Iščite po prispevkih
Avtorica: Vesna Mlakar
Vazektomija je poseg za trajno zaščito pred neželeno nosečnostjo. Zakon jo dovoljuje pri moških, starejših od 35 let, pri mlajših le izjemoma. Prošnjo za vazektomijo je potrebno oddati pri komisiji za umetno prekinitev nosečnosti. Komisija moškim, ki pogoje izpolnjujejo, vazektomijo odobri, zdravnik pa jo lahko opravi šest mesecev po odobritvi. Izjemoma jo komisija, če za to obstajajo utemeljeni zdravstveni razlogi, odobri takoj. Vazektomijo opravi za to usposobljeni zdravnik na podlagi napotnice izbranega splošnega zdravnika.
Seveda se pojavi vprašanje, zakaj toliko »varnostnih ukrepov«? »Če bi jo naredili mlajšim moškim, bi se gotovo srečali s kupom želja oziroma zahtev, da vzpostavimo prejšnje stanje, kar je zapleteno, zamudno, izid takih postopkov pa negotov. Šestmesečni rok pred posegom je namenjen premisleku, ali tak poseg res želijo. Kar nekaj kandidatov namreč na poseg po tem času sploh ne pride,« pojasni zdravnik Sašo Drobnič, dr. med., specialist ginekolog in porodničar z Ginekološke klinike UKC Ljubljana.
Ta postopek sterilizacije smatrajo zdravniki za trajnega, čeprav obstaja možnost rekonstruktivne operacije, po kateri je možnost oploditve 45- do 50-odstotna. Moškim, ki se odločajo za vazektomijo, med drugim svetujejo shranitev zamrznjenih semenčic v semenski banki. »Na vsakih nekaj let se pri nas oglasi kdo s prošnjo za reverzibilni poseg, največkrat v novi zvezi. Takrat se dogovorimo za manjši poseg – punkcijo ali biopsijo, in postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo,« pove Sašo Drobnič in našteje nekaj prednosti tovrstnega posega. »Taka zaščita je stalna in zanesljiva. Skrbi, kot na primer Ali imam tablete?, Sem nataknil kondom?, ni več.
Odpadejo tudi vsi morebitni stranski učinki in zapleti po uporabi drugačne zaščite. Objektivnih sprememb, ki bi povzročile spremembo spolne sle, po posegu ni. Zavedanje, da neželena nosečnost ni mogoča, pa lahko povzroči večjo sproščenost pri odnosih. Ejakulacija oziroma ejakulat se po posegu na videz ne spremenita. Spremembe je mogoče opaziti le pod mikroskopom,« še pojasni zdravnik. V zvezi z vazektomijo krožijo tudi nepreverjene govorice, da ta poveča možnosti za nastanek raka prostate. Zdravnik zagotavlja, da to ne drži.
Irena Rahne Otorepec, dr. med., specialistka psihiatrije, klinična seksologinja, FECSM, odgovarja, da na bolje. »Po vazektomiji je večina moških poročalo o izboljšanju spolnega življenja, prav tako njihove partnerice, poslabšanje je bilo prisotno le pri petih odstotkih moških. Tri mesece po posegu so se prej prisotne spolne težave bistveno zmanjšale, bili so bolj zadovoljni s spolno funkcijo in spolnimi odnosi, nihče ni poročal o pojavu erektilne disfunkcije.
Pari so imeli pogostejše spolne odnose in minimalne spolne težave.« Neki moški pod psevdonimom Cosmo na enem od forumov zelo podobno opiše svojo osebno izkušnjo: »Sam imam štiri otroke in ni ne ženske ne Boga, ki bi me prepričal še za kakšnega. Odločitev za vazektomijo je bila ena boljših v mojem življenju, občutek pri spolnosti je enak, oziroma še boljši, ker ni treba več paziti. Posledic nobenih, edino kakšne pol leta sem imel malo bolj občutljiva moda na udarec. Močno priporočam, nobena ženska me ne more več obtožiti očetovstva.«
»Sterilizacija ni tabu, je pa še vedno premalo znana možnost in večkrat tema nekoliko neprimernih krepkih šal,« komentira specialist ginekolog Sašo Drobnič. Vazektomija vsekakor še vedno buri duhove, poraja pomisleke in sproža debate – osebne, družbene, filozofske, psihoanalitične. Psihoanalitik mag. mag. Roman Vodeb je prepričan, da je moška sterilizacija osebnostna degradacija: »Moška sterilizacija ime drugačno simbolno strukturo kot ženska. V moškem se sterilizacija lahko poveže še s simbolno kastracijo – kar sicer ni nujno. Moški, ki si da na lastno pobudo naredi sterilizacijo, ima specifično osebnostno strukturo.
