Poletje je tu, s tem pa tudi pikniki na prostem, čofotanje v morju in obiski gorkih vršacev. Z nekaj nepazljivosti in nesreče pa se lahko prijeten oddih v naravi kaj hitro sprevrže v moro, saj lahko piki žuželk, lovke meduze ali kačji strupniki zagrenijo naš poletni dan. Predstojnica Dermatovenerološke ambulante na ljubljanskem kliničnem centru prim. asist. Tanja Planinšek Ručigaj, dr. med., nam je pojasnila, kako se odzvati v primeru tovrstnih nevšečnosti.

Avtorica: Nika Arsovski

Najsi bodo pikniki ali pa potepanja po travnikih, kaj hitro lahko na lastni koži izkusimo pike žuželk, kot so čebele in ose. Kaj lahko storimo v tem primeru?

Obstaja več mogočih scenarijev. Če nismo alergični na pike žuželk, mesto preprosto hladimo. Uporabimo lahko brisačo, ki jo potopimo v hladno vodo, ožamemo in privijemo ob vneto mesto. Uporabimo lahko tudi zmrznjena živila, vendar bodimo pozorni, da na kožo pred tem položimo kuhinjsko servieto ali vsaj del tkanine, čezenj pa položimo zmrznjeno embalažo. Tudi hladilni geli, ki jih je mogoče kupiti v vrečkah, nam bodo prišli prav, vendar tako kot pri zamrznjenih živilih bodimo pozorni, da mednje in kožo položimo del tkanine. Uporabe ledu ne priporočamo, saj lahko zaradi velikega hladu pride do ozeblin, ki vodijo v mehanične poškodbe. Prav tako se lahko led prime tudi za kožo, zaradi česar posnamemo povrhnjo plast.

Če ob piku želo ostane v našem telesu, ga je treba odstraniti, saj sicer draži kožo. Če pa smo na pike žuželk alergični, se to odraža s spremembami na koži, ki spominjajo na koprivke, torej oteklinam, ki nastanejo po stiku s koprivami. V tem primeru moramo nujno poiskati zdravniško oskrbo, zdravnik pa nam bo z ustreznimi zdravili proti alergiji nudil pomoč. V primeru, da smo kaj takšnega že doživeli, imejmo vedno pri sebi set za samopomoč, ki smo ga za tovrstne primere dobili pri zdravniku. Tudi pri otrocih se alergije in piki odražajo kot pri odraslih, morda je le primerov alergikov še nekoliko manj, medtem ko se lahko reakcija razširi na širše področje kože.

Vedno nevarnejši so tudi klopi, ki na nas prežijo v gozdovih. Zdravniki sicer opozarjajo na cepljenje, vendar to še ni splošno razširjeno med ljudmi.

Klopi so prenašalci večjega števila obolenj. Najpogostejša je borelioza, ki jo povzročajo bakterije, imenovane borelije. Te se na človeka prenesejo s klopnim ugrizom, na prenos okužbe pa vpliva sam čas prisesanosti. V prvi fazi, ki se običajno pojavi nekaj dni po okužbi, so značilne spremembe na koži. Na mestu pika se pojavi rdečina, ki se širi navzven, centralno bledi. Sčasoma tako lahko opazimo le še rdeč obroč, ki se veča. V teh primerih je nujna antibiotična terapija, ki prepreči nadaljnje spreminjanje rdečine ter vnetje možganskih ovojnic. Cepiva proti boreliji ne poznamo, zato je prav, da se na tem mestu primerno zaščitimo. Telo pokrijemo z dolgimi oblačili in se zavarujemo z repelenti, ob preživljanju časa v naravi pa kožo vsak dan preventivno preglejmo.

Klopni meningoencefalitis je resno virusno vnetje osrednjega živčevja. Prenaša se z vbodom okuženega klopa, v primeru okužbe pa občutimo bolečino v vratu – le s težavo napravimo predklon, imamo povišano telesno temperaturo, glavobole. Prisotna sta tudi slabost, bruhanje. Če je stanje kritično, bolnika tako sprejmemo tudi na intenzivno nego, sicer pa se zdravi na enem izmed splošnih oddelkov bolnišnice.

Okužbo s klopnim meningoencefalitisom lahko preprečimo s cepljenjem, ki poteka v treh odmerkih, nato pa se ga obnavlja s poživitvenimi odmerki. Svetovala bi ga predvsem tistim, ki veliko časa preživijo v naravi, vendar pa se moramo zavedati, da se lahko okužimo tudi na domačem vrtu. Cepivo je preverjeno in je v uporabi že vrsto let, tako kot vsa pa so mogoči tudi stranski učinkim, kot so prehodno povišana telesna temperatura in glavoboli. Drugih težav načeloma ni.

