Beseda rehabilitacija izhaja iz latinščine in ima več pomenov: ponovno usposobiti oz. vzpostaviti v prvotno stanje. Cilj rehabilitacije je vzpostaviti prvotne funkcije pacienta, ki je utrpel okvaro oz. prizadetost zaradi bolezni ali poškodbe zaradi prirojenih zdravstvenih težav ali pridobljenih v zgodnjem otroštvu. O prizadetosti govorimo, če je nek organ ali del telesa poškodovan tako, da se poznajo posledice v obliki motene funkcije.

Avtor: Katja Mohorič

Kdo je upravičen do rehabilitacije?

V Inštitutu RS za rehabilitacijo sprejemajo paciente, pri katerih je primarno zdravljenje v akutni fazi zaključeno in potrebujejo rehabilitacijsko obravnavo. Pri sprejemu pacientov ne ločujejo po načinih financiranja. Rehabilitacija poteka na Kliniki za fizikalno medicino in rehabilitacijo. Sestavljata jo dve hospitalno-rehabilitacijski službi, skupaj šest oddelkov, med katerimi je eden tudi za otroke. Vsak oddelek sprejema paciente na hospitalno in ambulantno obravnavo. Direktor klinike je prof. dr. Martin Štefančič, dr. med., ki skuša z vsemi medicinskimi strokovnjaki, ki jih imajo na voljo, pomagati slehernemu posamezniku.

»Vsak, ki glede na svoje zdravstveno stanje potrebuje rehabilitacijo, je kandidat za sprejem. Predloge dobivamo od splošnih družinskih zdravnikov, dostikrat gre za direktne premestitve iz bolnišnic in podobno. Za nekatere patologije imamo kapacitet dovolj, nekatere pa so tako številne, da vseh ne moremo sprejeti. Na primer pacientov po možganski kapi, z nevrološkimi in revmatskimi obolenji. V takem primeru napravimo triažni pregled oz. selekcijo, na podlagi katere se odločimo, kdo nujno potrebuje hospitalno rehabilitacijo in kdo bi lahko bil obravnavan v drugem okolju in na drugačen način. Nekateri pacienti iz okolice so obravnavani na ambulantni način,« pojasnjuje dr. Štefančič. Obstaja tudi čakalna lista, predvsem na oddelkih, kjer je naval pacientov velik. Čaka se določen čas, vendar je sprejemljiv. »Na tem seznamu so predvsem pacienti s kroničnim stanjem. Pacienti s svežo paraplegijo, ki potrebujejo prvo rehabilitacijo, so na vrsti takoj ali vsaj v enem ali dveh tednih. Čakalne dobe so odvisne tudi od pacientove patologije. Tak sistem delovanja je v praksi tudi v drugih razvitih državah Evrope,« pojasnjuje dr. Štefančič.

Pacienti s prizadetim gibalnim sistemom

Na Inštitutu Republike Slovenije za rehabilitacijo sprejemajo paciente, ki imajo prizadet predvsem gibalni sistem. Prizadetosti so lahko zelo različne. Najpogosteje gre za paciente, ki so izgubili nogo, roko, pacienti po težki poškodbi skeleta ali mišičja, težki revmatiki, pri katerih je treba reševati deformacije, številni nevrološki bolniki s prizadetim centralnim živčevjem v možganih, hrbtenjači ali z okvaro perifernih živcev, bolniki z multiplo sklerozo, živčno-mišičnimi obolenji in podobnimi obolenji. V mnogih primerih imajo pacienti tudi bolezni drugih organov, katere pri rehabilitaciji niso v prvem planu. Na primer: primarno ne sprejemajo pacientov s prizadetostjo čutil, kot je na primer slepota – za to so namenjene druge institucije –, vendar če v inštitutu sprejmejo pacienta, ki ima poleg gibalnih težav tudi takšno, zanj poskrbijo. Pacienta vedno obravnavajo kot celoto, z vsemi njegovimi zdravstvenimi težavami, katere nato upoštevajo pri snovanju individualnih rehabilitacijskih postopkov in programov.

Kako poteka rehabilitacija?