Tudi moški, ki na pobudo partnerice oziroma žene dopusti na sebi opraviti sterilizacijo, ni ravno »pri sebi«. Poznam primere, ko so moški popustili takšni pobudi ženske, ki jih je nato zapustila, sami pa so ostali neplodni. Dokler obstajajo kondomi in ostale vrste (ženske) kontracepcije in, ali, oziroma sterilizacije, je moška sterilizacija osebnostna degradacija, ker jo nezavedno lahko spontano in nenadejano poveže s simbolno kastracijo. Biti simbolno kastriran za moškega pa ni ravno plemenito stanje. Biti sposoben oploditve z zdravo spermo sodi v paket identitete duševno zdravega moškega.«
Gibanje svetovni dan vazektomije je leta 2012 ustanovil ameriški filmski ustvarjalec Jonathan Stack, ki je posnel dokumentarni film o odločitvi za vazektomijo. Ključni cilj gibanja je bil vključiti moške v odločanje o preprečevanju rojstva otrok in poseganje v nataliteto, še posebno v državah v razvoju. V letu 2013 je na dan vazektomije dr. Douglas Stein opravil vazektomijo pred občinstvom v Avstraliji, dve leti kasneje pa v Keniji. Slednja je postala priljubljen video na socialnem omrežju Facebook.
Lani se je v Mehiki ob peti obletnici dogodka zbralo že kar 1200 zdravnikov iz 50 držav po svetu, letos pa bodo svetovni dan obeležili 14. novembra v Ruandi. Na svoji spletni strani naštejejo kar deset dobrih razlogov, zakaj se odločiti za ta poseg, hkrati pa opozarjajo partnerje, ki niso monogamni, da jih vazektomija ne ščiti pred spolno nalezljivimi boleznimi in svetujejo uporabo kondoma. Na spletnem portalu Youtube si je moč ogledati vrsto posnetkov, med drugim tudi vazektomijo moškega, ki ima že 26 otrok.
Vsekakor je sterilizacija moškega poseg, o katerem je treba temeljito premisliti. Ne toliko zaradi fizičnih ali fizioloških nevarnosti, saj zapletov med posegom in po posegu praktično ni, temveč zaradi subjektivnega psihološkega učinka na vsakega posameznika. Ana Drevenšek, podiplomska študentka psihoterapevtskih znanosti na Univerzi Sigmunda Freuda v Ljubljani, poudarja, da moramo ljudje sprejemati odločitve, ki služijo naši celosti: »Kontraceptivne operacije se dotikajo vprašanja plodnosti in odnosa, ki ga vzpostavljamo z njo. Pomembno je, da ne vzpostavljamo vrednostnih sodb glede posegov v plodnost, temveč se raje preizprašujemo o temeljih naših odločitev.
Če naša odločitev za kakršen koli kontraceptivni poseg izvira iz globokega premisleka in presoje, je odločitev prava, pa naj bo kakršna koli že je. Problematična je odločitev, ki ustvarja znotraj nas razcep, ki nas odtujuje od nas samih, in včasih nas lahko odtujuje od nas samih tudi odločitev za reproduktivno izražanje svoje plodnosti, ko za to še nismo pripravljeni. Spraševati se je torej potrebno predvsem po individualnih pomenih, ki jih posamezne osebe pripisujejo svojemu telesu, njegovim delom ter svoji plodnosti. Ko odkrivamo in raziskujemo te individualne pomene, lahko vsak zase sprejemamo odločitve, ki bodo služile naši celosti, ne glede na to, kakšne bodo te odločitve.«