Vstopu spleta v naše domove in družine se je nemogoče in tudi nesmiselno upirati, saj ob preudarni uporabi prinaša tako staršem kot otrokom vrsto koristnih informacij in zabave. Mednarodna raziskava EU Kids Online II je pokazala, da več kot 74 odstotkov slovenskih otrok vsakodnevno uporablja internet; ker pa naši najmlajši sami še ne znajo dovolj dobro oceniti, kaj za njih lahko potencialno predstavlja grožnjo in vdor v njihov osebni prostor ter hkrati tudi nimajo dobre predstave, kako ogromen prostor je medmrežje, je dolžnost vsakega starša, ki otroku dovoli uporabo računalnika, pametnega telefona in tablice, da ga dodobra izobrazi o pasteh, v katere se lahko ulovi na spletu.

O varnosti otrok na spletu smo se pogovarjali z Ajdo Petek, dipl. komunik., s točke osveščanja o varni rabi interneta SAFE.SI (www.safe.si), ter s Špelo Reš, dipl. psih., s Centra pomoči pri prekomerni rabi interneta Logout.

Avtorica: Anja Kuhar

Minuta za statistiko

Raziskava Bojane Lobe in Sandre Muha, Internet v vsakdanjem življenju slovenskih otrok in mladostnikov (2011) je prišla do zanimivih izsledkov:

• 70 odstotkov otrok in mladih naj bi internet uporabljalo vsak dan.
• Skoraj dve tretjini otrok in mladih ima pametni telefon z dostopom do interneta.
• 41 odstotkov otrok in mladih vsak dan uporablja spletne strani za socialna omrežja, natančneje četrtina otrok v starosti med in 10. letom, v starosti med 11. in 14. letom je takih več kot dve tretjini.
• Skoraj tretjina otrok v starosti med in 19. letom je že napravila svojo fotografijo, na kateri ne nosijo oblačil, ter jo posredovala drugim osebam.
• 42 odstotkov otrok, starejših od 11 let, je na spletu že naletelo na spolne vsebine.

Nevarnosti, ki na otroke prežijo na spletu

V splošnem naj pri obnašanju na spletu ne bi bilo večjih razlik med otroki in odraslimi, pove Petkova, ki doda, da so otroci vseeno bolj naivni in neizkušeni kot odrasli in potrebujejo nasvet odrasle osebe, torej starša ali učitelja, kaj in komu je primerno zaupati.

Petkova izpostavi tri najbolj problematična področja udejstvovanja otroka na spletu, in sicer:

• varovanje zasebnih podatkov,
• vrstniško nasilje oziroma trpinčenje ter
• prekomerna uporaba digitalne tehnologije.

Varovanje osebnih podatkov

Naivni otroci in mladi se ne zavedajo, da se jim vsaka informacija o sebi, ki jo pošljejo v prostor spleta, lahko vrne kot bumerang. Petkova opozarja, da je pomembno otroka preko pogovora že pred prvo uporabo digitalne tehnologije izobraziti, naj ne deli podatkov in slik sebe in svoje družine, telefonskih številk, raznih video vsebin ipd., posebno pa opozori še na problematično zaupanje gesel prijateljem, ki lahko vodi v maščevanje na spletu in krajo identitete.

Še posebno morajo biti starši pozorni na ‘seksting’ – pošiljanje lastnih (pol)golih fotografij ali video vsebin in kazanja na spletni kameri preko digitalne tehnologije, ki lahko hitro privede do različnih oblik izsiljevanj, za denar ali za nadaljnje razgaljanje preko spleta, pove Petkova. Mladostnik se hitro znajde v spirali izsiljevanj brez konca, pravi, zato je pomembno, da ne popusti zahtevam izsiljevalca že takoj na začetku.

Petkova opozarja: razširjanje seksualnih vsebin z osebo, mlajšo od 18 let, je v Sloveniji obravnavano kot spolna zloraba otroka ter kot tako kaznivo z do 8 let zapora, pri čemer so kazensko odgovorne osebe nad 14 let.

Vrstniško nasilje na spletu

Otrok je lahko v vrstniško nasilje na spletu vključen kot žrtev, priča ali kot storilec. Nasilje preko spleta v obliki žaljivih sporočil in objavljanja zasebnih podatkov ali vizualnih vsebin z lahkoto vstopa v naše domove in ni več omejeno na šolske hodnike, hkrati pa ima tovrstno nasilje tudi večje občinstvo. Otrok v vlogi žrtve se pogosto boji povedati staršem v strahu, da bi mu odvzeli dostop do spleta, zato je nujna vzpostavitev odnosa zaupanja, pravi sogovornica. Starš naj otroku nudi čustveno podporo ter ga poduči, naj na provokacije ne odgovarja, hkrati pa naj naredi dokazne zaslonske slike. Sogovornica svetuje, da se je vedno najbolje obrniti najprej na šolsko svetovalno službo in starše vpletenih, policija naj posreduje pri resnih kaznivih dejanjih.

