Kljub visoko naprednemu zdravstvu za nekatere bolezni še ni znanih vzrokov, prav tako včasih ni zdravila, ki bi bolezen pozdravilo. Med takšne sodi tudi regionalni enteritis ali Crohnova bolezen. K sreči pa se pri slednji, še posebej če je v fazi mirovanja, da dokaj normalno živeti. Podrobnosti nam je orisal dr. Ivan Ferkolj, dr. med. gastroenterolog, iz Kliničnega centra Ljubljana.

Avtorica: Katja Štucin

Kaj natančno je Crohnova bolezen?

To je kronična vnetna črevesna bolezen. Govorimo sicer o skupnem imenu za dve bolezni – približno polovica bolnikov ima ulcerozni kolitis, polovica pa Crohnovo bolezen. Bolezni sta podobni, razlikujeta se predvsem v zdravljenju. Prva vedno prizadene samo debelo črevo, Crohnova bolezen pa je lahko prisotna v celotnih prebavilih, od ust do zadnjične odprtine. Daleč najpogostejša je v zadnjem delu tankega črevesa in v debelem črevesu, redkeje je v ustih, požiralniku in v želodcu.

Lahko pojavnost te bolezni ločimo glede na starost in spol?

Crohnova bolezen največkrat prizadene mlade ljudi, nekje med 20. in 35. letom. Seveda se lahko pojavlja tudi kasneje, po drugi strani pa obolevajo tudi otroci. Najmlajši bolnik je bil ob izbruhu bolezni star manj kot eno leto. Se pa bolezen izrazi pri obeh spolih približno enako.

Kako lahko prepoznamo Crohnovo bolezen glede na prve znake? Kako se ti stopnjujejo v nadaljnjih fazah razvoja bolezni?

Najpogosteje se omenjena bolezen začne s pogostejšim odvajanjem blata. Med blatom se lahko pojavita sluz in kri, pogoste pa so tudi bolečine s krči, ker bolezen teži k temu, da zapira črevesno svetlino. Torej, znaki so driska, bolečina, kri v blatu, rahlo povišana telesna temperatura. Eden od znakov je tudi utrujenost. V začetku sicer vse skupaj ne boli preveč, po odvajanju blata bolnikom odleže. Se pa pri nekaterih bolnikih lahko pojavijo tudi drobne odprtinice okoli zadnjične odprtine, iz katerih se izceja gnoj. Ker je diagnostika v Sloveniji hitra, družinski zdravniki so namreč v tej smeri dobro izobraženi, bolniki kaj hitro vedo, kaj je vzrok za njihove težave in zdravljenje se lahko začne.

Kaj mora posameznik, ki opazi omenjene spremembe, narediti? Na koga se lahko obrne?

Posameznik z zgoraj naštetimi simptomi mora takoj k osebnemu zdravniku. Slednji naredi osnovne laboratorijske preiskave in bolnika napoti pod nujno h gastroenterologu, včasih tudi k proktologu. Ljudje pogosto mislijo, da imajo hemoroide. Mi sicer najprej izključimo okužbo, ki je daleč najpogostejši vzrok za driske. Potem naredimo laboratorijske krvne preiskave, s katerimi določimo pokazatelje vnetja in ob sumu na Crohnovo bolezen naredimo koloileoskopijo, to je preiskava celotnega debelega črevesa in zadnjega dela tankega črevesa. Tako odkrijemo več kot 90 odstotkov bolnikov s to boleznijo.

V uvodu je omenjeno dejstvo, da še ni popolnoma znanih vzrokov za nastanek te bolezni, je pa jasno, da ob genetiki gre za posledico vpliva okolja na imunski sistem. Kateri so možni sprožilci?

