17. maj je svetovni dan hipertenzije, ki jo delimo v primarno ali esencialno ter sekundarno arterijsko hipertenzijo. Arterijska hipertenzija je bolezensko visok krvni tlak, po definiciji tlak nad 140/90 mmHg. Primarna (tudi esencialna) hipertenzija pa je hipertenzija, ki nima organskega vzroka in pri kateri je krvni tlak stalno zvišan. Skoraj 90 % bolnikov z visokim krvnim pritiskom ima primarno hipertenzijo.

Mnogi sploh ne vedo, da je njihov tlak previsok, saj je njihovo splošno počutje dobro. To pa nikakor ne pomeni, da jim visok krvni tlak ne škoduje. Hipertenzija poveča tveganje za srčno-žilno bolezen tri- do štirikrat ter je pri 40 % bolnikov glavni vzrok za akutni miokardni infarkt in možgansko kap. Več o bolezni, ki jo poznamo tudi pod imenom »tihi ubijalec«, nam je povedala dr. Jana Brguljan Hitij, dr. med., predstojnica oddelka za hipertenzijo v Bolnišnici dr. Petra Držaja v Ljubljani.

Avtorica: Vesna Mlakar

Ni še vsak povišan krvni tlak hipertenzija. Kdaj lahko govorimo o njej? Je pomemben samo zgornji tlak ali oba?

Res je, hipertenzija ni vsak povišan krvni tlak, kajti krvni tlak se zelo spreminja ob različnih dogodkih in prilikah, vendar se navadno tudi vrne v normalne vrednosti, ko to mine. O hipertenziji govorimo, kadar je krvni tlak povečan nad mejo, ki poveča število srčno-žilnih dogodkov oziroma zapletov, kar je bilo videno v številnih študijah, kjer je bilo dokazano, da je vrednost krvnega tlaka 140/90 mmHg tista, pri kateri se to število srčno-žilnih dogodkov tako poveča, da je treba krvni tlak zdraviti.

Vedno sta pomembna oba, tako spodnji kot zgornji krvni tlak – sistolični in diastolični krvni tlak, kot ju imenujemo. Sistolični krvni tlak izmerimo v periferni cirkulaciji takrat, kadar se srce skrči, in diastoličnega v fazi, ko se srce raztegne. Pomembna pa sta oba krvna tlaka, ki morata biti pod normalno vrednostjo. Velikokrat je predvsem pri starejših ljudeh diastolični krvni tlak znižan tudi na vrednosti okoli 70 mmHg. Čeprav se starejši zaradi tega pojava pogosto ustrašijo, je strah v tem primeru povsem odveč.

Običajno se človek, ki ima hipertenzijo, tega sprva sploh ne zaveda. Zakaj? Kdaj običajno pridejo ljudje k zdravniku in zaradi katerih težav?

Velikokrat rečemo hipertenziji tudi »tihi ubijalec«, ker se človek na začetku, ko ima povišan krvni tlak, tega sploh ne zaveda. Velikokrat se ljudje počutijo še bolje kot takrat, ko jim začnemo krvni tlak zniževati in so lahko normalno zmogljivi. Le občasno se pri nekaterih pojavljajo zatilni glavoboli ali pa povsem nejasno slabo počutje, ki jih privede do tega, da si pomerijo krvni tlak. Ko si krvni tlak na pravilen način večkrat pomerijo in ugotovijo, da je nad normalo, se običajno odpravijo k zdravniku po nasvet.

Kaj so možni vzroki za hipertenzijo? Je lahko tudi posledica kakšnega preteklega obolenja?

Hipertenzijo delimo v primarno ali esencialno ter sekundarno arterijsko hipertenzijo. Pri sekundarni obliki je hipertenzija posledica obolenja. Lahko obolenja ledvic, lahko zožitve ledvičnih arterij ali pa je posledica endokrinološkega obolenja. Vendar je odstotek sekundarne hipertenzije majhen, le okoli 4 % bolnikov imajo t. i. sekundarno arterijsko hipertenzijo, ki pa jo je nujno treba diagnosticirati in izločiti. Druga, zelo velika skupina ima primarno arterijsko hipertenzijo, pri kateri ni znanega vzroka za nastanek oziroma je teh etioloških vzrokov zelo veliko in so različni pri različnih ljudeh. Prav zato je tudi vpliv zdravil na posamezne bolnike različen. V vsakem primeru je krvni tlak nad 140/90 mmHg tisti, ki povzroča okvare na organih, tako srcu, ledvicah, možganih kot na ožilju.

