Rak je bolezen, ki nastane zaradi nepopravljive spremembe v celičnem jedru, mutacije genov, v telesnih ali spolnih celicah. Poznamo tri glavne načine zdravljenja raka, in sicer kirurgijo, obsevanje oziroma radioterapijo ter sistemsko zdravljenje. Strokovnjaki se velikokrat odločijo za kombinacijo teh, za katero presodijo, da bo najučinkovitejša. Ena teh strokovnjakinj je asist. dr. Tanja Marinko, dr. med., specialistka onkologije z radioterapijo, predstojnica oddelka za radioterapijo na Onkološkem inštitutu Ljubljana.

Avtorica: Katja Štucin

Lahko na kratko orišete načine onkološkega zdravljenja, najprej kirurgijo.

Kirurško zdravljenje je še vedno najuspešnejši način zdravljenja trdnih rakov. Ker gre za lokalno zdravljenje, ga z namenom ozdravitve uporabljamo pri stadijih, ko se rak še ni razširil na oddaljene organe. Manjši ko je tumor, ko ga odkrijemo, večja je verjetnost, da ga bo kirurg z operativnim posegom lahko v celoti odstranil. Vsa mesta v telesu za kirurški poseg niso enako dostopna, zato je treba pred odločitvijo o kirurškem zdravljenju upoštevati tudi, kje tumor leži. Pred vsako operacijo bolnika pregleda še zdravnik anestezist, ki poda mnenje o bolnikovi sposobnosti za anestezijo.

Pri tem upošteva pridružene bolezni, bolnikovo splošno zdravstveno stanje in starost. Kirurški poseg ni namenjen samo odstranitvi tumorja, ampak zagotavlja tudi tkiva za morfološko diagnozo ter informacijo o razširjenosti bolezni. Tumorsko tkivo, ki ga kirurg odstrani, pregleda patolog, ki na podlagi svojih ugotovitev napiše histopatološki izvid. To je izjemno pomemben dokument, na podlagi katerega se odločamo o nadaljnjem zdravljenju.

Kirurgija ima po vaših besedah svoje mesto tudi pri zdravljenju bolnikov z razširjeno boleznijo, kajne?

Ko rak napreduje do te mere, da so v oddaljenih organih prisotni zasevki, je bolezen večinoma žal neozdravljiva. Namen zdravljenja je predvsem lajšanje težav, ki jih povzroča bolezen, torej simptomov in znakov bolezni. Tako zdravljenje imenujemo simptomatsko ali večkrat tudi paliativno. Pri razširjeni bolezni se za kirurško zdravljenje najpogosteje odločamo pri možganskih zasevkih, zasevkih v hrbtenici ali pri zlomih, ki so posledica zasevkov v kosteh. Onkološka kirurgija se razvija v smer manj invazivnih diagnostičnih in terapevtskih posegov ter v razvoj rekonstruktivnih posegov, ki bolnikom omogočajo manj neželenih posledic zdravljenja in boljšo kakovost življenja.

Kako pa poteka obsevanje oziroma radioterapija?

Radioterapija ali zdravljenje z obsevanjem je način zdravljenja rakavih bolezni z visoko energijskimi žarki. Za to zdravljenje uporabljamo naprave, ki so podobne napravam za rentgensko slikanje. Zdravljenje načrtuje in vodi zdravnik onkolog radioterapevt ob sodelovanju radiofizikov, dozimetristov in inženirjev radiologije. Gre za lokalno zdravljenje, ki deluje samo na področju, ki ga obsevamo. Večinoma poteka več zaporednih dni, saj predpisani skupni odmerek sevanja razdelimo na več manjših dnevnih odmerkov sevanja in s tem omogočimo zdravim tkivom v okolici tumorja, da se med dvema dnevnima obsevanjema obnavljajo. Sodobna radioterapija je izjemno skrbno načrtovana in vodena. Preden bolnika prvič obsevamo, izvedemo postopek priprave na obsevanje. Najprej slikamo področje, ki ga nameravamo obsevati, nato na podlagi pridobljeni slik izdelamo obsevalni načrt.

Spregovoriva še o namenu zdravljenja z obsevanjem.

Ločimo dva namena zdravljenja z obsevanjem. Pri bolezni, ki še ni razširjena na oddaljena tkiva, je namen zdravljenja ozdravitev. Uporabljamo visoke skupne odmerke sevanja in nizke dnevne odmerke sevanja. Celoten ciklus dnevnih obsevanj, ki se vrstijo od ponedeljka do petka, torej traja več tednov. S tem dosežemo, da je poškodba zdravih tkiv čim manjša. Pri razširjeni bolezni uporabljamo radioterapijo za lajšanje bolečin, ki jih povzročajo kostni zasevki, obsevamo možganske zasevke in zasevke v mehkih tkivih, ki povzročajo težave. Skupni predpisani sevalni odmerek je pri simptomatskem obsevanju nižji, dnevni odmerek sevanja pa višji kot pri radikalnem obsevanju.

