Igre na srečo obstajajo, odkar obstaja človek. V preteklosti je bilo v posameznih kulturah hazardiranje označeno kot nenormalno vedenje. V judovski in krščanski kulturi so bile igre na srečo opredeljene kot greh in vedenje, katerega se je bilo treba sramovati. Nekoliko kasneje so take igre poskušali umestiti v zakonodajo in jih definirati in urediti z raznimi pravilniki. V današnjem času pa je vedno bolj v ospredju opredelitev iger na srečo, pri kateri je prisotna bolezenska patologija. Gre za zdravstveno pojmovanje in definiranje hazardiranja kot bolezni, ki hkrati zahteva zdravljenje bolezenske odvisnosti in preventivo.

Avtor: Ines Trebec

Veliko ljudi, ki le občasno hazardirajo, ne postanejo odvisni. Problem se pojavi, ko poskušamo definirati hazarderja kot odvisnika. Kje je meja med igranjem za zabavo in kje, na kateri točki preide zabava v bolezensko odvisnost?

Miha Kramli, družinski terapevt ob razlagi te vrste odvisnosti najprej definira osnovne značilnosti, ki veljajo za vse odvisnosti: prekomerno uživanje neke snovi, povečanje tolerance za določeno snov, abstinenčna kriza, če človek nima dostopa do te snovi, neuspeli poskusi, da bi z uživanjem snovi prenehal, velika sprememba v slogu življenja (izpolnjevanju obveznosti doma in v službi, spremenljivo obnašanje). Glede na vse našteto lahko pataloškega hazarderja označimo kot odvisnika, za katerega je značilno prekomerno igranje iger na srečo. Igranju posveča vedno več časa in igra za vedno večje vsote denarja. V primeru, ko mu preprečimo možnost igranja, doživi vse znake abstinenčne krize. Običajno ima taka oseba tudi več neuspešnih poskusov, da bi prenehala s takim vedenjem in se ji posledično bistveno spremeni vsakodnevno delovanje v življenju. Iz vsega navedenega jasno izhaja, da je prekomerno hazardiranje bolezenska odvisnost. In kot tako jo je treba zdraviti znotraj sistema zdravstvenega varstva. Seveda poznamo tudi občasno, družabno in naključno igranje iger na srečo, za katerega lahko rečemo, da za posameznika ni škodljivo in običajno ne preraste v zasvojenost.

Zasvojenost z igrami na srečo je označena kot bolezen, ima tudi svoj značilen potek. Kdaj se začne in kako poteka bolezenska odvisnost od hazardiranja?

Verjetno je na začetku prisotna želja človeka po sreči in zadovoljstvu, kar je skupno vsem ljudem. Doživetje sprejetosti, pridobitev spoštovanja, moči in uspeha se ljudje nadejajo tudi v igrah na srečo in to vedenje ponavljajo v želji po pridobitvi teh občutkov. Vse svoje razmišljanje in vedenje osredotočijo na igro, pri tem pa zanemarijo finančne in druge izgube, ki jih sočasno doživljajo. Sam potek bolezni bi lahko razdelili v tri sklope. Običajno se začne, ko človek pridobi večjo vsoto denarja. Zmago pripiše svoji vsemogočnosti in postane prepričan da ima večjo srečo kot drugi, da ima nadzor nad igranjem, oseba je evforična, srečna, omamljena od velikega dobitka. To je obdobje velike zmage. Hkrati začne igrati za večje vsote denarja in vedno bolj pogosto. To lahko traja 3–5 let. V drugi fazi je opaziti, da oseba izgublja vedno večje vsote, zato lahko tej fazi rečemo tudi faza izgube. Običajno človek ne igra več v družbi, ampak sam. Čeprav je že zapravil velike vsote denarja, ne more prenehati z igranjem. Oseba si ne prizna finančnega poloma in si izmišljuje najrazličnejše izgovore in laži za tako vedenje. V zadnji, tretji fazi igralec več izgublja kot dobiva. Se izolira, osami od domačih in prijateljev, ker porabi vedno več časa za igranje in pridobivanje denarja (tudi protizakonito). To je faza obupa, ki traja zelo kratko obdobje in se ponavadi konča z iskanjem pomoči zasvojenemu, običajno s posegom ostalih družinskih članov. V redkih primerih poišče pomoč tudi odvisnik sam. V skrajnih primerih se lahko to obdobje konča tudi s samomorom.

