Iščite po prispevkih
Naše srce potiska kri po telesu skozi labirint žilnega sistema, ki ga sestavljajo arterije, arteriole, kapilare in vene. Premikajoča kri pritiska na žilne stene in sila, ki jo ustvarja kri na stene žil, imenujemo krvni tlak. Zgornja vrednost krvnega tlaka predstavlja sistolični krvni tlak, to je tlak, ki se ustvari, ko srce iztisne kri v aorto, spodnja vrednost pa predstavlja diastolični krvni tlak, ki deluje na žilne stene, ko se srce sprosti (t. i. diastola).
Ljudje z visokim krvnim tlakom pogosto sploh nimajo nikakršnih težav. Včasih se lahko pojavi glavobol, morda omotica, motnje vida, vendar nič hujšega. Pogosto pa se ne zavedajo, da dolgotrajno zvišan krvni tlak nepopravljivo okvari telesne organe. Hipertenzija namreč neposredno poškoduje žile v telesu in posledično vpliva na funkcijo organov, katerih žile so prizadete. Višji kot je krvni tlak, večja je škoda. Nekontrolirana hipertenzija vodi v:
Primeren življenjski slog je temelj za preventivo in zdravljenje arterijske hipertenzije. Z ustreznimi nefarmakološkimi ukrepi lahko učinkovito preprečimo ali odložimo razvoj hipertenzije, nadziramo krvni tlak pri že razviti hipertenziji in omogočimo zmanjšanje odmerkov zdravil za zdravljenje hipertenzije pri težjih oblikah. Poleg tega pa ustrezen življenjski slog ne vpliva pozitivno le na krvni tlak, temveč prispeva tudi k izboljšanju drugih srčno-žilnih dejavnikov tveganja in bolezni.
Dejstvo je, da ljudje premalo upoštevajo navodila o zdravem življenjskem slogu, saj se pogosto ne zavedajo dovolj, kako nevaren je visok krvni tlak. Sami lahko na višino krvnega tlaka vplivamo z naslednjimi ukrepi:
Ljudje povprečno na dan zaužijemo več kot 10 g soli. Z omejitvijo vnosa soli na 5 g dnevno se krvni tlak pri osebah z normalnim krvnim tlakom zniža za 1–2 mmHg, pri bolnikih s povišanim krvnim tlakom pa za 4–5 mmHg. Priporočljiv dnevni odmerek vnosa soli je tako 5–6 g.
Tako kot velja za sol, je tudi razmerje med količino zaužitega alkohola, višino krvnega tlaka in pojavnostjo hipertenzije linearno. Priporočljive dnevne zaužite količine alkohola so največ 20–30 g alkohola dnevno, in ne več kot 140 g v enem tednu za moške, za ženske pa ne več kot 10–20 g alkohola dnevno, tedenski vnos naj ne bi presegel 80 g.
Strokovnjaki priporočajo uživanje zelenjave, vlaknin, polnozrnatih žit, beljakovin rastlinskega izvora z majhno vsebnostjo nasičenih maščob in holesterola, mlečnih izdelkov z nizko vsebnostjo maščob. Sveže sadje je zdravo, vendar je potrebna previdnost pri osebah s čezmerno telesno težo, saj lahko velik vnos sadja zaradi visoke vsebnosti ogljikovih hidratov vodi v naraščanje telesne teže.
Z zmanjšanjem telesne teže se zniža tudi krvni tlak. S povprečnim znižanjem telesne teže za 5,1 kg se krvni tlak zniža za 4,4/3,6 mmHg. Priporočljivo je, da osebe z normalnim krvnim tlakom vzdržujejo primerno telesno težo (ITM okoli 25 m/kg2) in obseg pasu manj kot 102 cm za moške in manj kot 88 cm za ženske, saj s tem preprečijo razvoj hipertenzije, osebe z že razvito hipertenzijo pa vplivajo na znižanje krvnega tlaka.
