Iščite po prispevkih
Celiakija je avtoimunska bolezen, ki nastane pri osebah z genetsko predispozicijo in najpogosteje prizadene tanko črevesje. Bolezen povzroča gluten, beljakovina, ki jo najdemo v pšenici, ječmenu in rži, podobne beljakovine pa najdemo tudi v ovsu, vendar te za večino bolnikov s celiakijo niso škodljive. Celiakija povzroči stanjšanje, skrajšanje, skratka uničenje resic sluznice tankega črevesa, ki ni več sposobna vsrkati dovolj hranilnih snovi iz črevesja v kri, kar privede do težav, kot so driska, hujšanje, propadanje mišic in maščevja, bolečine v mišicah, lahko sledijo zapleti, kot so težave s ščitnico, izpadanje las, krhki nohti, nespečnost, rahitis, osteoporoza, neplodnost, v skrajnem primeru celo maligno obolenje prebavil.
Zaradi naštetega je to sistemska bolezen, saj zajame celo telo. Značilnih oblik bolezni je po izkušnjah Jerneja Dolinška vse manj, kažejo pa se pri otroku kot mastno, penasto, slabo formirano blato, razdražljivost, napet trebuh in bledica. Vsaka driska seveda še ne pomeni celiakije, nekdo s to boleznijo je lahko celo zaprt ali pa ima »samo« bolečine v trebuhu.
Pri osebah, ki trpijo zaradi drugih avtoimunih bolezni, kot so sladkorna bolezen tipa 1, nekatera obolenja ščitnice in jeter, revmatske bolezni, vnetna obolenja črevesja ipd., veliko pogosteje ugotovijo celiakijo kot pri splošni populaciji, zato se pri teh osebah vsekakor priporoča test z odvzemom krvi.
Sum na celiakijo potrdijo krvni testi, ki dokažejo prisotnost določenih protiteles. Imunski sistem namreč zaradi določenih genov po zaužitju glutena in po sprožitvi kompleksnega imunskega sistema nekatere molekule in snovi v telesu (še zlasti pa v sluznici tankega črevesa) oceni kot tuje in začne izločati škodljiva avtoprotitelesa. Odvzem krvi se lahko opravi v specialistični gastroenterološki ambulanti, otroke testirajo pediatri gastroenterologi. Nato se običajno odvzame še vzorec tkiva v tankem črevesu – biopsija.
Napredek v medicini, iskanje obolelih v populaciji z že izraženimi boleznimi (ščitnice, slabokrvnost, nizka rast), iskanje obolelih v družinah, presejalni testi med mladostniki in ozaveščenost ljudi (ki so začeli vztrajati, naj jih zdravniki testirajo) so omogočili, da danes celiakijo ugotovijo že pri eni od stotih oseb. Danes so na voljo celo hitri testi, ki s precejšnjo zanesljivostjo potrdijo prisotnost protiteles. Osebni zdravniki hitrih testov še nimajo.
Prav tako za celiakijo trpi kakšen starostnik, ki pa mu težave pripišejo zaradi let in ga ne usmerjajo na nadaljnje preiskave, ki bi jim lahko pomembno olajšale življenje v pozni starosti, ko jih že tako pesti marsikatera zdravstvena tegoba. Do neke mere bi tako celo detabuizirali probleme starostnikov.
Celiakija lahko prizadene vsakogar, četudi je vse življenje užival gluten. Čeprav gre za genetsko bolezen, pa raziskave po besedah dr. Jerneja Dolinška kažejo, da bi lahko obstajali določeni sprožilci. Denimo neki virus v otroštvu ali velike spremembe v okolju, ki smo jim podvrženi vsi. Če v družini doslej niso ugotovili celiakije, še ne pomeni, da bolezen ni prisotna, oziroma tudi če je bila bolezen ugotovljena pri katerem od družinskih članov, še ne pomeni, da so vsi drugi družinski člani ogroženi. Ker je celiakija še zmeraj poddiagnosticirana in ljudje pa tudi zdravniki sami nanjo ne pomislijo takoj, lahko pri nekaterih posameznikih traja tudi deset let ali več do prave diagnoze.
