Vsaka ženska se mora nekje med 40. in 50. letom starosti soočiti z menopavzo in vsem, kar ta prinaša. Pogosto je proces prilagajanja vsem spremembam dokaj težaven, saj lahko pride tudi do znižanja energetske opremljenosti, motenj spanja, tesnobe, depresivnosti, itd. O hormonskih težavah v menopavzi smo se pogovarjali s prim. Lucijo Vrabič Dežman, dr. med., spec. gin. in por.

Avtorica: Katja Štucin

Kaj se dogaja v ženskem telesu med procesom menopavze? Zakaj prihaja do hormonskih težav?

Menopavza je zadnja menstruacija v življenju ženske. To je dogodek, ne obdobje, ki za žensko predstavlja veliko prelomnico. Določimo jo retrogradno. Ko ženska po enem letu nima več menstruacije, vemo, da je bila tista zadnja menstruacija pravzaprav že menopavza. Novejše strokovno poimenovanje uvaja pojem menopavzni prehod, ki zajema večletno  obdobje pred in po menopavzi.

Ženske v razvitem svetu menopavzo doživijo po petdesetem letu, v manj razvitem nekaj let prej, pomeni pa konec rodnega obdobja. Znana dejavnika, ki vplivata na nastop menopavze, sta še genetika in kajenje. Kadilke lahko pričakujejo menopavzo prej kot nekadilke.

Že nekaj let pred menopavzo v jajčnikih zori vse manj spolnih celic, hkrati se zmanjšuje tudi tvorba spolnih hormonov. V ženskem telesu igra pomembno vlogo spolni hormon estrogen in prav njegovo pomanjkanje po menopavzi lahko povzroči številne težave in obolenja.

Lahko natančneje opredelite težave, za katere je možno, da se pojavijo ob menopavzi.

Najbolj znane so kratkoročne posledice pomanjkanja estrogena, to so motnje menstrualnega ciklusa in klasični  klimakterični simptomi. Ženske se spopadajo z  vročinskimi valovi, ki jim sledi obilno znojenje, pa tudi s pospešenim utripanjem srca, nespečnostjo, utrujenostjo, razdražljivostjo, brezvoljnostjo, glavoboli.

Te težave se lahko pojavijo že nekaj let pred menopavzo in trajajo še po menopavzi. Vse ženske nimajo enakih težav, niti ne vseh. Izredno moteči so vročinski oblivi, ki trajajo nekaj sekund do minute in se ponovijo tudi več kot dvajsetkrat na dan. Z njimi se spopada več kot polovica žensk, od tega tri četrtine več kot leto dni, nekatere ženske celo več kot deset let.

Po več letih se pojavijo spremembe na dojkah, koži, laseh in nohtih. Izrazito moteče so posledice sprememb na nožnici in sečnici, ki vodijo v pogosta vnetja sečil in boleče spolne odnose.

Po več kot desetih letih govorimo o dolgoročnih posledicah pomanjkanja estrogena, obolenjih srca in ožilja in obolenju kosti – osteoporozi.

Ali obstaja tudi možnost, da posameznice nimajo nobenih večjih težav v menopavzi? Od česa je to odvisno?

Klimakterične težave so vzbudile zanimanje medicinskih strokovnjakov in laične populacije šele v drugi polovici 19. stoletja, ko se je izdatno podaljšala življenjska doba žensk in je postala pomembna tudi kakovost njihovega življenja. Prej so veliko prezgodaj umirale in se te težave sploh niso izrazile.

Danes vemo, da ima klimakterične težave več kot polovica žensk. Glede stopnje težav pa težko napovemo, katere so tiste ženske, ki jih bodo težave bolj prizadele kot ostale. Načeloma so to ženske, ki jim umetno povzročimo menopavzo. Zaradi nekaterih obolenj rodil moramo ginekologi nekaterim ženskam operativno še pred obdobjem menopavze odstraniti maternico in jajčnike. Na ta način ženske oropamo hormonov in jim povzročimo umetno, prezgodnjo menopavzo. Te ženske imajo običajno zelo hude težave in vsaj nekaj časa potrebujejo ustrezno hormonsko zdravljenje, s katerim jim lajšamo klimakterične težave in jih istočasno zaščitimo pred prezgodnjimi obolenji srca in ožilja.

Posledica procesov v telesu je lahko tudi duševna nestabilnost, ki lahko vodi celo do hospitalizacije. So to le redki, bolj izredni primeri in zakaj pride do tega?

