Če nas zelo pogosto tišči na vodo in pri tem občutimo nekakšno urgentno stanje – nujno je treba urinirati tisti hip, saj se nam zdi, da nas bo sicer razneslo – je zelo možno, da gre za sindrom pretirano aktivnega sečnega mehurja. Težava je nadležna in temeljito vpliva na naše življenje. Zaradi nje ne hodimo več na avtobus, se izogibamo določenim dejavnostim, v službi in doma smo preobremenjeni z odhodi na stranišče in sčasoma se čedalje bolj izoliramo od dejavnosti in drugih ljudi. Celotno življenje se začne vrteti okoli našega mehurja.

Avtorica: Maja Korošak

Odreagirati pa moramo že veliko prej, takoj ko se pojavijo prve težave, poudarja viš. pred. mag. Darija Šćepanović, višja fizioterapevtka. Prej ko bomo začeli ukrepati, prej bomo težavo lahko odpravili. Zato se ob omenjenih znakih nujno odpravimo k zdravniku.

Kot pove Darija Šćepanović, pri prekomerno aktivnem sečnem mehurju gre za skupek različnih simptomov in vsaj štirje morajo biti prisotni, da lahko rečemo, da gre za to bolezen. Prvi znak je povečana pogostost uriniranja, to je več kot sedemkrat ali osemkrat v 24 urah. Normalno je, tako Šćepanović, da gremo na malo potrebo do šestkrat podnevi in enkrat ponoči. »Poglavitni simptom čezmerno aktivnega sečnega mehurja pa je nenadna potreba po uriniranju, temu rečemo tudi urgenca. Pojavi se nenadna, močna potreba po praznjenju mehurja, čeprav smo ga izpraznili pred nekaj minutami. Ta urgenca lahko vodi v urgentno inkontinenco. Za pretirano aktiven sečni mehur je značilna tudi nokturija ali nočno uriniranje, več kot enkrat na noč.«

Pretirano aktiven sečni mehur se začne nenadoma močno krčiti in to krčenje je lahko tako močno, da lahko pride do uhajanja urina, kar pa pomeni, da se je prekomerno aktivnemu mehurju pridružila še urgentna inkontinenca.

Mehur si zapomni

Kateri so vzroki za nastanek te motnje? »Obstajajo različni dejavniki tveganja. Zagotovo pojavnost pretirano aktivnega sečnega mehurja narašča s starostjo. Lahko je prisotna že v otroštvu in težave v otroški dobi lahko privedejo do težav v odrasli dobi.« Šćepanović poudari napako, ki jo delamo pri otrocih, ko jim rečemo, naj pred daljšo vožnjo z avtom gredo še enkrat lulat, »da ne bo potem treba ustavljati«. »Ne pustimo jim, da bi urinirali ob tistem času, ko jih zares tišči. Tako se navadijo urinirati tudi takrat, ko mehur še ni zadosti poln. In mehur si to ´zapomni´«.

Sicer pa je to kompleksna težava, ki jo nadzoruje osrednje živčevje v možganski skorji, povezano pa je tudi z delovanjem možganskega debla in živčevjem v hrbtenici. Med moškimi in ženskami glede pojavnosti ni razlik. Pri moških je težava včasih povezana z boleznimi prostate, ni pa nujno.

Kako si pomagamo?

Darija Šćepanović: »Najprej je treba izključiti druge bolezni in stanja, ki lahko vodijo v čezmerno aktiven sečni mehur. Zelo pogosto je to okužba sečil. Šele ko to izključimo in če je povečana urgenca še vedno prisotna, lahko zdravniki postavijo dokončno diagnozo.« Šćepanović opozarja, da je v vsakem primeru treba čim prej poiskati pomoč. Prekomerna aktivnost mehurja se brez učinkovitih ukrepov namreč lahko samo še slabša, sama od sebe se ne popravi.

Kako si torej lahko pomagamo? »Ukrepov konservativnega zdravljenja je več. Najprej je tu spremenjen življenjski slog. Potrebno je pitje zadostne količine vode. Osebe s tovrstnimi težavami namreč pogosto pijejo manj, saj menijo, da bodo tako manjkrat šle na stranišče. V resnici je ravno nasprotno. Urin se koncentrira in še bolj draži mehur. Omejiti je treba pitje določenih pijač, kot so prava kava, pravi čaj ali druge pijače, ki vsebujejo kofein, na primer kokakola. Omejiti je treba tudi pitje gaziranih pijač in uživanje alkohola. Te pijače namreč po eni strani spodbujajo nastanek urina, po drugi strani pa lahko dražijo sečni mehur in stanje poslabšajo.

