Presaditev organov je eden največjih dosežkov v medicini. Prve prenose organa z enega človeka na drugega ali dela tkiva na drugo mesto so opravili v šestem stoletju pred našim štetjem. Danes napredek kirurških tehnik, znanje o primernem shranjevanju organov po odvzemu iz darovalca ter zdravljenju bolnika po presaditvi organa omogočajo preživetje in podarjajo življenje številnim bolnikom, pri katerih je zdravljenje končne odpovedi organov popolnoma izčrpano.

Avtorica: Maša Robič, dr. med.

Zgodovinski pregled presaditev organov

Zgodovina presajanja je znanstveno popotovanje prizadevanja medicinske stroke, da bi razumeli delovanje človeškega telesa. Ljudje so že zgodaj spoznali možnosti, ki jih presaditev organov in tkiv ponuja. Obstajajo zapisi iz 6. stoletja pred našim štetjem, ki opisujejo, kako so indijski kirurgi rekonstruirali rano na obrazu s presajanjem kože iz enega dela telesa na drugega. V srednjem veku so opravili prve poskuse transfuzije krvi ter presaditve zob.

Leto 1823 je bilo zaznamovano s presaditvijo kože s stegna na nos pri nemškem bolniku s sifilisom. Leta 1905 so na Češkem prvič presadili roženico. Ti zgodnji poskusi so bili večinoma neuspešni. Pa vendar, z začetkom 20. stoletja se je začela nova era transplantacijske znanosti, saj je začela obljubljati povrnitev zdravja in življenja. Eden izjemnih medicinskih napredkov 20. stoletja je, da je presajanje organov postalo rutinsko zdravljenje bolnikov s končno odpovedjo organov, ki jim nobena druga oblika zdravljenja ne ponuja možnosti preživetja.

Poskusi presajanja notranjih organov so sprva potekali na živalih

kasneje pa je napredek v kirurgiji omogočil prve transplantacije človeških organov. Leta 1902 je bila prvič presajena ledvica psa na vrat, 31 let kasneje pa prva transplantacija človeške ledvice iz umrlega darovalca. Dolga leta raziskovanja in prakse so leta 1954 prinesla uspeh pri transplantaciji ledvice iz enojajčnega dvojčka, ki je imela daljše preživetje od predhodnih poskusov. Leta 1955 so v Kanadi uspešno presadili aortno zaklopko, leto 1963 je bilo v znamenju prvega poskusa presaditve jeter in pljučnega tkiva, leta 1966 so prvič presadili trebušno slinavko, v Južnoafriški republiki so leta 1967 presadili prvo srce, leta 1968 pa je bila v ZDA opravljena prva uspešna presaditev človeškega kostnega mozga.

Po letu 1980 je postala presaditev pljuč in jeter rutinska operacija, leta 1986 pa so prvič presadili obe pljučni krili in srce skupaj. Danes letno presadijo okoli 3500 src, 5500 jeter, 21000 ledvic, 850 pljuč brez srca in z njim ter 760 trebušnih slinavk.

Vrste presaditev

Danes, ko so tehnike odvzema tkiva, šivalne kirurške tehnike in znanje tako napredovali, izvajajo naslednje vrste transplantacij: transplantacija tkiva ali organa iz drugega človeka, transplantacija lastnega tkiva, transplantacija tkiva druge vrste (npr. prašičje srčne zaklopke).

Presaditev organov v Sloveniji

V Sloveniji transplantacijska dejavnost sega v leto 1970, ko je bila uspešno presajena prva ledvica. Leta 1998 je bila ustanovljena nacionalna transplantacijska mreža, leta 2000 pa javni zavod za transplantacijo organov in tkiv Slovenija-transplant. Istega leta se je transplantacijska dejavnost v Sloveniji povezala z evropsko transplantacijsko mrežo Eurotransplant ter s tem še danes rešuje problem pomanjkanja ustreznih darovalcev organov.

Zakonodaja v Sloveniji

V Sloveniji dejavnost transplantacije urejata dva zakona: Zakon o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja (iz leta 2000) ter Zakon o kakovosti in varnosti človeških tkiv in celic, namenjenih za zdravljenje (iz leta 2007).

Katera tkiva in organe presajajo v Sloveniji

V Sloveniji presajamo naslednje organe: srce, jetra, ledvice in pljuča mrtvega darovalca, v tujini pa presajajo tudi trebušno slinavko in tanko črevo. Od tkiv, ki so odvzeta mrtvim darovalcem, se presaja roženico, kosti, kožo, sklepe, vezi, srčne zaklopke in žile. Transplantacija kostnega mozga je možna le od živega darovalca. V svetu so uspešno presadili še priželjc, vranico in maternico.

