Slovenski pediatri ob rednih sistematskih pregledih otrok in mladostnikov zaznavajo, da ima skoraj desetina otrok težave s slabo držo. Pri nekaterih je ta posledica neprimerne ukrivljenosti hrbtenice (skolioze), pri drugih slabo razvitih obhrbteničnih mišic, spet v tretjem primeru je težava čezmerna teža. »Bolečine v hrbtu so pri otrocih sicer redke,« poudari doc. dr. Matevž Topolovec, dr. med., specialist ortopedske kirurgije iz Ortopedske bolnišnice Valdoltra, a ob tem dodaja, da z odraščanjem postajajo vse pogostejše.

Avtorica: Nika Arsovski

Mlajši otroci bolečin v hrbtu praktično ne poznajo, saj se obremenitev njihove hrbtenice ne more primerjati z obremenitvijo odraslih. Poleg tega je njihovo telo mlado, degeneracija medvretenčnih ploščic in malih sklepov, ki vodi v bolečine, pa se začne šele po 30. ali 35. letu. Doc. dr. Matevž Topolovec poda primerjavo s srcem – mlado srce praviloma deluje bolje, s starostjo pa se njegovo delovanje slabša. Podobno velja tudi za skelet in posledično hrbtenico. Kot razlog za manjšo prisotnost bolečin pri otrocih navede tudi pomemben dejavnik gibanja. Otroci presedijo precej manj časa kot odrasli. Njihovo telo je skorajda nenehno v gibanju in lahko posledično prenese veliko obremenitev: »Bolečine v hrbtenici pri otrocih so redke, sploh v primerjavi z odraslimi, a z leti, ko odraščajo in rastejo, je prevalenca bolečin vse pogostejša. Do desetega leta starosti bolečine občutijo le redki, med 10. in 18. letom je primerov že nekaj več. Najpogosteje se bolečine v hrbtenici pojavijo okrog 35. leta, torej pri delovni populaciji, drugi tip se pogosteje pojavlja po 65. letu, s staranjem in degeneracijo.

Spondiloliza

Najpogostejši razlog za bolečine pri otrocih so, tako kot pri odraslih, bolečine mišično-vezivnega sistema. Sploh pri mladostnikih v puberteti, v obdobju hitre rasti, se lahko pojavi pogostejša bolečina. Pri mladih aktivnih športnikih zaznavamo primere spondilolize, torej preobremenitveno poškodbo vretenc spodnjega dela ledvene hrbtenice. Tveganje je večje pri bolj aktivnih najstnikih, bodisi pri mladih nogometaših, ki trenirajo več kot štirikrat tedensko, pa tudi pri drugih športih, kot so odbojka, balet, atletika itd.«

Spondiloliza, poškodba skeleta (zadnjih elementov vretenca), je posledica čezmerne športne obremenitve, dejavnosti. Po besedah sogovornika obstaja nepisano pravilo, da mladi ne bi smeli pretiravati z dejavnostjo. Preprosta računica je: otrokova starost = število ur dodatne dejavnosti na teden. Če je torej otrok star deset let, naj se ne ukvarja z dotično športno dejavnostjo več kot deset ur tedensko. V nasprotnem primeru se pojavi tveganje za pojav poškodb, v primeru katere je treba omejiti dejavnost, da ne povzročimo nadaljnje škode.

Skolioza

Skolioza po drugi strani ni posledica čezmerne športne dejavnosti, temveč posledica deformacije hrbtenice. Najpogostejše so idiopatske strukturne skolioze, kar pomeni, da njihovega vzroka ne poznamo. Delimo jih na infantilne (nastanejo do tretjega leta starosti), juvenilne (nastanejo med 3. in 10. letom starosti) in adolescenčne (nastanejo od 10. leta do zaključka kostne rasti).

»Skolioza pri otrocih je pogosta. S tem pojmom označujemo ukrivljenost hrbtenice, ki je večja od 10°. Pogostejša je med mladimi dekleti v obdobju pubertete. Skolioze povečini niso boleče, velja pa, da osebe s skoliozo dvakrat pogosteje navajajo bolečine v hrbtenici kot tiste, ki skolioze nimajo,« pojasni dr. Topolovec. Skolioza je pogostejša pri ženskem spolu (razlog za to še ni znan, pripisujejo pa ga hormonskemu delovanju), pomemben dejavnik za pojav skolioze predstavlja tudi družinska nagnjenost. To pomeni, da je tveganje za pojav skolioze večje, če je ta vrsta deformacije hrbtenice prisotna v družini.