Citrusi

Pijače iz citrusov prav tako dražijo mehur, kot tudi pijače z umetnimi sladili. Določena hrana ni primerna za uživanje, če imamo težave z mehurjem. To so paradižnik in prehranski izdelki na osnovi paradižnika, začinjena hrana, citrusi v večjih količinah, čokolada … Hrane in pijač, ki vsebujejo umetna sladila, prav tako ne sme biti na naši mizi. Na splošno pa velja, da večjih količin pijač ne pijemo pred spanjem, še posebno ne toplih napitkov. Pazimo tudi na redno prebavo in preprečimo zaprtje, saj polno črevo lahko poslabša simptome čezmerno aktivnega sečnega mehurja.

Med uriniranjem ali odvajanjem blata bodimo sproščeni in se ne prenapenjajmo. Ženske naj ne čepijo nad straniščno školjko, ampak naj se nanjo usedejo. Pri opravljanju male potrebe ne hitimo in sečni mehur povsem izpraznimo.

Redno je treba izvajati vaje za mišice medeničnega dna

Res je, da močne mišice medeničnega dna ne zmanjšujejo urgentnosti uriniranja, lahko pa učinkovito pomagajo pri tem, da seč zadržimo, dokler ne pridemo do stranišča. Močan stisk mišic medeničnega dna tudi zavre krčenje sečnega mehurja.

Primerna telesna teža

Darija Šćepanović tudi priporoča, da poskrbimo za primerno telesno težo, saj prevelika telesna teža pritiska na mehur, lahko pa tudi oslabi mišice medeničnega dna. Uživajmo uravnoteženo prehrano in bodimo redno telesno dejavni. Pazljivi bodimo tudi pri športnih dejavnostih, na primer kolesarjenju. Dolgotrajen pritisk na presredek, še posebno pri moškem, lahko poškoduje občutljive živce in žile v tem delu. Zato je potrebno med daljšim kolesarjenjem večkrat v rednih intervalih zadnjico dvigniti s sedeža. Da bi se izognili tem težavam, je priporočljivo nositi tudi kolesarske podložene hlače in imeti poseben, v ta namen oblikovan sedež.

Trening sečnega mehurja

»Pred treningom sečnega mehurja najprej pogledamo, na koliko časa oseba hodi na stranišče,« pove Darija Šćepanović in doda, naj ta interval postopno podaljšujemo tako, da v obdobju pol leta traja dve do tri ure. »Če oseba hodi na petnajst minut, naj v naslednjih štirinajstih dneh skuša interval podaljšati najprej za pet, potem pa za sedem minut. Če pa oseba hodi na stranišče vsako uro, poskuša ta interval podaljšati za petnajst minut. S takšnim treningom bo sčasoma v mehur prišlo več seča in bo ta sposoben zadrževati večjo količino. Ob tem ko se oseba trudi podaljševati interval, naj izvaja še tehnike za nadzor urgence, da s tem mehur umiri in lažje zdrži nekaj minut več.«

Kakšne pa so te tehnike? »En ukrep sem že omenila, to je večkratno hitro stiskanje mišic medeničnega dna, ne da bi jih vmes popolnoma sprostili. Drugi ukrep je, da z roko pritisnemo na presredek ali pa se usedemo na zvito brisačo. S tem zmotimo refleksni lok in mehur se preneha krčiti. Ob tem bodimo sproščeni, saj če smo v paniki, je v paniki tudi naš mehur. Pomaga tudi, če stoji stopimo na prste. Ali pa se usedemo na stol s celotno površino stegna. V pomoč nam je preusmerjanje pozornosti, tistih nekaj minut se zamotimo z nečim drugim. Občutek urgence namreč traja največ 30 sekund in če to prebrodimo, smo zmagali,« zatrjuje Darija Šćepanović.

Naša sogovornica še pove, da je pri določenih osebah interval tako rekoč normalen, na primer na dve uri. A ko jih zatišči, je to urgentno. V takšnih primerih ne priporočamo podaljševanja intervala, ampak le to, da na stranišče odidemo počasi in sproščeno. S tem mehur treniramo k večji sproščenosti.«

Dnevnik mokrenja

Večinoma ljudje ne vemo, kako učinkovito deluje naš sečni mehur in koliko drži. Da bi ugotovili, kako se obnaša naš sečni mehur, Darija Šćepanović priporoča, da vodimo dnevnik mokrenja. »Vse, kar potrebujete, je kozarec, na katerem označite mililitre, in dnevnik, v katerega vnašate, kdaj ste urinirali in koliko mililitrov urina ste izločili ob vsakem uriniranju. Zabeležite tudi količino in vrsto pijače, ki ste jo zaužili (juha in tekoči jogurt so tudi tekočine). Poleg tega označite tudi, če ste med obiski stranišča občutili nenadno hudo potrebo po uriniranju in če vam je nehoteno uhajal urin.« Iz dnevnika uriniranja lahko potem ocenimo, koliko mililitrov urina smo izločili v 24 urah, kolikokrat smo praznili sečni mehur čez dan in čez noč.

