Avtorica: Vesna Vilčnik
Kadar naši možgani zaznajo situacijo kot zahtevno ali ogrožajočo bodisi za telesno preživetje bodisi za duševno dobro počutje, se organizem odzove na način, ki ga imenujemo stresna reakcija. Naloga stresne reakcije je, da telo pripravi na akcijo, to je boj ali beg. Zaradi izločanja stresnih hormonov (najbolj znana sta adrenalin in noradrenalin) in drugih snovi pride do povečanih čutnih zaznav: zenice se razširijo, dlake se naježijo, postanemo bolj budni in pozorni. Med običajne fiziološke reakcije sodijo še pospešeno dihanje, hitrejši srčni utrip, povišan krvni utrip, znojenje. Mišice se napnejo in raven sladkorja v krvi se poviša. Ustavita se dotok krvi v prebavni sistem in prebava, kar lahko občutimo kot tiščanje v želodcu. Poleg telesnih reakcij pa so pogoste tudi čustvene. Razpon čustev sega od strahu, do groze, tesnobe in jeze. Možen je tudi napad panike.
Bolj kot stresna situacija sama po sebi je naša ocena situacije tista, ki določa raven stresa, ki ga doživljamo. Če neko situacijo ocenimo kot ogrožajočo za naše dobro počutje, bo za nas zelo stresna. Če pa lahko isto situacijo vidimo kot izziv, za nas ne bo stresna ali pa bo to v precej manjši meri. Doživljanje stresa je individualna izkušnja. Ljudje s slabšo samopodobo oziroma manj samozavestni so zato veliko bolj podvrženi stresu, saj si težje zaupajo, da bodo zmogli opraviti zastavljeno nalogo ali rešiti zapleteno situacijo. Samopodoba nam pomaga pri izkoriščanju lastnih potencialov in vodi k uspehu. Določa, kakšne cilje si bomo zastavili, kakšni bodo naši odnosi z drugimi in kako se bomo spoprijemali s težavami in obremenitvami. Naša samopodoba je tista, ki nas lahko na delovnem mestu, med drugim, obvaruje pred stresom in izgorevanjem. Poraze in razočaranja lažje premagujemo, če verjamemo vase in se cenimo.
Nenehen stres, preveč dela in premalo obnavljanja življenjskih moči lahko privedejo do sindroma izgorelosti. Volja je, moči – tako telesne kot duševne – pa ni več. Izgorela oseba se mora zato najprej spočiti in obnoviti moči. Za temeljito regeneracijo potrebuje oseba od meseca do dva počitka. Počitek ne pomeni samo ležanja, ampak je treba najti pravo razmerje med akcijo in pasivnim počivanjem. Predvsem pa se je treba oddaljiti od dejavnikov, ki so povzročili stres. Če gre za stres na delovnem mestu, je prav, da gre oseba na bolniški dopust. Okrevanje je najhitrejše in najbolj učinkovito, ko si utrujeni svoje življenje uredi tako, da za nekaj časa ne občuti bremena časa, obveznosti in nalog. Gre za bolniški dopust, ki bi jo zdrav človek preživljal kot dopust. Vzame si čas zase, prisluhne svojemu telesu, spi, se zdravo prehranjuje in počne, kar ga veseli in napolnjuje (kolesarjenje, branje knjig, sprehodi, itd.). Treba se je izogibati skušnjavi, da bi eno stresno aktivnost zamenjali za drugo. Če imate na primer stresno službo, pa se boste odločili, da boste šli za nekaj časa na bolniški dopust, da okrevate, si ne nakopljite na glavo skrbi za bolnega znanca, ne naprezajte se pri maratonskem teku in ne lotite se generalnega pospravljanja hiše. Če ne gre drugače, odpotujte kam, kjer boste lahko resnično sami s seboj oziroma v družbi tistih, ki vas ne obremenjujejo.
Čuječnost je nepresojajoče zavedanje sedanjega trenutka. Je zavedanje plus sprejemanje. Od avtogenega treninga se na primer razlikuje po tem, da človek samemu sebi med »izvajanjem« čuječnosti ne govori sugestij, temveč se z mislimi sploh ne ukvarja. Misel, ki nam šine skozi možgane, nepresojajoče pogledamo in jo pustimo, da kakor oblak odplava dalje. Ne glede na to, ali smo čuječni v mirovanju (sede ali leže) ali v gibanju (vadba, hoja), je princip vedno enak. Zavedamo se svojih misli, čustev, razpoloženja, telesnih občutkov in vedenja, pa tudi zvokov, barv, vonjev in okusov, s katerimi prihajamo v stik. Svojega doživljanja se zavedamo z odprtostjo, s sprejemanjem in z radovednostjo. V številnih raziskavah je bilo ugotovljeno, da ima takšen pristop do lastnega doživljanja pomembne pozitivne učinke na številnih področjih življenja in da uspešno zmanjšuje stres. Vsako uspešno premagovanje stresa pa se začne … s sproščenim dihanjem.
Če se začnejo zahteve kopičiti, mi pa ocenimo, da jim ne bomo kos, se poruši ravnovesje med dojemanjem zahtev in sposobnostmi, ki tem zahtevam niso kos. To posledično povzroči stres.
Za kronični stres je značilna stalno zvišana količina izločenega kortizola, ki je odgovoren za presnovne spremembe in bolezni, zmanjšano sposobnost imunskega odziva in duševne znake, ki se kažejo kot napetost, razdražljivost, težave s spominom in koncentracijo, pomanjkanje volje, neorganiziranost, težave s spanjem, težave v odnosih in medsebojni komunikaciji, občutek nemoči, tesnoba, depresija in drugo.
November 2015