Kateri farmakološki ukrepi so potrebni pri hipertenziji? Kako se zdravniki odločijo za vrsto zdravila?

Farmakološki ukrepi pomenijo zdravljenje arterijske hipertenzije. Treba je izbrati med petimi velikimi skupinami zdravil, za katere se zdravnik odloči glede na prisotnost dodatnega obolenja ob hipertenziji, glede na značilnosti bolnika in njegov način življenja in tudi glede na samo farmakološko značilnost zdravila. Potrebna je dobra kompatibilnost med zdravilom in bolnikom. Kolikor je mogoče, posežemo tudi po fiksnih kombinacijah zdravil, ki so vedno bolj v uporabi. V Sloveniji imamo veliko število fiksnih kombinacij zdravil, kjer je v eni tableti združenih več komponent zdravil in so zato tudi veliko boljša za vsakdanje spremljanje našega bolnika in njegov odgovor na zdravljenje.

Ali drži, da nekatera zdravila povzročajo večje stranske učinke, npr. kožne manifestacije v smislu alergičnega vnetja kože? Ali ti stranski učinki ob prenehanju jemanja zdravil izzvenijo?

Kožnih manifestacij je pri antihipertenzivih zelo malo. Redko jih lahko povzročajo dodatne sestavine v zdravilih. Najpogostejša stranska učinka pri antihipertenzivih so otekli gležnji in kašelj, in sicer se otekli gležnji pojavijo po skupini kalcijevih antagonistov, ki je sicer zelo učinkovita skupina zdravil, vendar pa moramo v primeru, ko pride do pojavov oteklin goleni, zdravila zamenjati. Drugi večji stranski učinek je suh kašelj, ki se lahko pojavi pri skupini ACE inhibitorji, vendar ti stranski učinki niso nevarni. Za telo so sicer neugodni, vendar takoj po spoznanju in prenehanju jemanja omenjenih zdravil izzvenijo. Nujno pa je potrebno, da zdravila zamenjamo in nadaljujemo s farmakološkim zdravljenjem kljub stranskim učinkom, ki smo jih imeli na določeno zdravilo. Obstaja veliko zdravil, zato je vedno možno izbrati pravilno in ustrezno zdravilo za bolnika.

Kaj pa nefarmakološki ukrepi? Kaj lahko storimo sami?

Nefarmakološki ukrepi so zelo pomembni, vendar je omenjeno zelo težko doseči. Potrebno je spremeniti način življenja, kar pomeni zmanjšan vnos soli, povečanje telesne dejavnosti, zmanjšanje stresa, zadostna količina spanja, predvsem pa znižanje in ohranjanje znižane telesne teže. Glede na naše zapise v kartotekah lahko zelo jasno vidimo, kako z znižanjem telesne teže pride tudi do znižanja krvnega tlaka in obratno. Ob povišanju telesne teže pride tudi do povišanja krvnega tlaka. Za znižanje krvnega tlaka lahko veliko naredimo sami, pomembno je predvsem znižanje telesne teže, ki je običajno povezano tudi s povečano telesno dejavnostjo.

Kako ocenjujete ozaveščenost Slovencev in Slovenk o tej bolezni? Je pojavnost bolezni kaj manjša, kot je bila nekoč?

Ozaveščenost Slovencev in Slovenk o tej bolezni je slaba. V letu 2009, ko smo opravljali epidemiološko študijo in smo ob prvi meritvi zaznali povišane vrednosti krvnega tlaka, smo se s preiskovancem dogovorili za brezplačen ponovni pregled in meritev krvnega tlaka in vsaj 80 % omenjenih ljudi se tega pregleda ni ponovno udeležilo. Seveda menimo, da se je od leta 2009 ozaveščenost nekoliko spremenila in upam, da tudi izboljšala, vendar kljub temu menimo, da je ozaveščenost premajhna in da vlagamo premalo denarja v različne akcije, ki bi lahko povečale ozaveščenost Slovencev in Slovenk o tej preteči nevarnosti. Pojavnost bolezni je veliko večja, kot je bila nekoč, gotovo zaradi načina življenja, verjetno pa tudi zaradi same ozaveščenosti, kajti ljudje si večkrat pomerijo krvni tlak in na ta način ugotovijo, da je nad normalo.

Ob koncu bi svetovala, da si vsak Slovenec oz. Slovenka kupi ustrezen merilnik krvnega tlaka, ki mora biti validiran z nadlaktno manšeto, in ga ima doma tako kot termometer, da si lahko občasno pomeri krvni tlak in tako prepreči tiho delovanje nezdravljenega visokega krvnega tlaka.