Nezmožnost zadrževanja vode je neprijetna nadloga predvsem žensk, lahko pa doleti tudi moške. Pojavi se lahko v različnih starostih, vendar pa je z leti pogostejša. Kdaj govorimo o stresni urinski inkontinenci? Ko oseba pove ali navaja, da ji nehoteno uhaja urin ob kašljanju, kihanju, dvigovanju bremena, smejanju, poskokih, gre za simptom stresne urinske inkontinence.

Pogovarjali smo se z doc. dr. Darijo Šćepanović, viš. fiziot., ki je spregovorila o konservativnem zdravljenju stresne urinske inkontinence. Povedala je, da kot fizioterapevtka postavi diagnozo na podlagi simptomov bolnice oziroma bolnika. »Lahko pa uporabimo tudi urodinamske meritve, ki dokažejo, da gre za stresno urinsko inkontinenco. Pokažejo namreč, da je pritisk v trebušni votlini oziroma v sečnem mehurju večji od pritiska v sečnici in zato urin uhaja. Diagnoza fizioterapevta za prvo obliko zdravljenja, ki je konservativno zdravljenje, v večini primerov zadostuje,« je pojasnila Šćepanovićeva in dodala, da le to obsega fizioterapevtske vaje za krepitev mišic medeničnega dna, lahko pa si pomagamo tudi s pripomočki in napravami, kamor spadajo elektrostimulacija, magnetna stimulacija in t. i. biofeedback, kar so denimo medenične uteži. Danes so na voljo različni mali aparati, ki beležijo aktivnost mišic, in to se prek aplikacije lahko spremlja tudi na telefonu.

Kako poteka konservativno zdravljenje?

»Ko oseba pride na prvo obravnavo, vzamemo natančno anamnezo: zdravstveno, urološko, anamnezo nosečnosti in poroda (če gre za žensko), družinsko anamnezo, anamnezo črevesja. Kot fizioterapevtka namreč moram prepoznati kontraindikacije za obravnavo, ki narekujejo previdnost. Za posamezne fizioterapevtske postopke obstajajo različne kontraindikacije in previdnosti. Na primer patološki izvid brisa materničnega vratu je kontraindikacija za električno stimulacijo,« razlaga Šćepanovićeva in nadaljuje z opisom konservativnega zdravljenja.

»Oseba pride na pregled z delovnim nalogom, izda ga osebni zdravnik ali kateri koli specialist, in na njem je navadno zabeležena le diagnoza. Prvi obisk včasih traja 60 minut, saj anamneza vzame veliko časa. Seveda pa ne gre le za spraševanje in odgovarjanje, hkrati že podajam povratne informacije. Če na primer vprašam po telesni teži in ženska odgovori, da ima okoli sto kilogramov, ji moram povedati, zakaj me zanima podatek o teži: da je debelost velik dejavnik tveganja in bi bilo smiselno nekaj kilogramov izgubiti.«

Veliko jih mišic ne zna ali ne zmore krčiti

Po izčrpni anamnezi, ki je tako hkrati že zdravstvenovzgojno delo, sledi fizioterapevtski pregled, ki je nujno potreben, da se ugotovi funkcija mišic medeničnega dna. »Najprej nas zanima, ali oseba zna oziroma zmore zavestno in hoteno skrčiti mišice medeničnega dna. To je namreč pogoj za izvajanje vaj. Če to zna, ocenimo zmogljivost in vzdržljivost mišic medeničnega dna in še nekaj drugih parametrov. Na podlagi tega naredimo individualni načrt vadbe, ki ga bo oseba izvajala doma samostojno, približno mesec ali dva, do naslednje kontrole. Ob kontroli ponovno preverimo parametre in vadba se stopnjuje.«

Kaj pa če nekdo ne zna ali ne zmore krčiti mišic medeničnega dna? »Takšnih je kar precej in v teh primerih uporabljamo metode spodbujanja hotenega krčenja mišic medeničnega dna. Najprej poskusimo z manualno terapijo, tako da na mišico izvajamo pritisk, razteg in s tem vzdražimo mišične receptorje ter se mišica tako lažje krči. Uporabimo lahko tudi električno stimulacijo, ki povzroči umetno krčenje mišice. Ob večkratnih ponovitvah oseba to začuti in začne pri tem krčenju pomagati,« pojasnjuje sogovornica in dodaja, da obstajajo še drugi načini, na primer magnetna stimulacija, ki deluje podobno kot električna stimulacija, le da slednjo po navadi izvajamo vaginalno oziroma rektalno, magnetna stimulacija pa se izvaja sede na posebnem stolu, ki vsebuje magnet. Oseba je pri tem oblečena.

Kot pove naša sogovornica, obstajajo tudi drugi pripomočki, na primer elektromiografija. »Z njo merimo električno aktivnost mišic (izvaja se vaginalno oziroma rektalno), to se prikaže tudi na zaslonu. Tako oseba dobi vidno povratno informacijo o krčenju njenih mišic in poskuša sodelovati. Gre za enega od načinov, ki dajejo bodisi vidno bodisi slušno povratno informacijo o procesih v telesu, ki se jih ne zavedamo ali jih ne znamo aktivirati.

Podobno je ultrazvok, ki ga fizioterapevti napravimo prek presredka. Oseba na zaslonu vidi sečni mehur, nožnico in anorektalni kot (zadnji del črevesja) ter tudi kje so mišice medeničnega dna ter kakšen je odziv teh organov ob krčenju. Oseba ozavesti to gibanje in naredi podobno, kot vidi na zaslonu. Gre za biološko povratno informacijo, ki je lahko vidna ali slušna in omogoča lažjo izvedbo vaje stiskanja,« pojasnjuje fizioterapevtka.

