Pri vsaki bolezni (akutni ali kronični), ki vpliva na delovanje telesnih celic, tkiv in/ali organskih sistemov, se spremeni presnova. Spremembe so še posebej močno izražene zaradi terapije, ki jo bolnik prejema in je lahko za sam organizem izredno stresna. Zato je primerna prehrana, prilagojena bolnikovemu psihofizičnemu stanju izredno pomembna.

Avtor: Saša Vrbančič

Podhranjenost in kaheksija (huda splošna telesna oslabelost) – sta značilna sindroma bolezni, pri katerem so v ospredju predvsem izguba puste mišične in maščobne mase, zmanjšana telesna zmogljivost in anoreksija, sta pogost pojav pri bolnikih s čvrstim tumorjem prebavil (rak črevesja, rak trebušne slinavke in želodca) in pri bolnikih z rakom pljuč in sta dejavnika slabšega izida zdravljenja in bolezni. Če je bolnik v slabem prehranskem stanju, lahko to zanj pomeni slabše funkcionalno telesno stanje, neželeni učinki zdravljenja so večji, sama bolezen pa se prav tako slabše odzove na zdravljenje. Nenazadnje to pomeni tudi slabšo kakovost življenja v obdobju po prestani bolezni. Tudi samo preživetje je lahko krajše. Zato je za vse bolnike z rakom zelo pomembna ustrezna podpora v smislu pravilne prehrane. Tovrstne podpore na žalost še niso deležni vsi onkološki bolniki. Po besedah strokovnjakov bi ustrezna prehranska podpora lahko preprečila marsikatero smrt, bolnikom z napredovano boleznijo pa bi izboljšala kakovost življenja ali jim olajšala preživljanje težkega zdravljenja.

V svetu je klinična prehrana samostojna stroka, ki se ukvarja s prehransko podporo in terapijo. V večini evropskih držav so izkušeni in strokovno usposobljeni prehranski timi še vedno redkost, čeprav raziskave jasno dokazujejo pozitivne učinke tovrstne obravnave. Na ljubljanskem Onkološkem inštitutu deluje v okviru Enote za klinično prehrano posvetovalnica, kjer nudijo pomoč in podporo onkološkim bolnikom in njihovim svojcem dietetiki Denis Mlakar Mastnak, Irena Hren in Dejan Došler. Z dietetiki smo se pogovarjali o pomembnosti podporne prehrane pri zdravljenu bolnikov z rakom. Specializirana prehranska podpora bolnikov zahteva multidisciplinaren pristop. Na srečo bo tudi pri nas v kratkem začela delovati ambulanta za prehrano, ki bo poleg posvetovalnice pomenila kakovostnejšo obravnavo bolnikov, saj bosta v njej delovala še zdravnik, strokovnjak s področja klinične prehrane in medicinska sestra.

Zakaj podporna prehrana?

Sogovorniki pravijo, da je pravilna prehrana, primerna oz. prilagojena bolnikovi bolezni, prehranskemu stanju, potrebam in željam ter zmožnostim, najboljša podpora zdravljenju. Različne raziskave zadnjih let so dokazale, da je podhranjenost bolnikov v bolnišnicah resen problem, ki zadeva pomembno število hospitaliziranih bolnikov. Rezulati raziskav so pokazali, da je približno 30 odstotkov bolnikov (na splošno, ne samo bolnikov z rakom) podhranjenih že ob sprejemu v bolnišnico, pri tem pa se med hospitalizacijo podhranjenost še poslabša. S povečanjem potrebne pozornosti prehranski oskrbi in prehranski podpori pri hospitaliziranih in tudi ambulantnih bolnikih, bi podhranjenost bistveno zmanjšali. Načrtovana in bolniku prilagojena prehranska podpora je dejavnik, katerega cilj je izboljšanje ali ohranjanje primerne prehranjenosti bolnikov in pomembno vpliva na potek, odziv in izid zdravljenja ter kakovost bolnikovega življenja. Podhranjenost bolnikov prav tako poveča tveganje za umrljivost, podaljša obdobje hospitalizacije in poveča stroške bolnišničnega zdravljenja.