Hormonske spremembe se dogajajo tudi v možganih. Pomanjkanje estrogena med drugim vpliva na pomanjkanje receptorjev za serotonin (imenovan tudi »hormon sreče«), zato številne ženske v obdobju menopavznega prehoda trpijo zaradi duševnih težav. Najpogosteje opisane so: čustvena labilnost, nespečnost, motnje pozornosti in koncentracije, spominske motnje, tesnoba. V tem obdobju se lahko razvije tudi prava depresija, ki se ne odziva na hormonsko zdravljenje. Takrat pri obravnavi in zdravljenju njen osebni zdravnik, bodisi ginekolog ali splošni zdravnik, sodeluje z drugim, za to usposobljenim specialistom.

Kakšne so možnosti za zdravljenje težav, ki nastopijo ob menopavzi?

Napačno prepričanje je, da se ne da nič pomagati in da je najbolje, da ženska kar potrpi, da težave minejo. Lahko trajajo več let, njihova intenzivnost pa moti kakovost vsakdanjega  življenja.

Ženskam lahko pomagamo na več načinov. Na voljo imamo hormonsko zdravljenje, ki v kratkem času odpravi klimakterične simptome in izboljša kakovost življenja, po podatkih številnih raziskav pa bistveno prispeva k boljšemu zdravju ožilja in okostja ter podaljša življenjsko dobo žensk.

V 98 odstotkih predpisujemo tako zdravljenje za lajšanje klimakteričnih težav. Odločitev za zdravljenje je individualna, ginekologi ga svetujemo tistim ženskam, ki jim klimakterične težave poslabšujejo kakovost življenja.

Zmotno je mišljenje, da so to »umetna« zdravila, t. i. »bioidentični hormoni«, ki so se kot marketinški pojem razvili v Združenih državah Amerike in nekritično prodrli tudi v evropski prostor, bili pa naj bi naravni. To ne drži. Drži pa, da bioidentični hormoni sploh niso zdravila, pač pa nepreverjene mešanice različnih hormonov v neznanih odmerkih in v neznanih razmerjih, brez ustreznega kliničnega preskušanja učinkovitosti in varnosti. Ženske, ki samovoljno tako zdravljenje že udejanjijo, običajno pridejo k nam ob pojavu neželenih učinkov, ki so lahko nevarni za zdravje.

Povsem drugačna zgodba je t. i. »fitoterapija«, preskušeno lajšanje klimakteričnih težav z rastlinskimi učinkovinami. Dolgoletno tradicijo na tem področju imata naravno zdravilo iz grozdnate svetilke in kakovostna prehranska dopolnila s t. i. izoflavoni, ki jih pridobivajo iz soje in črne detelje. Učinkovine so preverjene v številnih kliničnih raziskavah, potrjena je tudi varnost. V strokovni literaturi zasledimo tudi nekaj raziskav, ki potrjujejo koristnost uživanja maščobnih kislin omega 3 in višjih odmerkov denimo vitamina E v tem obdobju.

Kaj lahko ženska preventivno stori oziroma kako lahko ravna, da blaži, omili ali celo prepreči večino omenjenih težav?

Ženske v obdobju menopavznega prehoda moramo spodbujati tudi k spremembi življenjskega sloga. Vzpodbuditi jih moramo k rednemu telesanemu gibanju in zdravi, s t. i. fitoestrogeni, nenasičenimi maščobami in vitamini bogati prehrani. Fitostrogeni in vitamini se nahajajo v številnih rastlinah, koristne nenasičene maščobne kisline pa v morskih ribah in v manjšem deležu tudi v nekaterih rastlinah (npr. lanu). Fitoestrogeni imajo ugoden učinek, podoben  estrogenu, čeprav niso hormoni in ženskam lahko uspešno pomagajo pri lajšanju klimakteričnih težav.

Za konec še kakšen nasvet, kako naj se ženska pripravi na menopavzo, da bo ta potekala čim manj moteče?

Ženske bi morale o menopavzi in možnih težavah vedeti čim več, saj je to edini način, da se lahko z njimi ustrezno spoprimejo. Menopavza res pomeni slovo od rodnega obdobja, vendar ženske čaka še tretjina življenja. Današnja pričakovana življenjska doba žensk je namreč več kot 80 let. Skrajni čas je, da ženske nekaj naredijo zase, da ne posvečajo pozornosti zgolj družini in službi, pač pa v središče končno postavijo sebe. Kakovost življenja bo ohranjena z redno vadbo, prehrano in sprejemanjem slehernega dne kot dragocenega. Obisk ginekologa bo odpravil različne dileme in dvome ženske, istočasno pa vsaki ženski omogočil zanjo najprimernejši način  zdravljenja oziroma lajšanja težav.