Bolezen včasih res lahko sproži okužba, lahko tudi stres, kaj dosti več o sprožilcih pa se še ne ve. Vzrok bolezni je še popolnoma neznan, najverjetneje gre za prekomeren imunski odziv na črevesno vsebino (bakterije in hrano) pri genetsko bolj obremenjenih osebah. V telesu je ogromno mikroorganizmov (10 na 14. potenco) in danes so v ospredju domneve, da bi bilo lahko neravnovesje vzrok številnim boleznim. Na žalost še premalo vemo, da bi lahko z gotovostjo trdili in morda celo preventivno ravnali ter s tem povsem preprečili ali omilili razvoj te bolezni.

Kako pomembno pa je, da Crohnovo bolezen začnemo čim prej zdraviti?

Zgodnja diagnostika je zelo pomembna. Naš cilj je takoj odkriti bolnika, ki bo imel agresiven potek bolezni. Slednjega takoj zdravimo, tudi z najsodobnejšimi biološkimi zdravili.

Na kakšen način pravzaprav poteka zdravljenje in kako uspešno je lahko?

Zdravljenje sestoji iz treh možnosti. Eno je dieta, ki jo predlagamo vsem bolnikom. Vendar je to le dopolnilo k ostalemu delu terapije. Značilne diete ni. Gre za individualno obravnavo. Odsvetujemo mleko z mlečnimi izdelki, v akutni fazi svežo zelenjavo in sadje, od slednjega priporočamo banano. Bolniki morajo poslušati svoje telo in ugotoviti, kaj jim ustreza in česa ne smejo. Sicer pa je ključno zdravljenje z zdravili. Če to ni uspešno, je potrebno z operacijo odstraniti obolele dele črevesa. V teh primerih se seveda bolniki zdravijo bolnišnično. V osnovi se bolniki zdravijo ambulantno, razen če se bolezen zaplete ali je ambulantno neobvladljiva, potem bolnike hospitaliziramo. V primerih, ko so poteki bolezni težki, potrebujejo še infuzijo in antibiotike zaradi kakšne dodatne okužbe.

Obstajajo različna zdravila, tudi biološka. Kako v tem oziru poteka medikamentno zdravljenje?

Zdraviti začnemo z varnimi osnovnimi zdravili, vendar je njihova učinkovitost dokaj slaba. Če to zdravljenje ni uspešno, nadaljujemo s kortikosteroidi, ki so učinkoviti, ampak imajo številne neželene učinke in zato z njimi zdravimo le kratek čas. Če so tudi ta zdravila neučinkovita, uporabimo zdravila, ki zavirajo imunski odziv. Tudi ta so učinkovita samo v 30 odstotkih. Če ne delujejo ali imajo neželene učinke, bolnika predstavimo na konziliju in ga nato zdravimo z biološkimi zdravili. Trenutno imamo v Sloveniji vsa razpoložljiva zdravila, ki obstajajo v svetu, tudi najsodobnejša.

Se da potemtakem Crohnovo bolezen povsem obvladati?

Ne. Biološka zdravila so sicer učinkovita, niso pa idealna, niti čudežna. Še vedno je potrebno pri nekaterih bolnikih opraviti operativni poseg, lahko tudi zelo obsežen. Izpostaviti velja, da tudi operacija bolezni ne pozdravi, z njo samo razrešimo komplikacije, kot so krvavitve, hudo vnetje, zožitve … Bolezen se potem, ko sešijemo segmente črevesa skupaj, praviloma spet pojavi.

Za konec morda velja izpostaviti, kako pogosta je ta bolezen v Sloveniji.

Trenutno je v Sloveniji okoli 7000 bolnikov s kronično vnetno črevesno boleznijo, od tega jih ima 3500 Crohnovo bolezen. Pred dvajsetimi leti jih je bilo približno 1500. Letni prirastek bolnikov je okoli 12-odstoten. Pričakovana življenjska doba bolnikov je nekaj krajša zaradi možnih pooperativnih komplikacij. Sicer pa lahko pri bolnikih poteka življenje dokaj normalno. Marsikdo je zmožen opravljati vsakodnevne dolžnosti, tudi hoditi v službo. Seveda pa je to odvisno od tega, koliko je bolezen aktivna.