Čakalna lista za želeni organ

Vsak, ki potrebuje organ za transplantacijo, je uvrščen na čakalno listo. Uvrstitev na čakalno listo je določena s strogimi pogoji in se razlikuje odvisno od organa.

Organizacija Eurotransplant omogoča izmenjavo organov med članicami organizacije, v katero poleg Slovenije spadajo še Belgija, Nemčija, Nizozemska, Luksemburg, Avstrija, Hrvaška in Madžarska. Pridobljeni organ ni primeren za presaditev kateremu koli bolniku. Za nekatere organe je dovolj skladna krvna skupina in velikost, za druge pa je potrebna tudi tkivna skladnost. Nasprotno za presajanje tkiv mrtvih darovalcev te omejitve večinoma ne veljajo.

Darovanje organov živih darovalcev

Organi, ki jih lahko odvzamemo živemu darovalcu, so organi, ki jih telo po odvzemu ne potrebuje oz. lahko živi le z enim parnim organom, ter organi, ki se lahko v telesu darovalca. Organi, ki jih lahko darujejo živi darovalci, so: ena ledvica, del jeter, del črevesa ali pa tkivo kože ali celice kostnega mozga. Zakon določa, da je živi darovalec lahko le oseba, ki je genetsko, sorodstveno ali čustveno povezana s prejemnikom tkiva ali organa. Izjema je le presaditev celic kostnega mozga. Etična komisija za presaditve obravnava vsak posamezni primer darovanja delov človeškega telesa in s tem preprečuje zlorabe.

Darovanje organov po smrti

Po smrti osebe je možen odvzem naslednjih organov: ledvic, srca, pljuč, trebušne slinavke in tankega črevesa ter tkiv, kot so roženica, srčne zaklopke, žile, sklepi, koža in vezi. Vendar pa obstaja najdaljša časovna omejitev za vsak organ posebej, v kateri je treba organ mrtvi osebi odvzeti ter ga presaditi prejemniku, da bo ta uspešno deloval v prejemnikovem telesu.

Darovanje organov po smrti – kako se uredi pridobitev statusa darovalca organov?

Opredelitev za darovanje organov in tkiv je najvišja oblika etične zavesti posameznika in najvišja oblika solidarnosti s sočlovekom. Na pooblaščenih mestih (v zdravstvenem zavodu, nekaterih lekarnah, na nekaterih območnih enotah Rdečega križa) lahko izpolnite Pristopno izjavo. En izvod izjave se dostavi Sloveniji-transplant, drugi izvod se vrne darovalcu. Podatki o opredelitvi se nato vpišejo v informacijski sistem Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ti pa postanejo nevidno zapisani na kartici zdravstvenega zavarovanja. Po smrti darovalca ta podatek lahko odčita le pooblaščeni zdravnik s svojo posebno profesionalno kartico.

Vsak posameznik ima tudi možnost odstopa od darovanja organov po smrti, če si premisli. Starostne omejitve za pristop k darovanju organov po smrti ni, vendar pa ljudje s kroničnimi okužbami (z virusom HIV, hepatitisom B in C) in malignimi boleznimi zaradi nevarnosti prenosa bolezni na prejemnika niso primerni. Mladoletna oseba, mlajša od 15 let, lahko postane donator s privolitvijo staršev ali skrbnikov. Če se človek ni opredelil za darovanje svojih organov po smrti, se njegovi organi lahko odvzamejo, če temu ne nasprotujejo njegovi najbližji. Pri mrtvem darovalcu lahko dele telesa zdravniki odvzamejo šele takrat, ko je po vseh predpisih ugotovljena smrt.

Tveganja po presaditvi

Človeški imunski sistem je ustvarjen za obrambo telesa pred tujki, bodisi bakterijami, virusi, rakavimi celicami. Ob stiku celic imunskega sistema s tujkom pride do napada in uničenja tujka. Človeški imunski sistem lahko kot tujek prepozna tudi presajeni organ. Tej reakciji pravimo zavrnitev presadka. Preprečujemo jo z imunosupresivno terapijo, ki jo morajo prejemniki organa jemati dosmrtno. Zaradi imunosupresivne terapije, ki zavira imunski sistem, pa so zato osebe po presaditvi organov bolj podvržene okužbam in je njihovo okrevanje po okužbi daljše.

Za ljudi s končno odpovedjo organov je presaditev organov zadnja rešilna bilka in vstopnica ter vrnitev v življenje. Je eden večjih medicinskih fenomenov 20. stoletja. Po odkritju imunosupresiva ciklosporina leta 1970 se je preživetje po presaditvi močno podaljšalo in človek lahko normalno živi še leta po presaditvi. Danes, ko velik problem predstavlja zagotovitev ustreznih organov za vse ljudi, ki ga potrebujejo, so znanstvene raziskave usmerjene v vzgajanje tkiv in organov iz lastnih matičnih celic.