Človek, ki igra na srečo, običajno težko prepozna in prizna svojo odvisnost. Tudi družba, v kateri živi, je pred dilemo, kako ga soočiti in pripraviti na priznanje bolezni in morebitno zdravljenje. Kako pomagati osebi, ki je ujeta v začarano kolesje igralnih avtomatov, ki drvi v finančni polom in svojega vedenja ne prepozna kot bolezni?

Odločitev za zdravljenje naj bi dozorela v vsakem posamezniku. Ko si oseba prizna, da je zasvojena, se že začne proces zdravljenja. Običajno pa človek le redko pride do tega spoznanja. Zdravljenje se večinoma začne tako, da skuša kdo od svojcev osebo pripraviti do uvida odvisnega vedenja. Pacient ali družina se najprej obrnejo na zdravstveno službo in pričakujejo širok spekter informacij o zdravljenju. Na žalost naš zdravstveni sistem ne predvideva financiranja in pomoči ljudem, ki so zaradi te vrste zasvojenosti izgubili velike vsote denarja. V Sloveniji se je ta vidik zdravljenja šele začel razvijati in je še neurejen. Običajno se take paciente napoti k psihiatru, psihologu ali v Center za bolezni odvisnosti. Odvisniki pri zdravljenju potrebujejo sistemski pristop s strani zdravstvenih služb. Npr. psihiatrični pregled, če obstaja možnost samomora ali če gre za depresijo, ter farmakološko zdravljenje, če je ugotovljena sočasna psihiatrična bolezen. Za samo hazardiranje ne obstajajo zdravila. Kot pozitivna rešitev se je pokazala tudi skupinska psihoterapija, kjer se srečujejo ljudje z istim problemom in pod strokovnim vodstvom preko pogovora iščejo rešitev iz zasvojenost. Osebi je treba ob prvem srečanju z zdravstveno službo ponuditi čim več informacij o zdravljenju, ker se drugače lahko zgodi, da pridejo osebe po pomoč le enkrat, potem pa se ne vrnejo več.

Občasno igranje ni problematično, verjetno pa obstaja določena skupina ljudi, ki je za to vrsto zasvojenosti bolj ranljiva. Je mogoče reči, kdo so potencialni zasvojenci in  kakšna je preventiva?

Vsak človek, ne glede na spol in starost, lahko postane odvisen od iger na srečo. Nekoliko bolj ranljivi so mlajši moški, srednje izobraženi in samski. Ta vrsta zasvojenosti se hitro širi tudi med mladimi, ki so v obdobju odraščanja še bolj občutljivi in ranljivi. Pomembno je, da so tudi občasni igralci dovolj pozorni na svoje vedenje. Da znajo pri sebi opaziti, kdaj igranje postaja odvisnost. Če stavijo vedno več denarja, si sposojajo denar za igro, vedno več časa preživijo v igralnicah in če imajo občutke krivde in ne morejo prenehati s tem vedenjem, je to že znak za alarm. Igre same po sebi niso nevarne, tudi jih ni mogoče prepovedati, da bi s tem zmanjšali to vrsto odvisnosti. Zato je velikega pomena ozaveščenost posameznikov in prepoznavanje znakov, ki vodijo v odvisnost. Toliko bolj, ker v Sloveniji trenutno še nimamo organizirane preventive pred to vrsto odvisnosti.

Za vse, ki se srečujejo s problematiko te vrste odvisnosti, naj na koncu omenim knjigo avtorice Mary Heineman z naslovom Ko zaigraš še zadnjo srajco. V njej je podrobno opredeljena tematika odvisnosti od iger na srečo in jo pri nas nekateri programi, ki se ukvarjajo zdravljenjem, uporabljajo kot koristen pripomoček pri svojem delu.

Junij, 2010