Dolinšek opozarja, da se v zvezi s celiakijo pogosto omenja »teorija ledene gore«, ki pomeni, da je število tistih, ki s simptomi obiščejo zdravnika, samo vrh ledene gore. Z vidika poznejših komplikacij so pomembnejše in veliko bolj ogrožene osebe s tako imenovano tiho celiakijo, ki so sicer klinično brez simptomov in težav, vendar je zaradi prisotnih protiteles tkivo sluznice enako prizadeto, kot to ugotavljajo pri bolnikih, ki že kažejo znakov obolenja.
Dobra novica pri celiakiji je, da jo je mogoče popolnoma ozdraviti, in sicer z izločitvijo glutena iz prehrane. Mesec dni po uvedbi brez glutenske diete običajno pride do bistvenega izboljšanja stanja bolnika, popolna obnova sluznice tankega črevesa je odvisna od stopnje atrofije in starosti bolnika, traja pa od šest mesecev do dveh let. Težava je le, če so se že razvili dodatni zapleti, ki jih je treba zdraviti kot posamezne bolezni, denimo bolezni ščitnice, osteoporoza z zlomi, epilepsija, maligne bolezni …
Dr. Jernej Dolinšek opozarja še na danes zelo modno neuživanje glutena. Pri tem vedno ne gre za celiakijo, ampak morda za glutensko enteropatijo, pri kateri nekateri bolniki gluten lahko uživajo, vendar le do neke mere. Kljub vsemu si številni diete kar sami predpisujejo. To je na neki način krivično do celiakašev, sploh če pomislimo, da jim škoduje že 20 ppm delcev na milijon oz. 20 mg glutena v enem kilogramu živila.
Bolniki s celiakijo, ki se diete ne držijo, lahko to sami opazijo, kadar se pojavijo simptomi, kot so prebavne motnje, bruhanje, slabosti, spremembe razpoloženja itd. Vendar se pri nekaterih takšne težave pojavijo z zamikom ali pa sploh ne in se dolgotrajna izpostavljenost glutenu kaže z resnimi zapleti. Dr. Dolinšek zato poudarja, da četudi prekinitev dietne prehrane še ne privede do takojšnjega poslabšanja bolezni, to še ne pomeni, da se lahko oboleli normalno prehranjuje. Samovoljna ali nezavedna prekinitev diete lahko vodi v hujšo obliko bolezni, ki je s samo dieto ne moremo več pozdraviti.
»Ljudje smo edini sesalci, ki pijejo mleko drugih sesalcev,« pravi Jernej Dolinšek, »saj smo si krave in druge živali dobesedno podjarmili.« Tako smo lahko začeli uživati mleko tudi v starejšem obdobju, ko bi sicer morali uživati drugo hrano. V nekaterih populacijah je sposobnost uživanja laktoze (prisotnost encima laktaze, ki omogoča razgradnjo sladkorja laktoze tudi v odrasli dobi) pomenila evolucijsko prednost (evropske populacije), v večini sveta pa ljudje v odrasli dobi mleka oz. laktoze ne morejo uživati. Izključitev laktoze privede do hitrega izboljšanja težav. Vzroki za laktozno intoleranco pa niso nujno samo genetsko pogojeni, lahko so tudi posledica neke druge okvare črevesne sluznice, kjer so encimi za razgradnjo sladkorja. V teh primerih moramo poleg izključevanja laktoze iz prehrane poskrbeti tudi za zdravljenje osnovne bolezni. Tako lahko pri bolnikih s celiakijo zaradi okvarjene sluznice tankega črevesa pomanjkanje encima laktaze, ki razgrajuje laktozo, povzroči še hujše težave kot sam gluten.
Po podatkih Društva za celiakijo so prepovedani izdelki iz pšenice, rži, ječmena, ovsa in pire. Prepovedana so tudi vsa živila iz omenjenih žit: moka, zdrob, kruh, drobtine, keksi, testenine, zakuhe, pecivo, omake in podobne jedi. Pozornost je treba posvečati tudi sestavi drugih prehrambnih izdelkov, ker le-ti lahko vsebujejo veziva pšeničnega izvora.
Dovoljeni so koruza, riž, ajda, proso, krompir, zelenjava, sadje, mleko, jajca, meso, ribe. Kot nadomestilo za pšenično moko obstajajo posebne brezglutenske moke, na voljo pa so tudi brezglutenski kruh, testenine in brezglutenski keksi.