Prihajajo topli dnevi, ko bomo več časa preživeli na prostem in bomo tudi bolj izpostavljeni pikom žuželk. V veliko primerih niso nevarni in spremembe na koži kmalu izginejo. O tem, kako prepoznamo alergijsko reakcijo, kdaj naj se odpravimo k zdravniku in kako ukrepati, če nas žuželka piči v ustni votlini, smo se pogovarjali s prof. dr. Mitjo Košnikom, dr. med., internistom s Klinike Golnik.

Avtorica: Tanja Pihlar

Kdaj je neka reakcija po piku žuželk še običajna? Kako lahko prepoznamo alergijsko reakcijo?

Razlikovati moramo med žuželkami, ki pikajo, in žuželkami, ki grizejo. Ose, čebele, sršeni in čmrlji pičijo z želom in vbrizgajo strup z namenom, da ubijejo žrtev. Pri tem nastane oteklina, velika nekaj centimetrov, ki vztraja nekako dve do tri ure. Komarji, muhe in obadi, ki grizejo in želijo piti kri, ne izbrizgajo strupa in običajno ne nastane neka večja sprememba. Ko imunski sistem strup ali slino žuželke zazna kot neki tujek, se začne odzivati.

Pri piku žuželk, ki pikajo, lahko nastane velika lokalna reakcija – mesto pika močno oteče in je nekaj dni otečeno, kar je že alergijska reakcija. Podobno se lahko pri piku komarjev in mušic pojavijo pike ali otekline kot alergijski odziv na slino. Pri žuželkah, ki pikajo, so alergijske reakcije dokaj pogoste in lahko pride do sistemske reakcije, reakcije celega telesa in anafilaksije. Pri žuželkah, ki grizejo, pa so sistemske alergijske reakcijske sicer možne, a izjemno redke.

Kdaj naj se torej odpravimo k zdravniku?

Večina reakcij po piku se sicer sama od sebe dokaj hitro umiri. Če se v nekaj minutah ali v prvi uri začne dogajati nekaj dramatičnega, če se oteklina veča in se simptomi pojavijo tudi drugod, je treba poiskati nujno zdravniško pomoč. Če tega nismo storili in se je med tem stanje umirilo, se čim prej odpravimo k osebnemu zdravniku; z njim se pogovorimo, če se to lahko ponovi, kaj se lahko zgodi in kako lahko to preprečimo. Bolnike, ki so imeli sistemsko reakcijo, obravnavamo prioritetno, zlasti med sezono, ko je velika verjetnost pika žuželk. Postavimo diagnozo, se pogovorimo, ali se lahko pri piku pričakuje kaj nevarnega, damo preventivna navodila in set zdravil za samopomoč, ki ga ima bolnik vedno pri sebi.

Če so nam že ugotovili alergijo, kako ukrepamo pri ponovnem piku? Je v tem primeru alergijska reakcija lahko blažja oz. močnejša?

Neko statistično pravilo je, da so vse nadaljnje reakcije podobne prvi. Stopnja reakcije je odvisna od bolnika. Nekateri ljudje so bolj nagnjeni k zelo hudim reakcijam, drugi k manj hudim, če pride do enakega števila pikov. Če je nekoga pičila osa in je imel pri tem blago reakcijo, drugič pa ga piči roj os ali sršen, ki ima imunološko enak strup, vendar večjo količino, je reakcija lahko težja.

So na voljo kakšni statistični podatki o tem, kako pogoste so alergije po piku žuželk?

Po podatkih 3 do 5 odstotkov ljudi enkrat v življenju doživi sistemsko alergijsko reakcijo po piku ose, čebele ali sršena, kar ni tako zelo redko. Po drugi strani pa večino ljudi te žuželke redko pičijo. Polovice ljudi, ki so doživeli alergijsko reakcijo po piku žuželke, ta žuželka nikoli več ne piči. Bolj ogroženi so ljudje v nekaterih poklicih, kot npr. kmetje, v sadjarstvu … Večina alergijskih reakcij je blagih do zmernih. Težjih, ki ogrožajo življenje, je okoli 20 odstotkov. Res pa je, da so lahko tudi blažje reakcije videti dramatično, če je bolnika strah in simptome doživlja bolj dramatično. Zato je včasih težko ugotoviti za nazaj, kako težka je bila v resnici reakcija in je ni le bolnik občutil kot takšno.

Po pikih katerih žuželk najpogosteje prihaja do alergijskih reakcij?

Po naših statističnih podatkih se težje alergijske reakcije najpogosteje pojavljajo po pikih sršenov, ki so na srečo redki. Najpogostejše so reakcije po pikih os, piki čebel so dokaj redki. Veliko ljudi je njihove pike že doživelo in so razvili alergijska protitelesa, po naslednjih pikih jih z alergijo reagira le majhen del. Testi alergije so pri takih osebah lažno pozitivni. Zato pri osebah, ki niso imele sistemskih alergijskih reakcij po pikih žuželk, ne smemo delati testov alergije.

