Vprašanja, ali naj se otrok ukvarja s športom, ni. Šport ni samo orodje za zdrav telesni razvoj, pač pa blaži strese, ki jih otrok doživlja v svojem psihofizičnem razvoju in mu tako pomaga k pridobivanju psihične stabilnosti in samostojnosti.

Današnji način življenja ni najbolj naklonjen gibanju otrok. Sedenje v šoli, premalo ur športne vzgoje, predvsem pa obveznosti, ki jih morajo opraviti še doma, povzročijo, da so naši otroci večinoma »zasedeni«. Še nekaj desetletij nazaj je bila vsakodnevna večurna popoldanska rekreacija pravilo. Vožnja s kolesi, med dvema ognjema, ristanc, zemljo krast, ravbarji in žandarji so bile igre, ki smo jih poznali vsi otroci.

Med temi igrami sta se razvijala komunikacija in socialni razvoj. Današnja komunikacija pa poteka v obliki sms-ov, četanja  preko različnih spletnih orodij, igranja računalniških igric in gledanja televizije. Večinoma se otroci gibljejo samo v okviru šolske športne vzgoje in športnih dni. Pedagoški delavci povedo, da se najstniki, starejši kot so, raje izognejo športni vzgoji. Zato ni odveč ponovno poudariti, kako pomemben je zgled in pravilno vodenje staršev. Samo v tem primeru si tudi otrok  postavi šport precej visoko na lestvico aktivnosti. Tisti, ki se s športom aktivno ukvarjajo oz. trenirajo, pa so v očeh drugih vrstnikov zelo priljubljeni.

Avtorica: Saša V.

Šport v zgodnjem otroštvu

Če usmerjate otroka že od malega v vsakodnevno gibanje, ste na pravi poti. Zgodnje otroštvo je namreč čas za motorično širino. Prav vsi normalno razviti in zdravi otroci so primerni za gojenje športnih dejavnosti. Igra je tista, ki otroka motivira. Za resnejše izzive, npr. tekmovanja, je čas kasneje, ko se otrok približuje najstništvu ali pa je že v njem. Študije namreč kažejo, da ima otrok, ki se ukvarja s športom, manj težav s koordinacijo, z iznajdljivostjo v prostoru ter gibljivostjo. Tudi težav z zdravjem je manj, saj pravilno odmerjena športna aktivnost krepi imunski sistem. Otroci, ki so uspešni in zadovoljni v športu, so tudi dobri učenci.

V zgodnjem otroštvu naj se otrok preizkusi v čim več športih. S tem bo napredoval na motoričnem področju. Težko se že pri npr. 8 letih ugotovi, kaj otroku najbolj ustreza. Naj vas ne skrbi, če se otrok navdušuje enkrat za ta šport, drugič spet za nekaj drugega. Športna disciplina naj bo predvsem njegova izbira. Več gibanja kot bo deležen, boljši bo njegov telesni razvoj in bližji mu bo šport.

V prvih letih otroštva večje razlike v željah med spoloma ni. Pri približno 8 letih pa se začenja razločevanje zaradi spremenjenega telesnega razvoja. Deklice se bolj navdušujejo nad aktivnostmi, kjer prednjači njihova prirojena gibljivost, ritmičnost v povezavi z glasbo ter estetsko gibanje. Rade obiskujejo baletne in plesne urice ter ritmično gimnastiko. Tudi športi, ki so povezani z živalmi, so pri njih precej v ospredju, npr. jahanje. Sledijo igre z žogo, smučanje, športno plezanje, …

Fantom so bolj všeč igre z žogo. Nogomet je skoraj vedno prva izbira. Radi imajo tudi borilne športe, tenis, namizni tenis, badminton, hokej, kolesarjenje, skratka športe, kjer pride do izraza njihova moč. Izbira in usmerjenost v določeno športno dejavnost pa je seveda odvisna od okolja, v katerem otrok živi.

