Znojenje, vrtoglavice, glavoboli, utrujenost, razdražljivost so nekatere težave, ki lahko napovedujejo in spremljajo menopavzo. Ženske pa se ob tem soočajo tudi z drugimi tegobami, o katerih pa nerade govorijo. Med njimi so navadno suhost nožnice, zmanjšana sla, boleč spolni odnos, uhajanje urina in še kaj. Kako se soočiti z omenjenimi težavami, nam je zaupal Peter Stražar, dr. med., specialist ginekologije in porodništva.

Avtorica: Katja Štucin

Zakaj in kdaj pride pri ženskah do hormonskega neravnovesja oz. menopavze?

Vse ženske se rodijo z omejenim številom jajčnih celic (nekaj milijonov), ko pridejo do pubertete, to število pade na približno 180.000. Jajčne celice kasneje z leti zorijo in propadajo. Ko pride število na 1000, preide ženska v menopavzo. To se običajno zgodi med 50. in 52. letom, redko kasneje, nekoliko večkrat prej. Če se to zgodi pred 40. letom, temu rečemo prezgodnja menopavza. Celice, ki obdajajo jajčno celico in skupaj z njo tvorijo folikel, izločajo ženske spolne hormone (estrogen in progesteron). S padcem števila jajčnih celic upade tudi nastajanje hormonov, kar privede do menopavze. Vse ženske neizogibno pridejo v menopavzo, kot tudi moški v andropavzo, vendar je pri ženskah prehod navadno bolj nenaden in posledično pripelje do več težav.

Kakšne težave pa lahko spremljajo obdobje pred, med in po menopavzi?

V obdobju pred menopavzo imajo ženske še normalne hormone, vendar se večkrat lahko zgodi, da imajo spremenjen menstrualni cikel, občasno opažamo skrajšanje le-tega. Večkrat pa se lahko spremeni jakost in dolžina menstrualne krvavitve.
V perimenopavzi – običajno dve leti pred nastankom menopavze – imajo ženske vedno manj ovulacij. Posledično se cikel večkrat podaljša, prav tako krvavitev, ki se navadno tudi ojača. Zaradi že blagega padca hormonov se lahko pričnejo blage težave, značilne za menopavzo. Najznačilnejše so valunge (vročinski oblivi) in nočno potenje. V tem obdobju ženske pogosteje obiščejo ginekologa prav zaradi krvavitev, ki se same nočejo ustaviti. Navadno pomaga kratkotrajna kura s hormonskimi tabletami, redko je potrebna abrazija – t. i. čiščenje maternice.

V pomenopavzi – eno leto od zadnje menstruacije – pride do pomembnega upada obeh ženskih spolnih hormonov. Posledično pride do več težav, kot so valunge, nočno potenje, glavoboli, vrtoglavice, nespečnost, utrujenost, suha nožnica, boleči spolni odnosi, padec koncentracije, itd.

Zgodnji simptomi so torej znojenje, morda razdražljivost, utrujenost, itd. So že znak za obisk ginekologa?

Pravzaprav so ženske precej različne. Nekatere kljub hudim menopavzalnim težavam ne želijo nikakršne pomoči, ker se jim zdi to naravno obdobje življenja. Prej bi rekel, da so ti simptomi znak za obisk ginekologa, če žensko pomembno ovirajo oziroma motijo pri normalnem delovanju. Kot primer naj izpostavim žensko, ki je zaradi hudega nočnega potenja neprespana, utrujena in posledično le stežka opravlja dnevne aktivnosti. Za takšne težave je prav, da se oglasi na posvet pri ginekologu.

Večina žensk s težavami sicer pred obiskom ginekologa preizkusi že vsaj en preparat za pomoč v menopavzi, ki je v prosti prodaji v lekarnah. To nakazuje, da jim je še vedno nerodno govoriti o tovrstnih težavah z drugimi in si želijo pomagati same. Ženskam bi v prvi vrsti svetoval, da ta pomembni mejnik v svojem življenju vzamejo kot nekaj normalnega. S sprejetjem in posledično manjšo obremenjenostjo, zlasti duševno, je tegobe lažje prebroditi. Če življenje zajemamo s čim bolj polno žlico, se več gibljemo, imamo odkrite odnose z bljižnimi in skrbimo za zdravo življenje, je teh težav vsekakor manj.

Zakaj je v tem obdobju spolni odnos lahko boleč?

Zaradi padca hormonov se rodila spremenijo. Sluznice se stanjšajo, nožnica postane manj vlažna in elastična. Njena prekrvavitev je slabša, posledično je tudi navlaženje ob vzburjanju manjše. Vse našteto lahko onemogoča normalen spolni odnos. Več bolečih spolnih odnosov je pri ženskah, ki niso rodile, ki imajo poredkeje spolne odnose in ženskah, ki so prešle v menopavzo s kirurško odstranitvijo jajčnikov. Ženskam je včasih težje govoriti o zmanjšanju spolnega zanimanja kot o bolečih odnosih. Vsem ženskam, ki v tem obdobju občutijo zmanjšano spolno zanimanje, lahko pomaga predvsem bolj odkrit in tesen odnos s partnerjem. Ginekolog pa jim lahko pomaga z nadomestnim hormonskim zdravljenjem.

