Avtorica: Anja Kuhar Glišić
Z izrazom ‘menopavza’ označujemo zadnjo spontano krvavitev iz nožnice v življenju ženske, ki nastane kot posledica odluščenja maternične sluznice iz maternice. Ugotavlja se retrogradno, in sicer za eno leto nazaj – torej šele po enem letu določimo, kdaj je prišlo do zadnje menstruacijske krvavitve.
Želela pa bi poudariti, da je treba biti v tem obdobju pozoren na kakršne koli krvavitve. Kajti ko ženska nima več menstruacije dlje kot pol leta, pa po tem obdobju vseeno zakrvavi, je potrebno kakršno koli dodatno krvavitev zdravniško evalvirati z ginekološkim pregledom.
Zaradi nesinhroniziranega delovanja jajčnikov se lahko sluznica v maternici namreč preveč zadebeli ali pa pride do atipičnih sprememb, kar lahko vodi v polipe ali raka maternične sluznice.
Z izrazom klimakterij se označuje obdobje nekaj let pred menopavzo in 5–10 let po menopavzi, torej po zadnji krvavitvi. Sam izraz je že malce zastarel, pogosteje se uporabljata izraza ‘menopavzalni prehod’ – torej obdobje, v katerem začnejo jajčniki popuščati, ter izraz ‘obdobje po menopavzi’.
Če uporabimo izraz ‘peri-menopavza’, pa govorimo o obdobju nekaj let pred zadnjo menstruacijo in eno leto po njej. S stališča ženske in njenega zdravja je pomembno tako obdobje prej kot nekaj let po menopavzi, saj z nastopom menopavze težave ne izzvenijo.
V razvitem svetu je srednja starost ob nastopu menopavze 52 let, pri tej starosti torej polovica žensk nima več menstruacije. Večinoma pa menopavza nastopi med 45. in 55. letom starosti, redko kasneje.
Menopavza se v svojem začetku kaže z motnjami ciklusa, ki se lahko skrajša (in je torej obdobje od prvega dne zadnje menstruacije do prvega dne naslednje menstruacije krajše od 21 dni) ali podaljša (menstruacija izostane dva ali tri mesece).
To je znak, da jajčniki popuščajo, moramo pa vedeti, da je način prehoda v menopavzo odvisen od posamezne ženske. Pri nekaterih se pojavijo pogostejši ciklusi, medtem ko druge preidejo v menopavzo le z blažjimi spremembami in podaljšanimi ciklusi.
Najznačilnejši znak menopavzalnega prehoda so seveda vročinski oblivi, ki jih značilno čutimo v zgornjem delu telesa, trajajo približno dve do štiri minute in se lahko pojavljajo podnevi ali ponoči (v obliki nočnega potenja). Te vazomotorične motnje so lahko zelo moteče, predvsem zaradi spremljajočega potenja, sploh če se pojavljajo več kot 6–7-krat dnevno.
Beležimo jih pri 70 odstotkih žensk v obdobju menopavzalnega prehoda, močneje so izraženi pri četrtini žensk. Pri desetini žensk so vročinski oblivi lahko prisotni še več kot 20 let po menopavzi.
Redkeje pa se lahko kot spremljajoči simptom v obdobju menopavzalnega prehoda pojavijo motnje spanja, razbijanje srca, motnje razpoloženja, glavoboli, prebavne težave in tiščanje v želodcu, napihnjenost, suha nožnica in srbečica itd. Lahko se zmanjša želja po spolnosti, ki je lahko posledica bolečih spolnih odnosov zaradi suhosti nožnice.
Do težav v spolnosti sicer običajno pride šele nekaj let po menopavzi. V enakem obdobju lahko pride tudi do težav s sečnim mehurjem in pogostejšim uriniranjem, celo inkontinenco urina, ženska je dovzetnejša za okužbe sečil, kar gre z roko v roki s staranjem spolovila in sečnega sistema. Zaradi odsotnosti ženskih hormonov pogosteje prihaja do ateroskleroze in bolezni srca in ožilja ter do hitrejše izgube kostne mase, torej do osteoporoze.
Spremeni se distribucija maščevja okrog trebuha, glede na raziskave lahko ženska v pred- in menopavzalnem obdobju pridobi med pol in enim kilogramom letno, in sicer zaradi zmanjšanega bazalnega metabolizma.
Prenehanje menstruacijske krvavitve zaradi popuščanja jajčnikov pred 45. letom imenujemo zgodnja menopavza, pred 40. letom pa prezgodnja menopavza, slednja se pojavi statistično pri enem odstotku žensk.
Vzroki za to so številni: lahko gre za genetsko motnjo, lahko je posledica avtoimunske bolezni ali neprepoznanih infekcij, večinoma pa je vzrok neznan. Do (pre)zgodnje menopavze lahko pride tudi zaradi spremljajočega zdravljenja drugih bolezni, zaradi kirurškega zdravljenja odstranitve jajčnikov, zaradi kemoterapije in obsevanja.
Simptomi menopavze so enaki, ni pa nujno, da so prisotni – gre predvsem za izostanek menstruacije in tako lahko (pre)zgodnjo menopavzo potrdimo šele z ginekološkim pregledom, pri katerem ugotovimo odpoved jajčnikov.
Izguba menstruacija pred 40. letom je za zdravje ženske bistveno bolj ogrožajoča v smislu pomanjkanja spolnih hormonov kot izguba menstruacije kasneje. Zato je kljub morebitni odsotnosti simptomov smiselno dodajanje hormonske terapije – torej dodajanje hormonov, ki bi jih morali jajčniki proizvajati sami. To je ključnega pomena pri ohranjanju zdravja srčno-žilnega sistema, zmanjšanju ateroskleroze in osteoporoze. Tovrstno zdravljenje je torej zaradi morebitnih telesnih posledic nujno.
Hormonsko terapijo najpogosteje dodajamo v obliki klasičnih tablet z različnimi formulacijami, na slovenskem trgu so na voljo tudi obliži in terapija v obliki kožnega pršila, za lokalno zdravljenje suhosti nožnice pa še vaginalne tablete in obroček.
Vsi ti pripravki pomenijo dodajanje hormonov, ki so v večini identični hormonom lastnega telesa, pripravki so znanstveno preverjeni, varni in učinkoviti.
Te raziskave, ki so bile izvedene s hormonskimi kombinacijami v ZDA, so zaznale minimalna povečanja predvsem pri pacientkah po 60. letu, ko je že zaradi starosti tveganje večje kot pri mlajših ženskah. Vsekakor tveganja niso dokazana v vseh raziskavah, kjer pa so, so pri ženskah, mlajših od 60 let, minimalna.