O venski trombozi govorimo, kadar pride do delne ali popolne zapore žil s krvnim strdkom, kar se najpogosteje pojavlja na nogah. Bolezen je vse prej kot nedolžna, saj med mogočimi zapleti bolezni najdemo tudi pljučno embolijo, ki lahko zahteva tudi smrtne žrtve. Kakšni so simptomi venske tromboze, kateri so dejavniki tveganja, preventivno vedenje in možnosti zdravljenja, nam je zaupal prof. dr. Aleš Blinc, dr. med., s Kliničnega centra Ljubljana, Klinični oddelek za žilne bolezni.

Avtor: Anja Kuhar

Vensko trombozo nestrokovno imenujemo zamašitev žile s strdkom. Kaj vpliva na nastanek strdka in kasneje na zamašitev žile?

Venska tromboza je delna ali popolna zapora vene s krvnim strdkom, imenovanim tromb. Razlogi za nastanek venske in arterijske tromboze se razlikujejo. Vene vodijo kri, ki je v tkivih oddala kisik in sprejela ogljikov dioksid, nazaj proti srcu. V venah je krvni tlak majhen, žilna stena je tanka in ni podvržena aterosklerozi, ki je glavni razlog za arterijsko trombozo. Od kod torej pogostost venske tromboze, za katero letno zbolita približno 2 od 1.000 ljudi?

Strdki v venah so v največji meri posledica povečane nagnjenosti krvi k strjevanju in/ali upočasnjenega krvnega pretoka po veni. Povečana nagnjenost k strjevanju krvi se pojavi npr. ob jemanju hormonskih kontracepcijskih tablet, upočasnjen pretok krvi pa npr. ob imobilizaciji noge z mavcem ali ob neprekinjenem sedenju med dolgotrajnim letalskim poletom. V zadnjem času spoznavamo, da k nastanku venske tromboze prispeva tudi pomanjkanje kisika v notranjem žilnem sloju, endoteliju vene, še posebej v »žepkih« venskih zaklopk, kjer je tok krvi izrazito upočasnjen. Tam sočasno delujeta dva dejavnika, ki pospešujeta nastanek venske tromboze – počasen tok krvi in oslabljena obramba endotelija. Če se pridruži še katerikoli dodatni sprožilec, ni več daleč do venske tromboze, ki se najpogosteje začne razvijati prav v žepkih venskih zaklopk na nogah.

Veliko je govora o pljučni emboliji, ki je eden izmed najbolj nevarnih zapletov venske tromboze. Kaj vse še štejemo med zaplete venske tromboze?

Najpomembnejša zapleta venske tromboze sta dva, kronična motnja odtoka krvi iz prizadetega področja (najpogosteje noga, lahko tudi roka) in pljučna embolija. Kadar po venski trombozi ostane globoka vena na nogi neprehodna in če se obvodni venski odtok ne razvije dobro, golen kronično oteka. Koža nad gležnjem se stanjša in bolezensko spremeni, pojavijo se lahko tudi kožne razjede. Temu pravimo potrombotični sindrom. Preprečevati ga poskušamo s kompresijskim povijanjem stopala in goleni ali z nošenjem kompresijskih nogavic, kar zmanjšuje otekanje.

Pljučna embolija pa je akutni zaplet venske tromboze. Nastane, ko se del venskega tromba odtrga in postane t. i. trombembol, ki ga kri odnese v pljučni krvni obtok, kjer se zagozdi. Zelo obsežna pljučna embolija lahko povzroči nenaden zastoj srca. Zajetni trombemboli, ki se zagozdijo v velikih pljučnih arterijah, pogosto povzročijo šokovno stanje, ki ga je mogoče razrešiti le s hitrim raztapljanjem krvnih strdkov ali z mehanično sprostitvijo pljučne arterije s katetrskim posegom. Manjše, a ponavljajoče se pljučne embolije povzročajo kronično povečan tlak krvi v pljučnem krvnem obtoku, t. i. pljučno hipertenzijo, ki vodi v popuščanje desnega srca. Poznamo pa tudi pljučno embolijo, ki poteka povsem brez simptomov in jo odkrijemo le s slikovnimi preiskavami pljučnega krvnega obtoka.

Znaki in simptomi venske tromboze:

– vtisljiva oteklina stopala in goleni, ki čez noč ne uplahne popolnoma;

– topa bolečina v poteku prizadete globoke vene, ki se dodatno okrepi ob gnetenju okoliškega mišičevja;

– razširjene podkožne vene, ki so prevzele venski odtok iz noge (ne varikozne vene oz. po domače krčne žile);

Venska tromboza, še zlasti, če vene ne zapira popolnoma, pa lahko poteka tudi brez simptomov, tako da zanjo bolniki sploh ne vedo, ali pa je prvi znanilec šele pljučna embolija.

Na pojav venske tromboze vpliva dedna nagnjenost. Kateri so drugi dejavniki tveganja, ki povečujejo možnost za njen nastanek in kdo je najbolj ogrožen?

Z dednimi dejavniki lahko pojasnimo le manjši del venske tromboze. V grobem lahko prirojena stanja, ki povečujejo nagnjenost k strjevanju krvi in jih imenujemo dedne trombofilije, razdelimo v napake pri zaviranju strjevanja krvi in napake, ki pospešujejo strjevanje krvi.

Nagnjenost k venski trombozi se poveča med nosečnostjo in med jemanjem hormonskih kontracepcijskih tablet, ker se poveča raven številnih koagulacijskih faktorjev, oslabi pa se zaviralna sposobnost antitrombina in beljakovine S.