Prekomerna uporaba digitalne tehnologije

Katera je zares tista časovna meja, ki določa prekomerno uporabo digitalne tehnologije in spleta? Petkova navaja, da so strokovnjaki mejo, ki je v največji meri odvisna od starosti in zrelosti otroka, postavili pri dveh urah na dan; Reševa dodaja, da za 18-letnika tudi dve uri nista dovolj, sta pa absolutno preveč za osemletnika. Časovno mejo na straneh logout.si opredelijo takole: »Kriterij za obstoj težav ni čas, preživet na spletu, temveč simptomi in posledice v življenju ‘offline’«.

Simptomi zasvojenosti z digitalno tehnologijo

Reševa pove, da značilni simptomi zajemajo:

• zanemarjanje svojih obveznosti (uporaba računalnika ali telefona postane prioriteta pred druženjem s prijatelji, otrok zanemarja hobije in šolske obveznosti itd.),
• čustvena nihanja (ob odvzemu računalnika ali telefona otrok postane agresiven, lahko tudi izjemno potrt, ko ne uporablja naprave, je nemiren, njegova pozornost je razpršena),
• bojevito zanikanje problema.

Zasvojenost se izkazuje tudi s pomanjkanjem spanca, zbujanjem ponoči, prehranjevanjem pred računalnikom, neuspelimi poskusi prenehanja ter pogostim laganjem o času, preživetem na spletu.

So spletni prijatelji pravi?

Splet je, posebno za sramežljive otroke, prostor, kjer lahko zadržke pustijo ob strani in tako se med podobno mislečimi hitro stkejo spletna prijateljstva. Petkova je mnenja, da gre tudi pri druženju na spletu za socialno obnašanje, zato se ji v določenih primerih ne zdi sporno, če starši otroka podprejo pri spoznavanju sovrstnikov s spleta v živo, pod njihovim budnim nadzorom. Reševa dodaja, da spletna prijateljstva ne smejo nadomestiti pravih in da je druženje s pravimi prijatelji v živo lahko eden izmed pogojev, da otroku kasneje dovolimo uporabo računalnika ali telefona.

Zmuzljiva in nekontrolirana uporaba pametnega telefona

Uporabo računalnika starši lahko omejijo, bolj problematični so pametni telefoni, katerih uporabo je težje nadzorovati, saj so ves čas pri roki. Reševa svetuje, naj otrok dobi svoj telefon, ko zna sam argumentirati (a ne z izgovorom ‘saj ga imajo vsi’), zakaj ga potrebuje. Pomembno je, da otrok naprave ne kupi s svojimi prihranki, saj to povečuje občutek, da je naprava njegova in posledično je vzpostavljanje pravil težje. Absolutno odsvetuje uporabo pametnega telefona pred osmim letom starosti, v čemer se ji pridružuje tudi Petkova, ki bi z malo karikiranja uporabo pametnega telefona prestavila na začetek srednje šole.

Špela Reš staršem svetuje, naj se držijo priporočil, ki jih je pripravil logout.si ob nakupu prvega telefona za otroka do 12 let, ob katerem naj se podpiše mini pogodba, s katero se natančno opredelijo pravila:

• (Ne)dovoljen čas uporabe (prepoved uporabe med obroki, poukom, vožnjo s kolesom in druženjem s prijatelji, predvsem pa, ko je otroku dolgčas).
• Otrok mora pred uporabo telefona nujno opraviti vse svoje obveznosti, kot so domača naloga, učenje, hobiji, druženje s prijatelji ter pospravljanje.
• Vedno, v vsakem primeru in brez izgovorov, se mora staršem javiti na telefon, hkrati pa se nikoli ne sme javljati na neznane številke.
• Nikoli ne sme, brez nadzora in soglasja staršev, deliti fotografij sebe in družine, telefonskih številk, osebnih video vsebin itd.
• Starš mora poznati vsa njegova gesla.
• Vse aplikacije mora otrok nameščati z dovoljenjem oziroma jih lahko namesti le starš, saj imajo mnoge dostop do fotografij in informacij v telefonu.
• Poleg vsega naštetega naj bo starš sam dober zgled otroku. Priporočljivo je, da vsi člani družine pred spanjem naprave odložijo na t. i. ‘ring-ring poličko’ zunaj spalnic.

Takšno pogodbo podpišejo starši in otrok, hkrati pa določijo nagrado v primeru spoštovanja pravil ter posledico za primere neupoštevanja, ki naj pomeni določeno število dni brez telefona.

Pustimo otroku izkušnje

Starši v želji po zaščiti otroka lahko nevede prestopijo mejo. Petkova svetuje, naj bo računalnik vedno v skupnem prostoru, da starši lahko vidijo, kaj na njem počne otrok, svetuje pa previdnost pri uporabi različnih nadzorovalnih programskih oprem, saj bi starši s tem otroku pošiljali napačna sporočila. Tovrstna oprema je po njenem primerna le za zelo majhne otroke ali v primerih, ko je zaupanje v družini podrto in iz kakršnega koli razloga ni vzpostavljen dialog. Raje kot ubirati lažje poti skrivnega nadzora naj starši otroku dovolijo hojo po poti osamosvajanja. In ne nazadnje – vzgoja otroka o obnašanju v svetu spleta naj se začne, še preden otrok vanj vstopi.

November 2015