Zagotovo ste že slišali za Keglove vaje, ki jih strokovnjaki po navadi priporočajo v primeru težav z zadrževanjem urina, ki lahko nastanejo zaradi različnih razlogov. Začetnik vadbe mišic medeničnega dna sicer ni bil Kegel, so pa izjemno koristne in premalo se zavedamo nihovega pomena. Pogovarjali smo se z mag. Darijo Šćepanović, viš. fiziot., ki nam je v tem oziru orisala nekaj pomembnih dejstev. 

Avtorica: Katja Štucin

Kaj je vadba medeničnega dna?

To je hoteno stiskanje mišic medeničnega dna (MMD). Gre za izbrano standardno metodo konservativne obravnave urinske inkontinence že od poznih štiridesetih let prejšnjega stoletja. Kot začetnika vadbe pogostokrat napačno omenjajo ameriškega ginekologa Arnolda Kegla. Iz zgodovinske literature je mogoče ugotoviti, da so bili že mnogi pred njim, ki so poudarjali njeno pomembnost in moč. Verjetno pa je bil Kegel prvi, ki je obširno pisal o tej vadbi. Morda so prav zaradi njegovih številnih objav te vaje začeli imenovati »Keglove vaje«.

Kakšen je njen namen?

Namen vadbe MMD pri stresni urinski inkontinenci je trojen. Omenjeno hoteno in učinkovito krčenje MMD pred naporom in med njim je preprečiti uhajanje urina. To zavestno krčenje MMD tik pred aktivnostjo ali med njo, ki zahteva napor, npr. kašelj, kihanje, dvigovanje bremen, je sicer poimenovano »The Knack«. Ob tem je pomembno, da v primeru, ko je vrat sečnega mehurja dobro podprt z močnimi MMD, to prepreči gibanje navzdol med naporom in posledično uhajanje urina. MMD lahko zgradijo strukturno podporo medenice. In ne nazadnje, MMD se aktivirajo skupaj s krčenjem prečne trebušne mišice (transversus abdominis), kar nakazuje pomembnost koordinacije mišične aktivnosti v medeničnem obroču in okrog njega med vsakodnevnimi aktivnostmi. Torej je namen vadbe MMD pri stresni urinski inkontinenci izboljšati časovno usklajenost krčenja, vzdržljivost in mišično jakost.

Načela, na katerih sloni uporaba vadbe MMD pri obravnavi urgentne urinske inkontinence, pa so manj jasna. Predvidevajo, da ponavljajoče se hoteno krčenje ali maksimalno krčenje MMD lahko refleksno zavre nehoteno krčenje sečnega mehurja. S tem se bolnik nauči priti do stranišča pravočasno in prepreči uhajanje urina.

Kako se vadba MMD pravilno izvaja?

V literaturi lahko najdemo velike razlike v programih te vadbe. Do zdaj ni dokazov o najučinkovitejšem programu. Ker so MMD skeletne mišice, pri oblikovanju omenjene vadbe upoštevamo priporočila za vadbo skeletnih mišic in upoštevamo njene zakonitosti. Vadba MMD mora vključevati naslednje parametre: tri nize po 8 do12 počasnih, kar se da močnih krčenj MMD, ki trajajo po 6 do 8 sekund, tri- do štirikrat na teden. Kot stopnjevanje priporočajo, da se med zadrževanjem krčenja doda še tri do štiri krčenja z večjo hitrostjo. Za dosego maksimalnih učinkov mora vadba trajati vsaj 20 tednov. Oseba lahko izvaja samo vadbo MMD ali pa jo kombinira z drugimi metodami in tehnikami, kot so biološka povratna zveza, medenične uteži, električna stimulacija.

Zakaj je vadba mišic medeničnega dna pomembna?

Optimalna funkcija MMD je vitalnega pomena, da se oseba lahko socialno uveljavlja, živi polno življenje, se giblje in je telesno dejavna. Kljub dokazom, da so vaje za mišice medeničnega dna pomemben dejavnik pri vzdrževanju ali vzpostavljanju optimalne funkcije MMD, je glede na različne raziskave pri splošni populaciji zavedanje pomena in poznavanje vaj za mišice medeničnega dna pomanjkljivo.

V kakšnih primerih pride do nedelovanja MMD in kakšne so lahko posledice le-tega?

Nepravilno delovanje omenjenih mišic se lahko pojavi med nosečnostjo in po porodu, po operaciji, v povezavi z nevrološkimi obolenji, zaradi slabe zmogljivosti mišic, staranja ali pa je vzrok nepravilnega delovanja nepojasnjen. Posledice nepravilnega delovanja medeničnega dna so predvsem urinska inkontinenca, fekalna inkontinenca, zdrs organov male medenice, nepravilnosti polnjenja in praznjenja sečnega mehurja, motnja iztrebljanja blata (zaprtje), seksualna motnja in sindromi kronične bolečine.