Kajenje cigaret dodatno prispeva k škodljivim učinkom hormonskih kontracepcijskih tablet v procesu strjevanja krvi.

Rakave bolezni, še posebno rak trebušne slinavke, pljuč in črevesja, močno povečujejo nagnjenost k venski trombozi.

Pomembno lahko prispeva tudi prekomerna telesna teža, zlasti kadar gre za bolezensko debelost.

Slaba pomičnost zaradi bolezni ali poškodbe upočasnjuje pretok krvi in povečuje tveganje za nastanek venske tromboze.

Najpomembnejši dejavnik tveganja za vensko trombozo pa je – staranje. Venska tromboza je pred 50. letom zelo redka, po 70. letu starosti pa tveganje strmo narašča.

Na kakšen način zdravimo vensko trombozo?

Osnova zdravljenja venske tromboze je redno jemanje antikoagulacijskih zdravil, ki traja običajno 3–6 mesecev, lahko pa vse življenje. Ta zdravila v pravšnji meri upočasnijo strjevanje krvi in dajo telesu možnost, da počasi raztaplja poprej nastale krvne strdke. Pri vseh antikoagulacijskih zdravilih je potreben zdravniški nadzor, da ne bi prišlo do prekomernega učinka. Antikoagulacijsko zdravljenje pri venski trombozi noge dopolnjujemo s kompresijskim zdravljenjem z elastičnimi povoji ali z nošenjem kompresijske nogavice, da preprečujemo otekanje in s tem potrombotični sindrom.

Ob zdravljenju z antikoagulacijskimi zdravili lahko pričakujemo popolno izginotje venskega tromba pri približno 40 % bolnikov, delno raztapljanje pri nadaljnjih 40 %, pri približno 20 % bolnikov pa ostanejo trombozirane vene povsem zaprte.

Delež bolnikov s ponovno prehodnimi venami po preboleli venski trombozi je mogoče povečati z aktivnim raztapljanjem krvnih strdkov s trombolitičnimi zdravili ali s katetrskim posegom, kirurški posegi na venah pa so redkost. Aktivno raztapljanje krvnih strdkov žal močno povečuje možnost krvavitve in ni primerno za vse bolnike, prav tako niso vsi bolniki primerni za katetrske posege na venah. Osnova zdravljenja venske tromboze ostaja torej kombinacija antikoagulacijskih zdravil in kompresijskega povijanja.

Kadar bolniki s svežo vensko trombozo aktivno krvavijo ali so močno ogroženi, da bi zakrvaveli, npr. ob nujni operaciji, moramo antikoagulacijsko zdravljenje prekiniti. V času prekinitve antikoagulacijskega zdravljenja bolnike praviloma zaščitimo pred pljučno embolijo s postavitvijo filtra v spodnjo votlo veno, ki vodi neposredno v desni preddvor. Gre za nekakšno mrežico v obliki dežnika, ki ujame morebitne trombembole. Filtre odstranimo čim prej, ko lahko nadaljujemo z antikoagulacijskim zdravljenjem.

Ne glede na vrsto zdravljenja velja, da so bolniki, ki so že preboleli vensko trombozo, mnogo bolj ogroženi za ponovitev bolezni kot ostali.

Ali obstaja za bolnike z vensko trombozo priporočeno preventivno vedenje?

Venske tromboze že vrsto let ne zdravimo z neprekinjenim ležanjem, za katerega so nekoč verjeli, da preprečuje pljučno embolijo, saj za to namreč ni nikakršnih dokazov. Bolnike pričnemo zdraviti z antikoagulacijskimi zdravili, naučimo jih kompresijskega povijanja noge, gibanja pa jim ne omejujemo. Prve dni bolnikom prija počitek leže, saj zmanjšuje oteklino in bolečino v nogi. Počitek pa je treba prekinjati z vstajanjem in s hojo, da se pospeši krvni obtok.

Kaj bolnikom z vensko trombozo (od)svetujete?

Za bolnike po preboleli venski trombozi ni priporočljivo dolgotrajno stanje ali neprekinjeno sedenje. Najbolje je, če imajo možnost, menjavati položaj in preko dneva tudi krajši čas počivati leže. Priporočamo vsakodnevni sprehod z nameščeno kompresijsko nogavico ali kompresijskim povojem.

Prehrana na vensko trombozo nima tako velikega vpliva kot na aterosklerotično bolezen arterij, vsekakor pa priporočamo zdravo prehrano. Zanimivo je, da se je med vsemi dietami s pozitivnim učinkom na zdravje doslej najbolj izkazala mediteranska prehrana.

Pri preprečevanju venske tromboze je pomembno, da se redno gibljemo in da se izogibamo dehidraciji. Kadar potujemo na dolge razdalje z avtobusom ali letalom, lahko med sedenjem pospešujemo krvni obtok s preprostimi vajami, npr. s kroženjem palcev na nogah in z upogibanjem ter iztezanjem stopala. Ko je le mogoče, vstanemo in se sprehodimo. Med letalskimi poleti, ko dihamo izrazito suh zrak, je koristno piti vodo. Tudi ob rekreativni telesni vadbi je treba skrbeti, da telesu ne primanjkuje vode. Pri veliki ogroženosti za vensko trombozo, zlasti pri slabo pomičnih bolnikih, v bolnišnici uporabljamo antikoagulacijska zdravila v preventivnih odmerkih.