Vidimo tudi lahko, kakšna je bila največja količina urina, ki jo je bil sečni mehur sposoben držati. Iz teh dnevnikov lahko vidimo, da oseba na primer čez dan urinira majhne količine urina v kratkih intervalih, čez noč pa je sečni mehur sposoben držati normalno količino urina. Nekatere osebe pa ravno ponoči zaradi polnega sečnega mehurja pogosto urinirajo, kar je vzrok, da je njihovo spanje moteno. Spet drugi se zbudijo zaradi drugih vzrokov in iz navade izpraznijo še sečni mehur. To sčasoma postane njihov vzorec. Iz dnevnika uriniranja bo tudi razvidno, ali je količina izločenega urina manjša, kot ga je sposoben mehur zadržati. S potrpežljivo vadbo oziroma prevzgojo sečnega mehurja nam lahko uspe, da bo mehur sposoben držati zadostno količino urina (300–500 mililitrov). Darija Šćepanović še priporoča, da dnevnik uriniranja vodimo tri zaporedne dni.

Obstajajo še druge metode zdravljenja, na primer električna stimulacija za umirjanje mehurja in funkcionalna magnetna stimulacija. Vendar je po besedah naše sogovornice treba najprej urediti življenjski slog in izvesti naštete ukrepe.

Zdravljenje z zdravili in drugimi metodami

Zdravila

Zdravil je več vrst, delujejo pa približno enako. Največjo skupino predstavljajo antiholinergiki. Ti v telesu blokirajo nevrotransmitor acetilholin, ki v mehurju sproža refleks stiskanja gladke mišice. Zdravila torej sproščajo gladke mišice mehurja, ki se zato lahko bolj napolni, preden se pojavijo refleksi za praznjenje. Tudi ta zdravila imajo lahko nekaj stranskih učinkov. Najbolj moteči sta šumenje v ušesih in suha usta. Posebej pri starejših bolnikih lahko povzročijo zaspanost in vrtoglavico. V večini primerov pa bolniki zdravila dobro prenašajo. Vendar pa zdravila ne pozdravijo bolezni, ampak samo lajšajo simptome. Zato je zdravljenje dolgotrajno, v večini primerov celo dosmrtno. Pri bolnikih z glavkomom (zvišanim očesnim pritiskom) je potrebna posebna previdnost, prav tako pri bolnikih z okvaro ledvic ali jeter in pri nosečnicah.

Botoks, nevrotoksin

Obstajajo še druge metode zdravljenja. Najprej je to zdravljenje z botoksom, nevrotoksinom. Poseg se po svetu dela ambulantno, pri nas pa hospitalno. Po vbrizganju zdravila v steno mehurja je treba bolnika krajši čas opazovati. Pomembno je, da zdravilo dobro prenaša. Domov gre lahko po prvem odvajanju vode. Običajno ob tem zdravljenju ni zapletov. Zdravilo učinkuje do osem mesecev, potem je treba postopek ponoviti. Pomembno je, da se ob vsaki aplikaciji zdravila zmanjša čas delovanja. Med enim in drugim vbrizgavanjem botoksa mora miniti vsaj dvanajst tednov. Bolniki, zdravljeni z botoksom, so bolj podvrženi vnetju sečil.

Nevromodulacija

Ena od metod zdravljenja je nevromodulacija, pri kateri se z minimalno invazivnim kirurškim posegom vstavi čip (nevromodulator), ki deluje na živce v korenih tretjega sakralnega vretenca, ki so odgovorni za delovanje mehurja. Pogosto se tako zdravljenje uporablja pri bolnikih, ki imajo poleg pretirano aktivnega sečnega mehurja še težave z odvajanjem blata. Metoda je za zdaj še v razvoju.

Nevrostimulacija

Metoda zdravljenja je tudi nevrostimulacija. Pri nas lajšajo težave s stimulacijo zadnjega tibialnega živca, v tujini pa stimulirajo tudi sakralne živce. Zdravljenje je dolgotrajno in se izvaja v ambulanti. Obstajajo tudi nevrostimulatorji, ki se vstavijo pod kožo in delujejo sami.