne umirjajo ali če imajo nočne bolečine, pa je potrebno najprej poiskati pomoč pri osebnem zdravniku in opraviti gastroskopijo ter ultrazvok trebuha.

Obstaja dieta, ki jo najbolj priporočate ljudem z omenjenimi težavami?

Najprej naj odstranijo z jedilnika vse začinjene jedi, šumeče ter sladke pijače, kavo, cigarete, sveže sadje in zelenjavo, orehe, lešnike in vse, kar ostaja v želodcu – paprika, čebula, česen, zelje, itd. Obroki naj bodo manjši, na tri ure. Hrana naj bo bolj kuhana, mehka. Zaužijejo naj veliko blagih čajev telesne temperature, ne vročih in hladnih jedi. Primerne so juhe, testenine, riž, dušeno pripravljene jedi, tudi mesne, blago začinjene in normalno slane. Dieto vzdržujemo vsaj dva tedna, nato postopoma preidemo na normalno hrano.

Potrebno je opazovati svoj želodec, kako se odziva na določeno hrano in kdaj se pojavijo bolečine, bolj na prazen želodec ali po obroku. Hraniti se moramo tako kot majhni otroci. Prehranska dopolnila za razjede običajno ne pomagajo, ker so preveč koncentrirana in lahko dodatno povzročajo bolečine. Pomembneje je, da opazujemo, kako želodec reagira na hrano, kakor pokušanje raznih popularnih diet, kajti vsak posameznik prenaša različno hrano.

V katerih primerih morajo ljudje z omenjenimi težavami nujno obiskati zdravnika?

Kadar opazijo črno blato, ki ni črno zaradi jemanja železa ali po zaužitju živil z veliko železa (jetrca, borovnice, črno vino in grozdje). Ob bruhanju kavi podobni vsebini, ob nočnih bolečinah, če ne ponehajo v tednu dni diete in jemanja antacidov ali zdravil, ki so v prosti prodaji v lekarnah. Pri nepojasnjenem hujšanju, pri motnjah požiranja, pri nenadni hudi bolečini z izžarevanjem v hrbet med lopatice in pri zmernih bolečinah, ki ne ponehajo po dieti po treh tednih.

Je postopek gastroskopije boleč?

Ne, samo moteč. Traja največ pet do deset minut. Med preiskavo se je treba osredotočiti na dihanje, da se lahko obvladuje spahovanje. Med preiskavo vzamemo vzorec sluznice za določanje infekcije z bakterijo in vzorec, da določimo kislost želodčnega soka. Vrednost ph naj bi bila med 3 in 4. Naši bolniki imajo po navadi zelo kislo vsebino ph 1.

Opravljate tudi dnevno merjenje kislosti želodca. Kako to poteka in zakaj je tak način priporočljiv za samo diagnostiko?

Kadar dieta in zdravila za zmanjšanje izločanje kisline nimajo učinka in imajo bolniki kljub terapiji veliko težav, potem izmerimo kislost v želodcu v 24 urah. Velikokrat imajo bolniki simptome, kljub temu da ni več kisle vsebine in takrat lažje prilagodimo terapijo. Vzrok težav je lahko kje drugje v prebavilih ali samo zaradi zatekanja nekisle vsebine in ne nazadnje tudi  zaradi psihoorganskega vzroka. Veliko zdravil in prehranskih dopolnil povzroča številne težave na prebavilih in tudi bolečine v želodcu, tako da je potreben tudi podatek, katera zdravila ljudje redno uživajo, torej ne moremo vsega pripisati kislini. V teh primerih nam podatek o kislosti veliko pripomore.

Kaj pa zdravljenje, ki je, seveda, odvisno od vzrokov, tako da zdravila niso dovolj za odpravljanje posledic. Kako poteka?

Zdravljenje poteka z dieto in zdravili, ki zmanjšajo izločanje želodčne kisline. Terapija traja najmanj štiri tedne. Ob tem je treba dokazati okužbo z bakterijo helikobacter, ki živi na želodčni sluznici. V 90 % je vzrok razjedam okužb prav omenjena bakterija. Razjedo dokažemo z gastroskopijo. Celjenja razjed dvanajstnika ni treba kontrolirati, razjede želodca je potrebno kontrolirati endoskopsko, ker se težje celijo in ker se maligna obolenja lahko pokažejo kot razjeda želodca. Praviloma vzamemo tudi vzorec za pregled pod mikroskopom, če se razjeda slabo celi.

Bolniki, ki kljub razjedam nimajo izrazitih težav in ne poiščejo pomoči pri zdravniku, lahko prebolijo razjedo tako, da se zaceli spontano. Pri njih se kasneje pojavijo zapleti, lahko zakrvavijo ali se pojavijo deformacije želodčne stene ali dvanajstnika in imajo kasnejše težave zaradi motnje praznjenja. Zato je pomembno, da potrdimo razjede in da bolniki jemljejo zdravila, ker je manj zapletov.

Na kaj morajo biti bolniki še posebej pozorni?

Vedno je potrebno biti pozoren na alarmantne znake: krvavitve, ki se kažejo kot bruhanje želodčne vsebine, kot kavna usedlina ali sveža kri. Drugi znak krvavitev iz zgornjih prebavil je melena ali črno smolasto blato. Bolečina, ki ne poneha po treh tednih ali se stopnjuje ali se pojavlja ponoči, da nas zbuja, je prav tako znak, ki ga je treba opredeliti. Nepojasnjeno hujšanje in boleče oteženo požiranje z zastajanjem hrane so prav tako simptomi, ki nakazujejo na resno organsko okvaro.

Koliko časa se v povprečju zdravijo posamezniki in kakšen odstotek bolnikov povsem odpravi te težave?

Razjede zdravimo do mesec dni. V Evropi je trend upadanja razjed na želodcu in dvanajstniku, ker upada prekuženost s helikobacterjem. V porastu so funkcionalne motnje prebavil. Pri več kot polovici težave ostajajo, ker so lahko pridružena druga obolenja prebavil, na primer zelo pogosto imajo še simptome refluksa – zatekanja želodčne vsebine nazaj v požiralnik, lahko imajo razdražljivo črevo, nutritivno alergijo, številne stranske učinke različnih zdravil, itd.

Razjede se pozdravijo v več kot 90 %. Ko odstranimo bakterijo, je ozdravitev skoraj 100 %, razen pri starejših bolnikih, ker je odpornost sluznice zmanjšana, in pri bolnikih, ki jemljejo imunosupresivna zdravila, zdravila proti bolečinam in proti strjevanju krvi. Pri teh je celitev razjed oslabljena. Treba jih je kontrolirati in zaščititi, zato jemljejo zdravila za zmanjšanje kisline vzdrževalno, da ne pride do krvavitev. Razjede so torej ozdravljive, težave s prebavili pa ostajajo.

Kaj morajo storiti ozdravljeni posamezniki, da se težave ne ponovijo? Na kaj morajo biti pozorni?

Ponovna okužba s helikobacterjem je redka, vendar je nujno potrebna higiena rok. Bolniki, ki imajo stalne težave, morajo dobro opazovati svoje telo. Svetujem, da se držijo omenjene diete. Najprej naj spremenijo slog življenja in si pomagajo z dieto ter antacidi, ki so v prosti prodaji za nevtralizacijo kisline. Če težave niso obvladljive, morajo na gastroskopijo. Pomembno je, da izključijo stres, da se znajo sprostiti. Pozabljamo, da je treba telesu dati pozitivno energijo in da panika škodi. Bolje je prisluhniti telesu in naravi, kot »guglati«!