V katerih primerih svetujete specifično imunoterapijo?

Pri osebah, pri katerih se je razvila sistemska alergijska reakcija in so bili tudi testi za ugotavljanje alergije pozitivni, lahko pri ponovnem piku pričakujemo podobno reakcijo. Z bolnikom se najprej pogovorimo o njegovem življenjskem slogu, pričakovanjih, o verjetnosti ponovnega pika. Tistim, ki so imeli blage reakcije – na primer srbenje po vsem telesu, a niso imeli težav z dihanjem, s krvnim tlakom – predpišemo tablete za ublažitev simptomov.

Vendar set za samopomoč ne more preprečiti težjih reakcij. Pri bolnikih z zmernimi in malo težjimi reakcijami se dogovorimo za adrenalin v avtoinjektorju, ki ustavi tudi težje reakcije, če do njih pride. Bolnik se z njim počuti bolj varnega in si lahko sam pomaga. Zanj se odločamo v primerih, ko je verjetnost za ponovitev pika manjša in bolnik težje prihaja na imunoterapijo. Namen specifične imunoterapije je ozdravitev: če pri bolniku pride do ponovnega pika, nima po njem nobene reakcije. Imunoterapija je zelo učinkovita pri večini bolnikov, a je zelo naporna in traja dolgo časa, približno pet let.

Bolnika v bistvu »cepimo« z alergenom, na katerega je občutljiv, v velikem odmerku. Najprej s postopnim večanjem odmerka alergena nekako »zamrznemo« njegov imunski sistem, da se ne odziva burno. Pri imunoterapiji potem dobiva večji odmerek alergena od tistega, ki je pri njem sprožil alergijsko reakcijo, in ga tako desenzibiliziramo. Včasih pride tudi do zapletov, ko med imunoterapijo sprožimo alergijsko reakcijo. Po uvodni fazi bolnik prejema enake odmerke približno enkrat na mesec, celoten postopek traja pet let. Če ga prej prekinemo, se alergija rada povrne.

Pri odločitvi za imunoterapijo so pomembni dejavniki verjetnost ponovnega pika, teža alergijske reakcije in napornost postopka. Svetujemo jo v primerih, ko alergijska reakcija ogroža življenje. Na primer pri starejših ljudeh organizem težje prenese hudo alergijsko reakcijo; zdravila, ki jih jemljejo zaradi kake druge bolezni, lahko neugodno vplivajo na potek alergijske reakcije. Druga skupina ljudi, ki jim jo svetujemo, pa so tisti, ki se zelo bojijo sistemske reakcije in to negativno vpliva na njihovo kakovost življenja.

Kako pa je s specifično imunoterapijo pri otrocih?

Pri zelo majhnih otrocih, starih 1 do 2 leti, alergijske reakcije niso pogoste, ker se še niso senzibilizirali; pri šolskih otrocih pa zdravljenje poteka na enak način.

Kako naj ukrepamo, če pride do pika v ustni votlini ali žrelu?

Pik žuželke v ustno votlino ali žrelo je resno stanje, ki ogroža življenje in se včasih konča tudi s smrtnim izidom ter je bistveno nevarnejše od težke alergijske reakcije. Zato so zelo pomembni preventivni ukrepi: ne uživajmo pijač v pločevinkah; če pijače v pločevinki ne popijemo do konca, jo prelijmo v kozarec.

Do tega prihaja tudi na piknikih, ko pijemo iz plastičnih kozarcev in ne pogledamo, kaj je v njih. Pravijo, da pri piku v ustni votlini pomaga hlajenje, ledena kocka, ki ublaži oteklino, vendar sam menim, da je treba takoj poklicati 112, da vzpostavimo stik z reševalci in ugotovimo, kaj lahko naredimo. Če zdravnik prizadeti osebi da zdravila, s katerimi omili otekanje, zdravila učinkujejo slabše kot v primeru, ko gre za težjo alergijsko reakcijo, včasih je potrebna celo intubacija oziroma odprtje sapnika. Pri alergijski reakciji se bo oteklina zmanjšala v petih minutah, pri normalni reakciji po piku v žrelo pa lahko vztraja tudi dve uri.

Kako naj ravnamo, če na mestu pika pride do okužbe?

Piki os in čebel sami po sebi ne povzročajo okužbe, ker je strup sterilen, toksičen in antibakterijski. Do tega pride, če se pojavi oteklina, ki srbi in se praskamo ter prenesemo na mesto pika umazanijo z nohtov. Če se na koži pojavi vnetje, nas boli in imamo otečene bezgavke, zdravnik predpiše uživanje antibiotika, kajti lokalno zdravljenje ne pomaga. Pogostejše so okužbe pri žuželkah, ki grizejo, zlasti pri mušicah, ki prenašajo bakterije. Če je vnetje manjše in bolj površinsko, zadostujejo obkladki z vodo.