Marsikdaj me pacienti vprašajo, kako je s tem, da po eni strani zdravimo zasvojenost od zdravil, alkohola in drugih drog, po drugi strani pa želimo, da pacienti jemljejo zdravila.
Avtorica: mag. Mirjana Radovanović, dr. med., spec. psihiatrije, Enota za zdravljenje odvisnosti od alkohola Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana
Pri osebah z zasvojenostjo si z zdravili pomagamo, kadar je treba preprečevati zaplete odtegnitve, zmanjševati hudo in po občutku neutolažljivo potrebo po omami (angleško craving) ter lajšati kronične, nepopravljive (ireverzibilne) posledice odvisnosti in zdraviti sočasne duševne ali telesne bolezni. Pri nekaterih pacientih, ki še ne zmorejo vstopa v program zdravljenja odvisnosti ali ne zmorejo obdržati stabilne abstinence, uporabimo zdravila kot podporno terapijo po principu zmanjševanja škode zaradi uživanja alkohola.
Upoštevati pa je treba nekatere posebnosti zdravil, ki jih narekuje prisotnost odvisnosti:
– biti morajo varna za jemanje in se dobro kombinirati z zdravili za telesne bolezni,
– ne smejo imeti sama na sebi potenciala za nastanek odvisnosti,
– primerna morajo biti za dolgotrajno redno jemanje, vsaj eno leto ali več,
– režim jemanja naj bo čim preprostejši in primeren tudi za paciente z blagimi spoznavnimi/spominskimi motnjami.
Našteto dvigne verjetnost rednega jemanja zdravil v skladu z navodili, ki jih dobijo pacienti ob predpisu zdravila. Učinki zdravil so še ugodnejši, kadar se predpišejo pacientom, ki so vzpostavili abstinenco od alkohola in so vključeni v program zdravljenja oziroma rehabilitacije.
Po odtegnitvi alkohola so klinične slike zelo različne. Nekatere osebe nimajo nobenih simptomov niti znakov, nekatere imajo blag odtegnitveni sindrom, nekatere bolj intenzivnega, pri nekaterih pomeni oblika abstinenčnega sindroma urgentno stanje. Zdravila imajo torej za cilj preprečiti hude oblike odtegnitvenega sindroma, ki so lahko življenjsko ogrožajoče. Izbor zdravila je odvisen od podatkov, ki jih o pacientih imamo.
Za pomoč pri vzdrževanju abstinence in preprečevanje t. i. ‘cravinga’ imamo naltrekson. V procesu preverjanja resnosti bolezni odvisnosti in njenih posledic ter motivacije za ustrezno zdravljenje bolezni nam lahko pomaga nalmefen, ki pri pacientih s pitjem na način, ki je zelo tvegan za zdravje, zmanjša količino zaužitega alkohola in število pivskih dni. Na ta način spodbudi tudi izboljšanje spoznavnih sposobnosti in pomaga k ustrezni odločitvi v zvezi z zdravljenjem.
Nekatere posledice pretiranega uživanja alkohola po prekinitvi pitja minejo, nekatere pa so nepopravljivi »ostanek« odvisnosti (rezidualne motnje) na področju spoznavnih funkcij ali urejanja razpoloženja ali doživljanja realnosti (psihotična motnja). Vzpostavitev abstinence je nujen »tehnični« pogoj za uspešno obravnavo naštetih motenj. Osnovna pravila farmakološkega zdravljenja so enaka, kot če bi šlo za te vrste motnjo, ki ni povezana z rabo alkohola.
Farmakoterapija sočasnih duševnih motenj
Večinoma motnje lahko uvrstimo v eno od naslednjih skupin: anksiozne in depresivne motnje (afektivne motnje), psihotične motnje (predvsem iz shizofrenskega kroga, a tudi druge) in osebnostne motnje, predvsem tiste, pri katerih je izražena impulzivna komponenta, ali pa je prav zaradi osebnostnih potez oseba slabše opremljena za ustrezno soočanje in obvladovanje že običajnih življenjskih stresorjev.
Pomirjeval (benzodiazepinov in sorodnih snovi) naj ne bi uporabljali pri osebah s katero koli odvisnostjo, saj imajo sama na sebi potencial za nastanek zasvojenosti. Smiselna so le v nekaterih življenjsko ogrožajočih primerih. Večina antidepresivov je registrirana za zdravljenje obojih, depresivnih in anksioznih motenj. Pri nekaterih izkoriščamo tudi njihov sedativni stranski učinek, ki pomaga urediti ritem spanja. Novejši antipsihotiki so že v nižjih odmerkih stabilizatorji razpoloženja (predvsem risperidon in kvetiapin, tudi olanzapin) in varni anksiolitiki ter pomagajo obvladovati impulzivnost pri pacientih, ki nimajo psihotične motnje. Antiepileptiki pomagajo ščititi možgane pred ponovitvami epileptičnih napadov in so hkrati stabilizatorji razpoloženja, lahko zmanjšujejo t. i. ‘craving’ ali izboljšajo kontrolo impulzov.
Večinoma je naloga zdravil, da najprej popravijo neko nastalo neravnovesje v prenašanju informacij med možganskimi celicami in njegove posledice. Druga naloga zdravil pa je utrditi nastalo dobro stanje. To v praksi pomeni, da je treba jemati zdravila dovolj dolgo, da do tega procesa utrditve sploh lahko pride. Nastanejo namreč nove, drugačne poti v možganih, po katerih tečejo informacije na nov način in s tem se zmanjša tveganje za ponovitev težav. Ta čas je najmanj eno leto od takrat, ko pacient pri sebi oceni, da je v dobrem duševnem stanju.
Julij-avgust 2017
