Avtorica: Vesna Vilčnik
Inkontinenca za blato je ponavljajoče se nekontrolirano uhajanje blata v obdobju, daljšem od enega meseca. Ločimo blago in težko obliko inkontinence za blato. Pri blagi obliki bolniku nekontrolirano uhajata plin in tekoče blato. Pri težki obliki bolniku uhajajo plin, tekoče in formirano blato. Obliki inkontinence za blato ne moremo vedno zanesljivo ločiti, saj se prekrivata in prehajata druga v drugo.
Pri ženskah se pogosteje pojavlja zaradi nosečnosti in poroda. Inkontinenci za blato in urin sta pogostejši med kot pred nosečnostjo. V treh do šestih mesecih po porodu ima od 13 do 25 odstotkov žensk blago obliko inkontinence za blato, leto dni po porodu pa se ta številka precej zmanjša. Pri starostnikih se inkontinenca za blato pojavlja predvsem zaradi oslabljene mišice analne zapiralke. Poleg omenjenih – nosečnosti, poroda in starosti ‒ so dejavniki tveganja še operacije na medeničnem dnu, prekomerno napenjanje ob zaprtju, kronični kašelj, dvigovanje težkih bremen in debelost.
Najpogostejši vzrok je oslabljena mišica analne zapiralke. Ta ima notranji in zunanji del. Razlika med enim in drugim je v tem, da se notranji del krči in sprosti po ukazu avtonomnega živčevja in ni pod našo kontrolo, zunanji del pa je pod vplivom somatskega živčevja in pod našo kontrolo. Pri slabosti notranjega dela analne zapiralke imajo bolniki težave z uhajanjem blata ves čas, torej podnevi in ponoči, pri slabosti zunanjega dela analne zapiralke pa nastane problem pri kašljanju, kihanju, napenjanju ter po začetku poziva na blato. Slabost mišic analne zapiralke je lahko posledica poškodbe mišic pri porodu, operaciji ali drugih poškodb, bolezni živcev, kot sta diabetes in multipla skleroza ter redko prirojenih anomalij.
Inkontinenca mora trajati en mesec. Pri driski gre tudi za povsem druge vzroke, običajno za okužbo in ko bolezen izzveni, tudi blato preneha uhajati. Če ti nekajkrat uide blato, še nisi inkontinenten.
Običajno se splošni zdravnik z obolelim pogovori o tem, kakšno je njegovo blato, ali je tekoče, kako dolgo že to traja, ali je imel morda kakšno črevesno akutno bolezen, ki je tudi lahko vzrok inkontinence. Sledi digitalno rektalni pregled, ki poteka tako, da gre zdravnik z orokavičenim prstom v zadnji del črevesja pacienta in oceni moč zapiralke v mirovanju in ob stisku na poziv. S tem pridobi subjektivno oceno stanja, bolj natančne in objektivne preiskave pa specialist pridobi z rektoskopijo in drugimi fiziološkimi meritvami.
V Sloveniji je teh meritev sicer bolj malo, vendar pripomorejo k izboru načina zdravljenja. Pri anorektalni manometriji s pomočjo posebnega katetra izmerimo pritiske v analnem sfinktru med napenjanjem, simulacijo iztrebljanja in v mirovanju. S katetrom, ki ima na koncu balon, ugotovimo prisotnost ali odsotnost anorektalnega zaviralnega refleksa. Poleg tega ugotovimo, kolikšna prostornina v danki izzove občutek poziva na blato in koliko se lahko danka razširi. Elektromiografija medeničnega dna pa je nevrofiziološka preiskovalna metoda, namenjena prepoznavanju poškodb mišic in perifernega živčevja. Defekografija je rentgensko kontrastna preiskava, ki pokaže pravilno ali nepravilno izločanje blata.
Žal se še vedno premalo ljudi zaveda, da imajo medenico in mišice medeničnega dna. Kar osem od deset odstotkov pacientov ne zna locirati mišic medeničnega dna in zato tudi ne skrbijo za njihovo čvrstost. Prav tako ne vedo, da se lahko te mišice poškodujejo. Prav bi bilo, da bi dnevno skrbeli za mišice medeničnega dna in redno izvajali Keglove vaje. Te vaje je treba delati vsak dan, tri- ali večkrat na dan po več serij. Tako lahko uspešno preprečimo inkontinenco za blato. Še posebno se to svetuje ženskam, ki so že rodile in ljudem s prekomerno telesno težo. Bolje jo je preprečiti kot zdraviti, če pa do bolezni enkrat že pride, je zdravljenje odvisno od teže, vzroka in možnosti sodelovanja bolnika.
Preventiva pred oslabljenimi mišicami medeničnega dna je vzdrževanje primerne telesne teže, veliko balasta v prehrani ter izogibanje alkoholu, kofeinu in gaziranim pijačam. Strokovnjaki svetujejo prenehanje kajenja, redno telesno dejavnost in redno izvajanje vaj za krepitev medeničnega dna.
Zdravljenje je lahko kirurško ali nekirurško. Nekirurško vključuje vse preventivne ukrepe in redno izvajanje Keglovih vaj. Velika večina ljudi nepravilno izvaja Keglove vaje, te bolnike zdravniki pošljejo na preiskavo (anorektalno manometrijo) in glede na izvid preiskave jih napotijo še na šolo pravilne uporabe mišic medeničnega dna. Ob pravilni uporabi mišic medeničnega dna pride do izboljšanja funkcije medeničnega dna po treh mesecih. Kirurško zdravljenje je zelo raznovrstno in obsega različne operativne posege od rekonstrukcije poškodovanih mišic medeničnega dna in analne zapiralke do odstranitve zadnjega dela širokega črevesa ter trajno kolostomo. Zdravljenje je zapleteno, saj obsega pogovor, vzgojo in učenje, za kar je potrebno veliko pozornosti in potrpljenja zdravstvenih delavcev in sposobnost ter pripravljenost bolnikov, da to tudi sprejmejo.
Kakovost življenja pri tej bolezni je bistveno slabša. Ljudje s črevesno inkontinenco se pogosto zaprejo med štiri stene, ne hodijo več toliko med ljudi. Podobno kot pri urinski inkontinenci več kot polovica obolelih ne gre več nikamor. Zavedajo se, da zaradi te bolezni ne bodo umrli, hkrati pa jim je o bolezni težko govoriti, običajno jo skrivajo. Občutek imajo, da ves čas smrdijo, pojavljajo se občutki sramu, lahko postanejo tudi depresivni. Še enkrat poudarjam, da je najbolje poskrbeti za preventivo. Ob pojavu bolezni je pomembno, da si bolniki problem priznajo in obiščejo osebnega zdravnika.
Znanih je več mitov o Keglovih vajah, ki krožijo med ljudmi, vendar so povsem neresnični. Eden takih je, da so Keglove vaje enostavne. Niso! Prav tako se jih ni mogoče naučiti iz priročnika. Prav vsak človek naj bi delal Keglove vaje in ne drži, da naj bi jih delale samo ženske. Nihče ni prestar za Keglove vaje, vedno je čas, da začnemo.
Keglove vaje je treba delati tri- ali večkrat na dan. Vaja ima dva dela. V prvem delu dvignemo medenično dno in zadržimo za 6 do 10 sekund. To ponovimo 10- do 15-krat. V drugem delu dvignemo in spustimo medenično dno, brez vmesnega zadrževanja. To ponovimo 10- do 15-krat. Vaj ne izvajamo med uriniranjem.
Trije koraki do močnejšega medeničnega dna