Podhranjenost in kaheksija sta pri pacientih z rakom pogosta. Incidenca podhranjenosti med pacienti z rakom je 40- do 80-odstotna. Prevalenca podhranjenosti pa je odvisna od tipa tumorja, njegove lege, razširjenosti in zdravljenja. Vzrokov izgube telesne teže je pri rakastih boleznih več in je lahko posledica neželenih učinkov bolezni in zdravljenja, ki zmanjšajo vnos hrane pri bolniku, mehanične zapore, ki jo povzroča tumor, spremenjene presnove in kaheksije. Prav tako pa še neželeni učinki zdravljenja in bolezni neposredno zmanjšajo količino zaužite hrane pri bolniku; neješčost, depresija, anksioznost, utrujenost, zgodnja sitost ter bolečine. Pomembno je, da bolnika obravnavamo celostno in pri načrtovanju prehranske podpore upoštevamo vse naštete dejavnike, ki lahko vplivajo ali poslabšajo bolnikovo prehranjevanje in s tem njegovo prehranjenost. Telo si bo z ustrezno izbrano prehrano opomoglo, vendar pa ne sme izostati tudi primerna telesna vadba, ki omogoči ohranjanje in izgradnjo mišic ter zagotavljanje kisika vsem telesnim celicam. Prav tako je pomembno, da po zaključenem zdravljenju upoštevamo splošna načela zdrave, uravnotežene prehrane in zdrav življenjski slog.

Kako deluje posvetovalnica za prehrano?

Na posvetovalnico za prehrano se lahko obrnejo zdravniki Onkološkega inštituta, ki menijo, da njihovi bolniki potrebujejo prehranska navodila. Prav tako se lahko na nas obrnejo tudi naši bolniki ali njihovi svojci, ki imajo prehranske probleme. Pristop je vedno individualen, saj glede na naravo bolezni in prehranske težave, ki se lahko pojavijo, bolnikom ne moremo dati nekih splošnih usmeritev. Bolnik potrebuje celostno obravnavo, kar predstavlja pregled in pogovor z bolnikom ter svetovanje. Obravnava bolnika tako vključuje poznavanje medicinske diagnoze, izvajanje prehranskega pregleda, oceno prehranskega stanja, prehransko anamnezo, socialne in ekonomske razmere, dosedanji način prehranjevanja in prehransko diagnozo. Na podlagi pridobljenih podatkov pripravimo individualni načrt prehranjevanja in bolnika naučimo, kako naj se pravilno prehranjuje. V pomoč mu je tudi knjižica Prehrana in vi, kjer dobi osnovna prehranska navodila in pa prehranski dnevnik, v katerega vpisuje vse, kar zaužije. Na osnovi izpolnjenega dnevnika dietetik ugotovi, kakšne prehranjevalne navade ima bolnik, kolikšno količino hrane in hranil zmore zaužiti in katere prehranjevalne težave ima ob tem. Na podlagi dnevnika mu lahko klinični dietetik svetuje ciljane individualne usmeritve za ustrezno prilagoditev in spremembo prehranjevanja. Prehranska podpora in svetovanje pa se ne izvaja le v prostoru posvetovalnice za prehrano, kjer nas obiščejo predvsem ambulantni bolniki in njihovi svojci. Prav tako jo izvajamo pri bolnikih, ki so hospitalizirani, le-te pa običajno obiščemo na bolnišničnem oddelku. Na enem izmed bolnišničnih oddelkov Onkološkega inštituta opravljamo prehransko vizito, kjer oddelčni zdravnik skupaj z dietetiki in medicinskimi sestrami oceni prehransko stanje posameznega bolnika. Za pomoč zdravstvenim delavcem (zdravnikom, dietetikom, medicinskim sestram) pri strokovnem in učinkovitem načrtovanju in izvajanju prehranske podpore različnih skupin bolnikov, je ministrstvo za zdravje s skupino strokovnjakov oblikovalo sodobna prehranska Priporočila za prehransko obravnavo bolnikov v bolnišnicah in domovih za starejše. V priporočilih so za oporo uporabljena evropska, ameriška, avstralska in kanadska priporočila za prehrano. Pri pripravi tega dokumenta so sodelovali zdravniki in drugi strokovnjaki iz posameznih zdravstvenih strok, dokument pa so potrdile tudi strokovne skupine posameznih strok.

Katera osnovna prehranska navodila naj bi upošteval bolnik?