Med simptomi ste omenili manjšo vlažnost nožnice. Se da to težavo odpraviti?

Pri manjših težavah si ženske lahko same pomagajo z lubrikantom, svetujemo takšne na vodni osnovi. Nekaterim ženskam je dovolj že večja pozornost partnerja, podaljšana tako imenovana predigra. Vsem, ki jim našteta ukrepa ne pomagata, lahko izbrani ginekolog predpiše lokalno hormonsko zdravljenje z estrogenom. Le-to ima za posledico večjo vlažnost in prožnost nožnice, kar privede do prijetnejšega spolnega odnosa.

Možen je tudi pojav spremenjenega izcedka. Kako ga odpravimo?

Tanjša sluznica nožnice je tudi bolj občutljiva in dovzetna za okužbe. Spremenjen vaginalni izcedek pogosto spremljajo tudi neprijeten vonj, srbečica ali pekoč občutek. Pri takšnih težavah je običajno najbolje obiskati ginekologa, ki bo po pregledu predpisal najustreznejšo terapijo.

Lahko pride tudi do prizadetosti sečnega trakta, ki se kaže kot pogostejše, pekoče odvajanje vode. Pojavi se lahko še stresna urinska inkontinenca in nočno uriniranje. Kako rešiti te težave?

Tudi sečni trakt je pod vplivom spolnih hormonov, posledično so težave z njim v menopavzi bistveno pogostejše. Simptomi, ki ste jih omenili, so lahko znak vnetja sečil, zato je najprej potrebno izključiti okužbo, preden pripišemo težavi menopavzi. Težave z mehurjem sprva rešujemo s primernim režimom odvajanja – trening sečnega mehurja, kar pomeni, da ženska, ki zelo pogosto hodi na vodo, zavestno poizkuša podaljševati obdobja med odvajanjem. Svetujemo povečanje popite tekočine dnevno. Znano je, da bolj skoncentriran, gost urin draži sečni mehur in slabša simptome.

Stresna urinska inkontinenca je posledica oslabitve opornih tkiv sečnice, kar je posledica zmanjšanja veziva in elastičnosti v menopavzi, posledica porodov, genetskih faktorjev.

Samo ime pomeni, da ob povečanem tlaku v mehurju, ki je posledica povečanega tlaka v trebušni votlini, pride do nehotnega uhajanja urina. Slednje se pojavlja ob značilnih aktivnostih, kot so: kašljanje, kihanje, smejanje, dvigovanje težjih bremen, skoki. Pri hujših oblikah pa že pri praktično vsaki telesni aktivnosti. Zdravljenje se vedno prične z rednim izvajanjem vaj za krepitev mišic medeničnega dna, s katerimi ojačamo oporo sečnici in sečnemu mehurju. Zelo pomembno je tudi znižanje telesne teže pri močnejših bolnicah. Če to ne pomaga, obstaja že kar nekaj različnih operacij, ki jih izvajamo ginekologij in urologi.

Nočno uriniranje si lahko bolnica omili z že omenjenim treningom sečnega mehurja, omejitvijo pitja tik pred spanjem, zmanjšanjem pitja kave, pravega čaja, gaziranih pijač in pijač z umetnimi sladili. Če ima ženska poleg nočnega uriniranja težave še s pogostejšim uriniranjem podnevi, pogostim siljenjem na vodo in eventuelno uhajanjem urina, gre lahko za prekomerno aktivnost sečnega mehurja. Le-to ovrednotimo z urodinamskimi preiskavami. Prekomerno aktivni sečni mehur zdravimo z zdravili, ki jih prav tako predpiše izbrani ginekolog ali družinski zdravnik.

Omenjene tegobe ne spremljajo vseh žensk med menopavzo. Kako pogosto pa se pojavijo pri ženskah, starejših od denimo 45 let?

Omenjene težave se pojavijo pri približno 75 odstotkih perimenopavzalnih žensk. Običajno so pogostejše pri ženskah, ki preidejo v menopavzo mlajše.

Izpostavljena tematika največkrat pri posameznicah povzroča zadrego, vendar je prav, da o morebitnih omenjenih težavah govorijo s svojim ginekologom. Kaj bi jim topogledno svetovali?

Današnja družba v povprečju ni več tako zavrta, da ne bi mogli odkrito govoriti o težavah v spolnosti ali drugih simptomih s področja spolovil. Sam ne vidim razloga, zakaj vsaka ženska, ki ima težave, ne bi o tem spregovorila z izbranim ginekologom, ga prosila za nasvet ali se posvetovala o potencialnih zdravljenjih.