Redna telesna dejavnost je poglavitni del zdravega življenjskega sloga, ki jo svetujemo vsem ljudem. Še posebej je priporočljiva za bolnike s koronarno boleznijo, saj preprečuje napredovanje srčno-žilnih bolezni.

Lilijana Žerdoner, dipl. m. s., mag. zdr. nege

Tisti, ki so doživeli nenaden akutni koronarni dogodek, vedo, kako se jim je v trenutku spremenilo življenje. Mnogi se pogosto sprašujejo, kaj so storili narobe, kaj bi morali delati drugače in zakaj se je moralo to zgoditi prav njim. Bolezni ne morejo sprejeti, ne morejo verjeti, da so še včeraj lahko normalno opravljali svoje delo, se ukvarjali s športom, se zabavali na svoj način in živeli svoje dosedanje življenje, zdaj pa ugotavljajo, da brez težav ne zmorejo prehoditi niti ene etaže stopnic.

Prizadetega posameznika skrbijo služba, delo, dom, družina, najraje bi dogodek izbrisal, če bi bilo to mogoče. Vendar bolezen mora sprejeti in ko jo sprejme, se začne pot okrevanja in spoznanja, da bo potrebno v dosedanjem načinu življenja marsikaj spremeniti.

Toda kako? To pa je drugo vprašanje. Prizadeti se sprašuje, ali bo zmogel, bo znal, kdo mu bo pomagal, kdo mu bo stal ob strani in ali ga bo okolica razumela in sprejela takšnega – drugačnega.

Vse pogosteje se v zadnjem času srečujemo z bolniki po kratkotrajni hospitalizaciji zaradi akutnega koronarnega sindroma in brez ustrezne zgodnje rehabilitacije. V času hospitalizacije je bolnik prestrašen, potek diagnostike in zdravljenja je hiter. Bolnik zapusti bolnišnico, če vse poteka brez zapletov, že po dveh do štirih dneh. V tem kratkem času ne dobi ustreznih informacij o dejavnikih tveganja, ki so ga pripeljali do nastanka infarkta, o poteku nadaljnjega zdravljenja, jemanju zdravil, kako ravnati ob ponovnih težavah in kako spremeniti svoj dosedanji življenjski slog.

Prav bi bilo, da bi vsakdo po akutnem koronarnem dogodku in posegu na koronarnem žilju šel skozi program rehabilitacije, ki je že leta uveljavljen postopek za te bolnike. Vključevanje obolelih v formalne programe srčno-žilne rehabilitacije je v mednarodnem merilu zelo uveljavljen in priznan kazalnik kakovosti oskrbe koronarne srčne bolezni, opisuje stroka. Večina programov temelji na telesni vadbi, hkrati pa v bolj ali manj formalizirani obliki bolnikom ponujajo tudi raznovrsten obseg ukrepov sekundarne preventive – izobraževanje, spremljanje in psihosocialno podporo.

Rehabilitacija po akutnem koronarnem dogodku je razdeljena na tri obdobja, navaja doc. dr. Jug:

• prvo obdobje je v času hospitalizacije, ko je cilj zgodnja mobilizacija bolnika;
• drugo obdobje je rekonvalescenca in zajema nadzorovano telesno vadbo in izvajanje sekundarne preventive, bodisi v centrih z ambulantno rehabilitacijo bodisi v zdraviliščih, usposobljenih za to dejavnost;
• tretje obdobje je vseživljenjska rehabilitacija, ki jo bolniki izvajajo sami ali v laično organiziranih skupinah.

Za tretje obdobje rehabilitacije imamo tudi v Sloveniji organizirano mrežo različnih društev, ki združujejo srčno-žilne bolnike. Eno izmed teh je Zveza koronarnih klubov in društev Slovenije (ZKKDS), ki je septembra 2017 obeležila 20. obletnico delovanja. Ob tej priložnosti je bil izdan tudi zbornik, tako imenovani priročnik za bolnike z naslovom Vseživljenjska rehabilitacija koronarnih bolnikov, ki je v celoti dostopen na spletni strani ZKKDS: https://zkdks.si/.

V ZKKDS je trenutno včlanjenih 3670 članov. V 81 krajih po Sloveniji, 17 društvih in 146 vadbenih skupinah redno en- do dvakrat tedensko vadi najmanj 2000 članov.

Člani v ZKKDS so bolniki po koronarnih dogodkih, po srčno-žilnih operacijah, bolniki s srčnim popuščanjem, tudi tisti, ki imajo povečane dejavnike tveganja za nastanek srčno-žilne bolezni in njihovi podporni člani.

Telesno vadbo v društvih in klubih vodijo in nadzirajo usposobljeni vaditelji, ki so opravili začetni tečaj in nato obnovitvene izobraževalne tečaje, ki jih organizira Zveza koronarnih društev in klubov za vse koronarne klube v Sloveniji. Vaditelji opravijo tudi tečaj oživljanja, znanje o tem pa redno obnavljajo.

Redna telesna vadba za koronarnega bolnika je pomembna, kot zdravilo opisuje dr. Tjaša Vižintin Cuderman, saj pravilno odmerjena, redna, predvsem aerobna vadba preprečuje napredovanje srčno- žilnih bolezni, podaljšuje življenje in izboljšuje njegovo kakovost.

Za varnost vadbe sta odgovorna tako vaditelj kot bolnik sam. Bolnik mora vedeti, koliko se sme obremeniti in kakšni občutki ga spremljajo med vadbo, vaditelj pa je tisti, ki mu bo pokazal vrsto in način vadbe, ki je odvisna od njegove ogroženosti in zmogljivosti, da bo dosegel želene rezultate. Uspeh bo zagotovljen, ko bo bolnik motiviran in bo spoznal, da je prav on tisti, ki bo največ lahko naredil sam zase.

Vaditelj mora poleg znanja in usposobljenosti imeti tudi veliko mero empatije, sposobnosti komuniciranja in čustvene inteligence za delo z ljudmi. Njegovo delo ni le potek vaj, ki se odvija v neki skupnosti, ampak tudi podajanje informacij o bolezni, zdravljenju, dejavnikih tveganja in dajanju informacij o ustreznih oz. varnih telesnih obremenitvah.

Koronarno društvo ali klub po posameznih področjih vodi laik, vendar ima ob sebi strokovnjake – zdravnike, ki so specialisti s področja kardiologije in ki so pripravljeni prostovoljno predavati in svetovati bolnikom, ki so včlanjeni v koronarna društva in klube po Sloveniji. Skupaj z vaditelji spremljajo zdravstveno stanje vadečih in ustrezno ukrepajo ob znakih poslabšanja.

Bolnik, ki se dejavno udeležuje vadbe, ima občutek varnosti in sprejetosti med sebi enake. Tu gre pogosto za povezanost med obolelimi, ki imajo podobne težave in sorodne skrbi. Pogosto skupina občuti povezanost in pripadnost kot v družini. Kajti poleg vadbe se v društvu dogajajo še razna formalna in neformalna druženja, ki ljudi povezujejo in jim dajejo energijo za življenje.

Uspešen bolnik je tisti, ki dobro sprejme svojo bolezen in bolezen tudi dobro obvlada. Medtem ko mu kronična bolezen zapira vrata v nekaterih delih življenja, jih v drugih odpira. Razviti je treba nove spretnosti in se naučiti novih spoznanj, kar obolelemu daje moč in ga krepi.