Sprva je mogoče opaziti hitro utrujenost med telesnim naporom, organizem ne zmore več tolikšnih naporov kot prej, težko zmore hojo po stopnicah in je hitro zadihan, človek ima občutek pomanjkanja zraka. Ko pa srčno popuščanje napreduje, se pojavi težko dihanje že pri hoji po ravnem, nato pa tudi v mirovanju. V pljučih se nabira voda, zato je dihanje oteženo, zlasti ko človek leži. Ponoči ga prebuja dušenje s siljenjem na kašelj. Srčni ritem pogosto postaja nereden. Zaradi zastajanja vode drugod po telesu se pojavijo otekline nog, žile na vratu pa nabreknejo. Otekajo tudi trebušni organi, povečajo se jetra, kar lahko povzroči bolečino pod desnim rebrnim lokom. Pri napredovanih oblikah bolezni se pojavijo modrikaste ustnice, uhlji in prsti.
Nefarmakološki ukrepi so osnova zdravljenja vsakega kroničnega bolezenskega stanja in vedno vključujejo aktivno sodelovanje bolnika ter njegovih bližnjih. Izobraziti jih moramo o srčnem popuščanju ter spremembah v načinu življenja. Zelo pomembno je razumevanje in nadzor vnosa tekočine v telo (redno tehtanjem, omejitev soli v prehrani in prilagajanje vnosa tekočine glede na telesno težo). Izrednega pomena je tudi redna telesna aktivnost, predvsem aerobna. Večina bolnikov redno izvaja hojo, kolesarjenje in (glede na želje in možnosti) tudi plavanje.
V zadnjih desetletjih smo bili priča velikemu napredku v farmakološkem zdravljenju srčnega popuščanja, predvsem sistolične disfunkcije levega prekata. Ti bolniki najpogosteje prejemajo zaviralce angiotenzinske konvertaze, zaviralce angiotenzinskih receptorjev, betablokatorje, spironolakton, diuretike in glikozide digitalisa. Za prve štiri skupine zdravil obstajajo bolj ali manj trdni dokazi, da njihova uporaba izboljšuje prognozo bolnikov s srčnim popuščanjem. Zelo pomembno je, da bolniki redno jemljejo vsa predpisana zdravila v predpisanih odmerkih in da v primeru pojava neželenih učinkov o tem obvestijo svojega zdravnika. Obenem morajo zdravnika seznaniti o morebitnem jemanju drugih zdravil ali učinkovin, ki jih je mogoče kupiti v prosti prodaji, saj lahko hkratna uporaba privede do nezaželenih učinkov.
Danes velja, da le približno 30 % zdravljenih bolnikov z arterijsko hipertenzijo doseže ciljne vrednosti krvnega tlaka, tretjina jih je slabo zdravljenih, ostalih 30 % pa sploh ne ve, da ima visok krvni tlak. Dober nadzor krvnega tlaka pri hipertonikih zmanjša možnost nastanka možganske kapi za 35–45 %, srčnega infarkta za 20–25 %, srčnega popuščanja za 45 % in tveganje za razvoj sladkorne bolezni. Metaanaliza 42 raziskav o zniževanju krvnega tlaka je potrdila, da je kombiniranje zdravil iz različnih razredov približno 5-krat učinkovitejše, kot dvigovanje odmerka enega zdravila.
Maj, 2009