Velik delež ljudi te dni uživa v hladu kristalno čiste morske vode. Vendar pa lahko naše brezskrbne počitnice kaj hitro prekine boleča ožganina meduze. Kako lahko reagiramo v tem primeru?

Ljudje v tovrstnih primerih zelo redko poiščejo pomoč, pri tem imajo nekoliko več primerov morda lokalne ambulante ob obali. Težje je, če meduza oplazi otroka. V vsakem primeru s steroidnim mazilom negujemo razdraženo območje, saj se na ta način vnetje pomiri. Svetujemo tudi, da pri morskih živalih mesto zdrgnemo, saj tako odstranimo prisotne vžigalke. Ne priporočamo ‘domačih’ nasvetov, kot so zdravljenje z urinom in podobno, saj lahko to privede le še do hujše okužbe.

Kaj pa sončne opekline? Kako dovzetni smo ljudje za to, glede na veliko število informacij o škodljivosti sončnih žarkov?

Kot dermatologinja seveda odsvetujem pretirano sončenje, vsaj v vročih urah dneva odsvetujem tudi izpostavljanje sončnim žarkom. Svetujem vsem, naj se primerno zaščitijo s faktorjem nad 30. Če smo prepozni, pa v primeru opeklin območje hladimo. Če se pojavi povišana telesna temperatura, ki jo spremljata še glavobol in bruhanje, obiščimo zdravnika, saj so to simptomi, ki kažejo na sončarico. Anketa je pred leti pokazala, da se Slovenci na dopustu redno zaščitimo s sončno kremo, s faktorjem nad 20 ali 30, kar je pohvalno. Zato pa pozabljamo na ustrezno zaščito v vsakodnevnem življenju, najsi bo ob kolesarjenju iz službe domov, sedenju na kavi ali sprehodu z vozičkom.

Sončenja ljudje dejansko ne potrebujemo. Zdrav odrasel človek dobi zadostno mero žarkov za tvorjenje vitamina D že z desetminutnim sprehodom v dolgih rokavih, trikrat na teden. Edino nekateri starejši in otroci morda temu ne zadostijo, zato potrebujejo prehranska nadomestila.

In za konec še ureznine. Kaj storimo, če pride do ureza?

Mesto najprej razkužimo, očistimo in sterilno povijemo. Če delci ostanejo v rani, jo namilimo z navadnim tekočim milom in speremo pod mlačno vodo. Če je ureznina globlja, obiščemo zdravnika. V primeru, da se rana zagnoji in se pojavijo znaki okužbe, kot so rdečina, bolečine in povišana telesna temperatura ter izcedek iz rane, obiščemo zdravnika, v nekaterih primerih je potrebna tudi kirurška pomoč. Če se urežemo z zarjavelim predmetom, je potrebna tudi zaščita proti tetanusu.

Kačja družba v visokogorju

Marsikdo se bo v tem času odpravil tudi v gore, kjer nič neobičajnega niso niti srečanja s kačami. V Sloveniji živi enajst vrst kač, od tega tri strupene vrste. Prepoznamo jih po čokatem telesu, kratkem repu in ozki zenici. Modras, laški gad in navadni gad sicer niso tako strupene vrste kot njihovi daljni sorodniki na drugih celinah, pa vendar nam lahko zagrenijo izlet v visokogorje. Dolžina strupnikov slovenskih kač znaša vse do 4,5 mm, kar pomeni, da nas že vsaka debelejša obutev ali obleka ščiti pred ugrizom. Znak pika sta pikčasti rani v razmaku slabega centimetra, ki ne krvavita. Oklica rane oteče in pojavi se bolečina, oteklina se širi, pojavijo se modro rdeče lise.

V naslednjem koraku se bolečina še širi in bezgavke otečejo, ob tem se pojavijo slabost, mrzlica, vrtoglavica, pospešeno dihanje … V hujših primerih tudi znaki šoka. Tovrstna klinična slika je sicer redka, v zadnjih desetletjih pa ni znanih smrtnih primerov zaradi kačjega pika. In kaj storimo v primeru pika kače? »Del telesa, kamor nas je pičila kača, naj miruje, v tem času pa skušajmo čim prej poiskati zdravniško pomoč. Včasih so ljudje strup izsesavali ali izžigali ranjeno območje, vendar to odsvetujemo. Pomembno je predvsem, da mirujemo, tako se strup ne raznese naokrog. Če poznamo vrsto kače, to informacijo prenesimo zdravniku. Naše kače sicer niso tako nevarne, sploh ne življenjsko ogrožajoče,« poudari predstojnica Dermatovenerološke ambulante.