Individualni načrt prehranjevanja temelji na podatkih, ki smo jih pridobili iz medicinske dokumentacije (stanje bolezni, zdravljenje, krvni izvidi) in iz pogovora z bolnikom (prehransko stanje, prehranske težave, itd.). Tudi bolniki z rakom se morajo zdravo prehranjevati, hkrati pa mora njihova prehrana zaradi spremenjene presnove in prehranjevalnih težav zagotavljati povečane potrebe po energiji in hranilih, predvsem beljakovinah. Osnovna prehranska navodila torej vključujejo upoštevanje načel zdrave in uravnotežene prehrane, kot je npr: izogibanje ocvrti, dimljeni, presoljeni hrani, uporabo kakovostnih olj (olivno ali repično olje), zmerno uporabo soli, sladkorja, sladic, uživanje polnovrednih žit in žitnih izdelkov, uživanje pustih vrst mesa in rib, 450–650 g sadja in zelenjave dnevno – predvsem sveže, vsaj 500–750 ml mleka ali mlečnih izdelkov. Povečane potrebe po energiji in hranilih pa bolnik zagotovi s povečanim uživanjem biološko visoko vrednih beljakovinskih živil: pusto meso in mesni izdelki, posneto mleko in mlečni izdelki, jajca in ribe. Potrebe po beljakovinah se lahko v obdobju bolezni povečajo za 2-krat (npr.: zdrav človek potrebuje 1 gram beljakovin na kilogram telesne teže, bolnik z rakom pa 1,2–2 grama beljakovin na kilogram telesne teže).

Klinični dietetik bo bolniku natančno izračunal njegove potrebe in ga naučil, s katerimi živili in s kolikšno količino le-teh bo zadovoljil svoje potrebe. Povečane potrebe po energiji običajno zagotavljamo s povečanim uživanjem kakovostnih olj, pa tudi masla, smetane, oreščkov, ipd. Če ima bolnik apetit, običajno nima posebnih težav s tem, da bi zaužil večje količine beljakovinsko-energijske hrane. V primeru slabega apetita in drugih neželenih učinkov zdravljenja in bolezni, ki kakorkoli vplivajo na prehranjevanje bolnikov, pa je pomembno, da hrana, ki jo bolnik zaužije, vsebuje energijo in beljakovine, ki jih bolnik potrebuje. Kadar kljub prilagoditvi prehrane, ob prehranjevalnih težavah bolnik ne zmore zaužiti ustreznih količin hrane ali kljub zadostni prehrani izgublja telesno težo, je smiselna uporaba prehranskih nadomestkov ali dodatkov. Prehranski dodatki so lahko v obliki različnih napitkov ali v obliki prahu, ki jih lahko vmešamo v hrano. Ti dodatki nadomeščajo predvsem beljakovine in energijo. Pomemben nasvet bolniku je, da naj ne hujša in naj svojo telesno težo kontrolira enkrat tedensko. Da bo bolniku hrana, ki jo zaužije najbolj prilagojena, mu svetujemo tudi, da lahko izmed skupnih živil (sadje in zelenjava, meso in mesni izdelki, mleko in mlečni izdelki, žita, stročnice, ribe, olja, …) izbira tista, ki mu najbolj teknejo, in sicer v takšni količini, da bo zagotovil svojim hranilnim in energijskim potrebam. Tudi posamezne faze bolezni terjajo svoj pristop. Umirajoči bolnik ima gotovo drugačne prehranske potrebe kot bolnik, ki je na dobri poti k ozdravljenju.

Kako prehrana vpliva na zdravljenje in okrevanje bolnika?

Primerno prehranjen bolnik ima zagotovo boljše izhodišče za zdravljenje kot bolnik, ki je slabo prehranjen. Tudi okrevanje je boljše. Zmanjša se tudi število zapletov zdravljenja. Tako se rane hitreje celijo, manj je tudi različnih infektov. Zmotno je misliti, da je pretežak pacient dobro hranjen. Takšni pacienti imajo zadosti ali celo preveč energijskega vnosa, premalo pa je vnosa tistih hranil, ki jih telo potrebuje za zdravo funkcioniranje. Tak pacient sicer ne sme hujšati. Samo zdravljenje in okrevanje bo mnogo bolj uspešno, če bo bolnik pravilno in zadostno jedel. Pred in med samim zdravljenjem ni priporočljivo hujšati, zato tudi stradanje, ki ga priporočajo nekateri viri ni efektno, prej zelo škodljivo za sam organizem.

November, 2008