Redna aerobna telesna aktivnost je pomembna za preprečevanje in zdravljenje hipertenzije, vpliva pa tudi na zmanjšanje srčno-žilnega tveganja in umrljivosti. Z redno telesno dejavnostjo se krvni tlak v mirovanju zniža za 3,0/2,4 mmHg, pri osebah s hipertenzijo pa za 6,9/4,9 mmHg. Priporočljiva je najmanj 30-minutna vsakodnevna aerobna telesna dejavnost zmerne stopnje (npr. hoja, tek, kolesarjenje, plavanje).
Kajenje in pasivno kajenje sta pomemben dejavnik tveganja za srčno-žilne bolezni. Kajenje okvarja žilno steno in s tem prispeva k razvoju visokega krvnega tlaka. Opustitev kajenja je verjetno najučinkovitejši nefarmakološki ukrep za preprečevanje srčno-žilnih bolezni, vključno z možgansko kapjo, srčnim infarktom in periferno arterijsko boleznijo.
Arterijska hipertenzija je pogosta, potencialno nevarna komplikacija nosečnosti. Pomembno je, da jo dovolj zgodaj prepoznamo, saj je povezana s povišano smrtnostjo tako matere kot ploda. V nosečnosti ločimo štiri oblike hipertenzije: kronično hipertenzijo, ki je prisotna že pred zanositvijo, nosečniško ali gestacijsko hipertenzijo, ki nastane med samo nosečnostjo, običajno po 20. tednu nosečnosti, kronično hipertenzijo z nacepljeno nosečniško in/ali preeklampsijo ter predrojstno hipertenzijo, ki zahteva nadaljnjo obravnavo šest tednov po porodu, če ne izzveni.
Zdravljenje hipertenzije v nosečnosti se vedno začne z nefarmakološkimi ukrepi, o katerih smo že govorili (omejitev soli, gibanje). V nosečnosti so antihipertenzivna zdravila problematična, saj nekatera lahko škodujejo plodu. Zdravilo izbora za zdravljenje nosečniške hipertenzije je metildopa.
Omembe vredni sta še dve izredno nevarni stanji v nosečnosti: preeklampsija in eklampsija. Preeklampsija je multisistemska bolezen, za katero so značilni hipertenzija, otekline in izgubljanje beljakovin z urinom, simptomi in znaki pa se razvijejo v enem tednu.
Eklampsija je prisotnost krčev v povezavi s preeklampsijo. Dejavniki tveganja za nastanek te bolezni so zelo mlade in starejše nosečnice, prva nosečnost, prisotnost preeklampsije v družini, hipertenzija, sladkorna bolezen, debelost. Obe stanji sta pomembna vzroka umrljivosti matere in ploda, zato ju je treba hitro prepoznati in zdraviti v porodnišnici.
Zmotno je prepričanje, da je hipertenzija le bolezen odraslih. Primarna (esencialna) arterijska hipertenzija v otroštvu je večinoma blaga. Hujše oblike arterijske hipertenzije pa pogosto odkrijemo pri otrocih, ki imajo sekundarne oblike arterijske hipertenzije, običajno zaradi bolezni ledvic, žlez z notranjim izločanjem ali srčno-žilnih bolezni. Dejavniki tveganja za nastanek primarne hipertenzije v otroštvu so enaki kot pri odraslih: prekomerna telesna teža, prekomerno uživanje soli, stres, premalo telesne aktivnosti…
Kar 80 odstotkov zaužite soli predstavlja t. i. ´skrita sol´. Odsvetujemo dosoljevanje, uživanje slane in procesirane hrane.
Sama višina krvnega tlaka ne zadošča za odločitev o načinu in vrsti zdravljenja. Cilj zdravljenja hipertenzije je čim daljše in kakovostno življenje bolnika, zato je treba upoštevati še morebitno prisotnost drugih dejavnikov tveganja, pridružene bolezni ter prizadetost organov.