Otrok, ki se odloči, da se bo ukvarjal z ekipnim športom – nogometom, košarko, odbojko – si bo znotraj ekipe poiskal svoj prostor, se naučil sodelovanja, komunikacije in prevzemanja odgovornosti za uspeh celotne ekipe. Šele ko je sposoben prevzeti odgovornost zase, pa naj se začne ukvarjati z individualnim športom. Na začetku športne poti dobre fizične predispozicije pripomorejo k boljšim rezultatom in hitrejšemu napredku, vendar otroci s slabšimi fizičnimi sposobnostmi le-te nadomestijo z drugimi sposobnostmi, npr. s potrpežljivostjo, predanostjo, z vztrajnostjo ter željo po uspehu.

Šport vzgaja

Ukvarjanje s športom vpliva na celotno otrokovo življenje in bivanje. Šport otroka nauči delovnih navad, odgovornosti, premagovanja težav, samodiscipline, pa tudi samozavesti. Če so tekmovanja sestavni del športa, potem se mora naučiti premagovati tremo in dokazati svoje znanje točno takrat, ko je to potrebno. Seveda je zelo pomembno, da otrok v športu uživa in da ga s športom ne silimo. Naj športna dejavnost ne postane sama sebi namen ali pa celjenje ran staršev, ki jim ni uspelo in jih želijo preko otroka pokrpati. Tudi naj nas ne skrbi, če otrok ni v vrhu. Vzgajajmo ga tako, da bo užival in da bo pravočasno soočen s svojimi morebitnimi omejitvami. Le tako bodo otroci dozoreli v zrele in uspešne odrasle ljudi, ki se bodo znali soočati s problemi in jih konstruktivno reševati. Izrednega pomena je, da kot starši in vzgojitelji delujemo že v zgodnjem obdobju otrokovega življenja.

Tako majhen, pa toliko treninga?

Kar nekaj otrok se v svoji otroški dobi oziroma do najstništva ukvarja s športom ne samo rekreativno, temveč zelo resno. Nekateri športi, npr. gimnastika, plavanje, tenis in smučanje, terjajo že v zgodnji dobi več kot samo dva do trikrat tedensko urico treninga. Ti mladi športniki običajno že pred šolo opravijo prvi del dnevnega treninga, Na drugi del pa odhitijo tudi po končanem pouku, kjer ponovno prebijejo kar nekaj ur. In tako iz dneva v dan, tedna v teden. Ko se začne sezona nastopov, treningom sledijo še tekme.

Na tem mestu ne bomo presojali, ali je to ustrezno ali ne. Lahko samo rečemo, da je takšen način življenja in dela za otroka zelo naporen in terja veliko pozornost vseh, ki so vpleteni v ta proces: staršev, trenerjev, zdravnikov, učiteljev. Zavedati se je treba, da je tak otrok izjemno obremenjen, zato je treba budno spremljati njegov razvoj in ga ustrezno podpirati. Otrok naj ne trenira kot vrhunski športnik, če je to samo želja staršev. Opravičevati trening z besedami, da je že dobro, če je otrok polno zaposlen in mu vsaj neumnosti ne hodijo po glavi, je neumestno in škodljivo predvsem za otroka. Mnogo je primerov, ko so bili otroci uspešni kot športniki in so dosegali lepe rezultate, pa se jim je zaradi izčrpanosti in pregorelosti vse skupaj uprlo in so prenehali z vsakršnim treningom. Nekateri od njih so doživeli prave čustvene zlome in so zato potrebovali ustrezno strokovno pomoč.

Pri vsaki odločitvi je potrebna previdnost, predvsem pa dobro poznavanje otroka in njegovih psihofizičnih sposobnosti. Otroka vzgajamo za življenje. Če mu bomo šport primerno dozirali in bo v njem užival, potem smo naredili vse, kar smo mogli. Ko bo odrasel, bo gibanje njegova dnevna potreba. In to je največ, kar si lahko želimo.

Oktober, 2009