Pri izvajanju rehabilitacije je potrebnih več zdravstvenih profilov, pojasnjuje dr. Štefančič. »Večino zdravstvenega profila, ki sodeluje v procesu rehabilitacije, imamo na inštitutu, ko je potrebna pomoč kakega drugega medicinskega strokovnjaka, pa pokličemo tudi zunanje sodelavce. Vsak pacient je drugačen in potrebuje individualen pristop. Večina jih ima poleg poškodb, ki zahtevajo rehabilitacijo, tudi druge spremljajoče bolezni, tako da delujemo vedno timsko. Timsko oz. interdisciplinarno delo strokovnjakov z različnih področij je nujno, da lahko s primernim programom v celoti poskrbimo za pacientovo stanje, ki je pri vsakem specifično. Delovni terapevti, fizioterapevti, psihologi, logopedi, defektologi, specialni in socialni pedagogi, strokovnjaki s področja tehnične ortopedije, delovni tehnologi, zdravniki različnih specialnosti, specialisti fizikalne in rehabilitacijske medicine, in še posebej medicinske sestre, vsi se trudijo za paciente. Da bi bili rezultati čim boljši, mora seveda sodelovati tudi pacient sam, včasih svojci, predvsem če so problemi psihosocialne narave. Rehabilitacija je tudi psihološka in poklicna. Po tem vrstnem redu si sledijo tudi rehabilitacijskimi programi. Na koncu želimo pacienta vročiti v okolje, iz katerega je bil iztrgan. Če je potrebna hospitalizacija, so pacienti nastanjeni v inštitutu ali pa prihajajo na terapije dnevno.«

Koliko časa traja rehabilitacija?

»Zelo različno,« pravi dr. Štefančič, »od nekaj tednov do nekaj mesecev, redkeje do pol leta ali več. Če gre za stanja, za katera vemo, da se bodo popravljala dalj časa, po določeni fazi, ko je pacient sposoben, terapijo prekinemo za določen čas in mu že ob odpustu damo povabilo za ponovno rehabilitacijo. Če se le da, se to zvrsti v več intervalih. Pacienti se vrnejo v domače okolje, da se nanj zopet prilagodijo. Naša doktrina nam narekuje, naj delujemo tako, da se pacient od svojega okolja ne oddalji preveč in da ni hospitaliziran predolgo časa.«

Od česa je odvisen uspeh?

»Uspešnost rehabilitacije je zelo relativen pojem in je odvisna od več faktorjev,« pojasnjuje dr. Štefančič. »V prvi vrsti od okvare, od sposobnosti obnavljanja tkiv in od rehabilitacijskih programov. Naš cilj za pacienta je popolna osamosvojitev in usposobljenost, po možnosti celo za delo. Seveda to vedno ni mogoče, toda dosežek rehabilitacije na poti do končnega cilja je lahko zelo različen. Za nekoga je uspeh, da se usposobi za samostojno hojo, za hojo s pripomočkom, da je sposoben za bivše delo, da se osamosvoji v dnevnih opravilih, da sam opravi osebno higieno in podobno. Okvare so različne. Nekateri pacienti pa ostanejo vedno oz. v večji ali manjši meri odvisni od drugih oseb. V takšnih primerih obstajajo številni medicinsko-tehnični pripomočki, ki osebam olajšajo gibalne in ostale funkcije.«

Bodimo realni optimisti

Pri vsaki rehabilitaciji je treba biti optimist, ampak realen, poudarja dr. Štefančič. »Nekateri pacienti se lahko rehabilitirajo do popolne samostojnosti, drugi delno. Pacientom s težkimi okvarami lahko pomagamo v določeni meri, lahko jim izboljšamo kakovost življenja z medicinsko-tehničnimi pripomočki, z različnimi pristopi, nasveti za vsakodnevno življenje. Na inštitutu ravno zdaj pripravljamo projekt postavitve demonstracijskega stanovanja z vso moderno tehnološko opremo, ki jo potrebujejo najbolj prizadeti pacienti, da se jim na ta način ponudi možnost kar največje samostojnosti.«

Maj, 2009