Nam lahko na kratko predstavite priporočila za konservativno obravnavo motenega delovanja MMD pri odrasli osebi, predvsem fizioterapevtsko obravnavo pri urinski inkontinenci in spuščenih medeničnih organih?

Prva metoda, ki jo izberemo za zdravljenje urinske inkontinence pri odraslih osebah z

urinsko inkontinenco in/ali spuščenim položajem medeničnih organov, je konservativno zdravljenje. Za osebe s stresno urinsko inkontinenco se priporoča izvajanje intenzivno individualno oblikovanega programa vadbe MMD za izboljšanje njihove funkcije. Osebo naučimo tudi ”The Knack”. V primeru, da oseba ne zna hoteno krčiti MMD, lahko uporabimo električno stimulacijo ali druge tehnike za spodbujanje pravilnega hotenega krčenja. Osebo z urgentno urinsko inkontinenco kot posledico čezmerne aktivnosti sečnega mehurja pa v primeru domneve, da je sposobna hoteno skrčiti MMD, moramo naučiti metode za nadzor nuje po uriniranju in izvajati vadbo sečnega mehurja. Kot del obravnave je smiselno uporabiti tudi električno stimulacijo in vadbo MMD. Pri osebah s simptomi tako stresne urinske inkontinence kot tudi urgentne urinske inkontinence pa se priporoča kombinirana uporaba omenjenih postopkov ter najprej obravnava prevladujočega simptoma.

Vadba mišic medeničnega dna se torej lahko kombinira z dodatnimi metodami za boljšo učinkovitost. Katerimi?

Metoda, ki je kot pomoč pogosto uporabljena skupaj z vadbo MMD, je biološka povratna zveza. V ta namen so na voljo vaginalne ali analne sonde z elektromiografijo ali tlakovnimi senzorji, ki podajo informacijo v slušni in/ali vidni obliki. Uporabljajo jih za spodbujanje zavedanja in usklajenega delovanja MMD ter za motivacijo oseb med vadbo. Ob tem obstaja možnost, da se ob vadbi MMD uporabljajo medenične uteži in električna stimulacija. Za vse naštete kombinacije v študijah sicer ni dokazano, da bi dajale boljše rezultate zdravljenja pri ženskah z urinsko inkontinenco v primerjavi s samostojno vadbo MMD. Med nove oblike konservativnega zdravljenja stresne, urgentne ter mešane urinske inkontinence pri ženskah pa sodi magnetna stimulacija, v okviru katere oseba oblečena sedi na magnetnem stolu. Strokovnjaki opozarjajo, da naj bi bila uporaba te metode zgolj v znanstvene namene, saj morebitne koristi še niso bile dokazane.

Ob naštetem obstaja tudi vadba sečnega mehurja. Kakšen je njen namen in kako jo izvajamo?

Namen vadbe sečnega mehurja je predvsem popraviti napačne vzorce navad, kot so pogostejše uriniranje, izboljšanje nadzora nad nujo po uriniranju, podaljšanje časovnih presledkov med posameznim uriniranjem, povečanje kapacitete sečnega mehurja, zmanjševanje inkontinenčnih dogodkov in povečanje samozavesti osebe za nadzor sečnega mehurja. Vadba sečnega mehurja naj bi potekala po protokolu, in sicer naj bi bil začetni interval med posameznim uriniranjem ena ura (ko je oseba budna); interval med posameznim uriniranjem naj se povečuje za 15 do 30 minut na teden (odvisno od posameznikove tolerance). Cilj je postopoma doseči dve- do triurni interval med posameznim uriniranjem. Izpostavila bi še, da je poleg vadbe sečnega mehurja treba ljudi naučiti tudi metode za nadzor nuje, med njimi so stoja na prstih, sedenje na stolu, pritisk na presredek, močan stisk mišic medeničnega dna in preusmeritev pozornosti.

Tudi za moške

Elektrostimulacija mišic medeničnega dna je dokazano učinkovita metoda za zdravljenje inkontinence. Elektrostimulacija mišic medeničnega dna je primerna tako za ženske kot za moške. S posebej prilagojenim elektrostimulatorjem, z nežnimi električnimi impulzi, preko vaginalne oz. rektalne elektrode stimuliramo in krepimo mišice medeničnega dna. Metoda je varna, klinično preizkušena in neboleča. Elektrostimulacija se uporablja pri vseh oblikah inkontinence.

S kombinacijo elektrostimulacije in vaj okrepimo mišice in tako izboljšamo funkcijo mehurja, s tem pa preprečimo nehoteno uhajanje urina.