Kemoterapija je zdravljenje z zdravili. V splošnem večinoma poznamo njene negativne stranske učinke, kakšne pa so pozitivne posledice? Kako deluje?

Kemoterapija je eden od načinov sistemskega onkološkega zdravljenja, kamor štejemo še hormonsko in biološko terapijo. V nasprotju s kirurgijo in radioterapijo deluje po celem telesu in uničuje tumorske celice, ki krožijo po krvi, limfi ali pa so prisotne v tkivih.

Večina običajnih kemoterapevtikov deluje v prvi vrsti na delitev celic, zaradi česar so poleg rakavih celic prizadete tudi normalne celice, zlasti tiste, ki se hitro delijo. Neželene učinke zdravljenja skrbno spremljamo in skrbimo, da čim manj vplivajo na kakovost bolnikovega življenja. Dobrobit zdravljenja s kemoterapijo namreč močno pretehta možne posledice zdravljenja na zdravih tkivih. Kako dobro deluje kemoterapija, najbolje vidimo pri bolnikih, ki imajo tumor na takem mestu, da ga lahko otipamo. Tumor se s ciklusi zdravljenja manjša, kar lahko otipa tudi bolnik sam. Sistemsko zdravljenje je sicer nepogrešljivo pri zdravljenju rakave bolezni, ki ni več omejena na eno področje in se je razširila po telesu. Večinoma pa je tudi sestavni del zdravljenja omejene oblike raka.

Imunsko zdravljenje je še en način, ki se ga poslužujete. Nam opišete še tega?

Imunoterapija je vrsta biološke terapije. Tumorskih celic ne uničuje neposredno, ampak tako, da spodbudi bolnikov imunski sistem, da se učinkovito bojuje proti raku.

Na podlagi česa se odločite za enega od orisanih načinov?

Zdravljenje raka je multidisciplinarno, kar pomeni, da pri zdravljenju bolnika sodelujemo specialisti različnih strok. Sestanemo se na multidisciplinarnih konzilijih, kjer obravnavamo vsakega bolnika posebej. Odločitev o primernem zdravljenju sprejmemo na podlagi vrste in histoloških lastnosti tumorja ter njegove razširjenosti. Pri tem upoštevamo še bolnikove pridružene bolezni, zdravstveno stanje in starost. Odločamo se v skladu z mednarodnimi smernicami za zdravljenje onkoloških bolnikov.

V katerih primerih načine kombinirate? Zakaj?

Raka zelo redko zdravimo z enim samim načinom zdravljenja, saj so raziskave večinoma pokazale, da smo s kombinacijo zdravljenj veliko uspešnejši. Pri omejeni obliki raka se za sistemsko zdravljenje odločimo pred operacijo ali po njej. Pred operacijo, kadar želimo tumor zmanjšati in povečati možnost, da ga bo kirurg v celoti lahko odstranil, po operaciji pa, če obstaja možnost, da po telesu krožijo posamezne tumorske celice, ki bi kasneje lahko povzročile zasevke v oddaljenih tkivih in jih zato želimo uničiti. Tudi obsevamo pred operacijo ali po njej. S prvim načinom zmanjšujemo tumor pred operacijo, z drugim načinom uničujemo posamezne morebitne tumorske celice, ki so po operaciji ostale v operiranem področju in v okolnih tkivih. Če se tumorja ne da operirati, ga poskušamo pozdraviti s kombinacijo obsevanja in sistemske terapije.

Se obetajo kakšne posebne novosti na področju zdravljenja raka?

Onkologija je izjemno dinamična veja medicine. Na svetu potekajo številne raziskave s področja raka, ki odkrivajo bodisi nove pristope zdravljenja ali pa preverjajo, če je novoodkrito zdravljenje oziroma nov pristop zdravljenja učinkovitejši, kot je tisti, ki ga že uporabljamo in ga imenujemo standardno zdravljenje. Tako se mednarodne smernice zdravljenja rakov vsako leto posodabljajo, včasih tudi večkrat letno in vključujejo nova spoznanja. Napredek je viden v prav vseh vejah onkologije in pri vseh vrstah rakov. Seveda je vedno nekaj, kar še posebej zaznamuje posamezno leto. V zadnjih dveh letih največji napredek predstavlja zdravljenje z imunoterapijo pri pljučnem raku.

Za konec velja izpostaviti še rezultate omenjenih zdravljenj. So ta še učinkovitejša kot pred leti? Kako uspešni ste?

V onkologiji je uspešnost zdravljenja zelo odvisna od tega, v katerem stadiju je rak, ki ga odkrijemo. Nižji, ko je stadij, uspešnejši smo in večja je možnost ozdravitve. Sodobni načini zdravljenja prinašajo vedno boljše rezultate ter ob tem manj neželenih učinkov, operacije so manj obsežne, obsevanje je veliko bolj natančno kot pred leti. Vse to se sešteva in izraža v boljšem preživetju bolnikov z rakom. Naj ponazorim na primeru raka dojk: relativno petletno preživetje zbolelih v letih 1988‒1992 je bilo 66,3 %, v letih 2010‒2014 pa 86,5 %.