Skolioza privede do neuravnotežene drže telesa, pri čemer telo (ramena) visi na eno stran. V primeru hudih skolioz je tovrstna slaba drža zelo izrazita. Bistvenega pomena je zato zgodnje odkrivanje, saj je mogoče v obdobju rasti posamezne asimetrije korigirati oz. blažiti. »Skolioza posameznika spremlja vse življenje, je pa bistvenega pomena, da jo primerno blažimo in korigiramo, da ne preseže kritične meje, ko je potrebna operacija. Po definiciji do 20° ukrivljenost zdravimo s fizioterapijo in jo opazujemo, pri ukrivljenosti med 20° in 45° pa je potrebna uporaba steznika. Namen tega ni izravnati krivino, temveč jo predvsem zadržati, da ne napreduje do kritične meje – ukrivljenosti, večje od 45°,« pojasni sogovornik. Ukrivljenosti nad kritično mejo napredujejo tudi po končani kostni rasti in lahko vodijo v trajne posledice pri pljučni in srčni funkciji. Zato skolioze, večje od 45°, zdravimo operativno.

Veste, kako pravilno nositi šolsko torbo?

Številni starši so sicer zaskrbljeni nad težo torb, ki jo njihovi otroci in mladostniki vsakodnevno nosijo na hrbtih. Nekatere raziskave v Avstraliji so pokazale, da se kar 70 % šolarjev pritožuje nad bolečino v hrbtu, ki je posledica nošenja šolske torbe. Njena teža ob nepravilnem nošenju lahko vodi v slabo držo, nepravilno ukrivljenost hrbtenice in bolečine v vratnem predelu ter ramenih. Po zadnjih raziskavah sodeč teža torb v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju ne predstavlja posebnega problema, tega pa ne bi mogli trditi za višje razrede. »Logično je, da če dlje časa na hrbtu nosite pretežko breme, sploh če ga ne nosite pravilno, pusti posledice in bolečine na mišično-skeletnem sistemu.

Splošno pravilo velja, da teža šolske torbe ne bi smela presegati 10 % otrokove teže. Prav tako mora biti pravilne velikosti, ne prevelika, in ne sme preveč obremeniti hrbta, temveč bolj ledveni del. Prav tako morajo biti naramnice torbe zategnjene, da je breme čim bližje našemu težišču. Prav je, da otroka opozorimo na pravilno nošenje torbe. Nekateri namreč nosijo torbo na eni rami, kar dolgoročno vpliva na povešenost njihovega telesa. Spet drugi nimajo primerno nastavljenih naramnic, posledično je težišče torbe zadaj, njihovo telo pa z držo to kompenzira,« opozori specialist ortopedske kirurgije iz Ortopedske bolnišnice Valdoltra. Šolska torba naj ima ojačano hrbtišče in dovolj široke, podložene ter nastavljive naramnice. Njen hrbtni del naj bo anatomsko oblikovan, da se dobro prilega otrokovemu hrbtu ter med hojo ne opleta.

Tudi pri polnjenju torbe velja opozorilo. Najtežje stvari vedno zložite na dno torbe, ki se prilega ob hrbet, šele potem zložite tanjše zvezke, beležko in peresnico. S tem bo največja teža tik ob hrbtu oz. bližje naši težiščnici.

Otroci, tako kot odrasli, velik del dneva presedijo

Treba se je zavedati tudi pomena gibanja, ne le na celostno zdravje otrok (in odraslih), temveč tudi na zdravje skeleta. Sedenje namreč ni naravni položaj našega telesa, saj se lokomotorni sistem ob pomanjkanju gibanja ne razvija ustrezno. Otroci, tako kot odrasli, velik del dneva presedijo v šolskih klopeh. Pogosto z nepravilno držo pri sedenju. Še huje pa je, če se po koncu šole le prestavijo na sedež v svoji sobi, najprej zavoljo domačih nalog, zatem pa na njem obsedijo še zaradi računalniških igric. »To tudi sam povem otrokom in njihovim staršem, ki obiščejo mojo ambulanto.