Vadba je dolgotrajna

Če oseba zna krčiti mišice medeničnega dna, samostojno izvaja program vadbe in pripomočki v večini primerov niso potrebni. Če fizioterapevt presodi, da bi oseba potrebovala nekaj od navedenih metod, ji to tudi svetuje. Raziskave sicer kažejo, da je vadba s pripomočki ali brez njih približno enako učinkovita.

Šćepanovićeva pove, da bolniki na vadbo k njim hodijo pol leta, nekateri celo leto. Zakaj? »Mišica namreč potrebuje vsaj pol leta, da se zadebeli (hipertrofira) in to je tudi cilj vadbe mišic medeničnega dna pri stresni urinski inkontinenci. Ko se zaradi kihanja, kašljanja ali poskokov poveča pritisk v trebušni votlini, okrepljene mišice medeničnega dna stisnejo sečnico in tako preprečijo uhajanje urina.«

Stiskanje v vrsti na banki ne pride v poštev

Za izboljšanje zmogljivosti medeničnega dna velja priporočilo, da je treba vaditi vsak dan od trideset do petdeset stiskov. Kako stiskamo? »Ti stiski so različni, lahko so dolgi ali hitri. Ko se mišica zadosti okrepi, je treba to zmogljivost vzdrževati. Takrat velja pravilo, da se vaje dela trikrat do štirikrat na teden, dvakrat ali trikrat na dan po deset stiskov, pri vadbi pa je treba dati vse od sebe. V tej fazi torej ni več pomembna količina, ampak kakovost krčenja. Če želimo mišico okrepiti, da dobi veliko mišično maso in bo dobro tesnila, mora biti vsako krčenje maksimalno, kar oseba zmore. Če nekdo stiska to mišico le 70-odstotno, se mišica ne bo popolnoma okrepila, tudi če to dela dve leti.« Šćepanovićeva izpostavi, da se tudi ostalih skeletnih mišic ne da krepiti kjer koli in kadar koli, ampak gremo v fitnes ali na kakšno drugo vadbo, vzamemo si čas.

»Za mišice medeničnega dna pa žal še vedno menimo, da lahko vaje delamo kjer koli in kadar koli. Načelno je to res, saj se navzven nič ne vidi. Težava pa je v tem, da v prisotnosti drugih ljudi ne stiskamo dovolj in ne damo vsega od sebe. Če ni maksimalnega stiska, v pol leta mišica ne bo hipertrofirala. Stiskanje v avtu, ko čakamo na zeleno luč, ali v banki v vrsti torej ne pride v poštev!« poudari fizioterapevtka. Raziskave kažejo, da je uspešnost teh vaj osemdesetodstotna. Razlog za to, da uspešnost ni višja, pa je v tem, da jih ženske in moški ne delajo redno, da nimajo dovolj motivacije in da jih delajo površno, je za konec še povedala naša sogovornica.

Operativne metode

Poglejmo še, s katerimi operativnimi metodami lahko pomagajo osebam s stresno urinsko inkontinenco. Najpogosteje uporabljeni posegi za terapijo stresne urinske inkontinence so operacije, ki učvrstijo podporo osrednjemu delu sečnice: nenapetostna podpora sečnice s trakovi in periuretralna aplikacija polnil. V zadnjih desetletjih je operacija nenapetostne podpore sečnice s trakom zamenjala kolposuspenzijo po Burchu, pred tem standardno metodo zdravljenja stresne urinske inkontinence.

Uporabljamo jo kot zdravljenje zlatega standarda pri bolnicah s stresno urinsko inkontinenco in z mešano urinsko inkontinenco s prevladujočo stresno komponento. Zdravljenje je glede na podatke iz literature takoj učinkovito pri do 98 % bolnic in pri več kot 90 % bolnic s čisto stresno urinsko inkontinenco učinkovito vsaj 17 let. Ti posegi lahko potekajo v splošni ali v lokalni anesteziji z analgosedacijo. Če poseg poteka v lokalni anesteziji, lahko že ob namestitvi traku preverijo, ali je ta dovolj napet in voda ob napenjanju ne uhaja več. V ta namen se opravi preskus s kašljem.

Periuretralna aplikacija polnil

Pri terapiji urinske inkontinence se uporablja tudi periuretralna aplikacija polnil oziroma zatesnitvenih materialov. V uporabi je za zdravljenje stresne urinske inkontinence, ki nastane kot posledica oslabelosti sfinktra sečnega mehurja ali pri tistih bolnicah, ki ne želijo invazivnejšega zdravljenja. Poseg poteka običajno ambulantno, v lokalni anesteziji s pomočjo cistoskopa. Pristop za injiciranje materiala je skozi sečnico ali ob njej.

Polnilo se aplicira v tkivo v osrednjem delu sečnice. Na ta način se poveča upor sečnice, da ta ostane zaprta ob povečanju pritiska v trebušni votlini in se doseže kontinenca med kašljem in telesno dejavnostjo. Trenutno je v uporabi več različnih materialov, z različno učinkovitostjo, ki traja od nekaj mesecev do nekaj let. Nekatere raziskave, ki so preučevale simptome urinske inkontinence pri bolnicah eno leto po posegu, so pokazale, da je bil ta način zdravljenja uspešen pri 25 do 66 % žensk, vendar pa je dolgoročna učinkovitost verjetno precej nižja.