Še posebej to velja za otroke v obdobju hitre rasti (deklice od 10 do 14 let, fantje od 12 do 15 let). Otroci so v obdobju rasti tja do 16. oz. 17. leta. V tem času lahko tudi sami močno vplivajo na svojo držo in hrbtenico. Za primer, plesalke, ki pazijo na svojo držo, s tem pogosto nimajo težav, če pa otroci veliko časa preživijo v sključeni in popačeni drži za računalnikom, s tem ne delajo hrbtenici nobene usluge. Ob zmernem ukvarjanju s športom se drža hitro popravi, sicer pa se lahko popačena drža ohrani tudi v odrasli dobi. Hrbtenica je, dokler raste, prilagodljiva (prožna), potem ne več,« opozori dr. Topolovec. Najbolj priporočljivo je, da se otroci ukvarjajo z več različnimi športi, saj lahko specializacija v zgodnjem otroškem obdobju (posledično monotono gibanje) in čezmerne športne obremenitve povzročijo tako odpor do športa kot tudi bolečine.

Poleg tega je prav, da poskrbimo za učni prostor otrok s primerno ergonomsko nastavitvijo stola in mize (višino stola prilagodimo tako, da bodo noge pod kotom 90° ali več). Med učenjem naj otroci naredijo premor, vstanejo od mize in naredijo nekaj razteznih vaj ali pa se vsaj sprehodijo. Spodbudimo jih, da več časa preživijo v gibanju.

Kaj lahko naredimo starši za zdravje otroške hrbtenice?

V otroštvu se intenzivno razvijajo in rastejo tudi otroške kosti, mišice se krepijo in raztezajo. Mišice trupa nudijo oporo hrbtenici, zato jih tudi v obdobju rasti ne gre zanemariti. »Za enakomeren telesni razvoj je potrebna čim bolj raznolika telesna dejavnost. Primerna je športna vadba, ki naj vsebuje vaje za moč trupa, vzdržljivost, ravnotežje in koordinacijo, krepi pa tudi fizično delo, zato starši otroka vključimo tudi v delo doma, na vrtu ipd. Pri kateri koli telesni dejavnosti in tudi pri sedenju smo pozorni in otroka spodbujamo, da hrbtenico obremenjuje samo v aktivno poravnanem pokončnem položaju. Če tega ni sposoben, je treba mišice pravilno okrepiti, v primeru bolečin v hrbtenici pa se sprostiti v ležečem, vendar poravnanem položaju,« svetuje Katja Gregorčič Trček, dipl. fizioterapevtka iz URI Soča in ob tem dodaja, da se starši vse premalo zavedamo, da nas otrok vseskozi opazuje in smo mu zgled. Tudi kar se tiče varovanja hrbtenice in opravljanja vsakodnevnih opravil. In če smo aktivni starši, bodo dobre navade po nas povzeli tudi otroci. Temu prikima tudi dr. Topolovec in opozori, da šole nudijo strokovno dobro podporo v smeri gibanja, potrebno pa je, da otroci dober vzor dobijo tudi doma. Če starši ne čutijo potrebe po gibanju, bodo aktiven življenjski slog le s težavo posvojili tudi najmlajši: »Starši z dobrim vzorom tlakujemo zdrave navade otrok in njihov odnos do telesa ter življenja. Če bomo sami zanemarjali telo, se bo to odrazilo v bolečinah, ki bodo s starostjo vse bolj prisotne in bodo vse bolj vplivale na kakovost našega življenja. Staranje telesa se morda res začne po 35. letu, a ga lahko z neko dobro telesno kondicijo upočasnimo, s tem da lokomotorni sistem ohranjamo v gibanju.«

»Za enakomeren telesni razvoj je potrebna čim bolj raznolika telesna dejavnost. Primerna je športna vadba, ki naj vsebuje vaje za moč trupa, vzdržljivost, ravnotežje in koordinacijo, krepi pa tudi fizično delo, zato starši otroka vključimo tudi v delo doma, na vrtu ipd.«

ABC

A Do desetega leta starosti bolečine občutijo le redki, med 10. in 18. letom je primerov že nekaj več.

B Teža šolske torbe ne bi smela presegati 10 % otrokove teže.

C Starši z dobrim vzorom tlakujemo zdrave navade otrok in njihov odnos do telesa ter življenja.