Ljudje imamo pse zaradi različnih razlogov: morda bi radi zaščitili domače in premoženje z dobrim čuvajem pred hišo. Dostikrat ga kupimo, da se ne bi čutili osamljene, morda je razlog v krajšanju prostega časa, ljubezni do živali, rekreaciji. Najsi bo vaš razlog kateri koli od naštetih, pes vam bo vsekakor doprinesel še mnogo več. Vam in vašim otrokom.

O otrocih in živalih ter še o čem nam je iz prve roke spregovoril Tilen Mlakar, ki se ukvarja s pasjo psihologijo in rehabilitacijo in mu pravijo tudi »šepetalec psom« in »pasji psiholog«.

Avtorica: Andreja Hergula

Kako razumete pregovor Pes je človekov najboljši prijatelj? Najbrž ga ne moremo vzeti dobesedno – nobena žival namreč verjetno ne more nadomestiti človeških stikov, lahko pa delno pomaga, je tako?

Pes je žival, ki živi ob človeku in z njim že praktično od začetka prvih civilizacij. V odnosu do človeka ga je že od nekdaj odlikovalo sodelovanje in pomoč. Ni bil le žival, čakajoča na zakol, ali od katere bi dobili mleko, jajca ali kaj podobnega. Človeku je pomagal pri najrazličnejših opravilih, od lova do varovanja, bil je njegov partner, zato je bil tudi njun odnos na višji ravni kot odnos z večino drugih živali. Vse to sta psu omogočali njegova inteligenca in narava, ki je po svojem bistvu krdelna. To pomeni, da je pes – tako kot človek – v svojem jedru bitje odnosa. V tem kontekstu lahko razumemo ta unikatni odnos med človekom in psom, ki traja že stoletja in tisočletja, in zaradi katerega lahko rečemo, da je pes človekov najboljši prijatelj.

Pristnih medčloveških odnosov in kompleksnejših čustev pes ne zmore, vendar pa je lahko dragocen življenjski sopotnik. Zmožen je izrednega čuta pripadnosti, zvestobe, zelo dobro pa zaznava in se odziva tudi na človeška čustva. Da ne omenjamo množice raziskav, ki potrjujejo, da božanje psa tako človeka kot psa pomirja, jima znižuje srčni utrip ter tudi na splošno blagodejno vpliva na zdravje.

Kaj lahko pridobijo otroci, ki imajo ob sebi žival, ki zanjo vsakodnevno skrbijo in jo negujejo, ali se z živalmi srečujejo vsaj pri babici na kmetiji (morda več empatije, socialnih veščin)?

Prva stvar, ki se je moramo zavedati ob odločitvi za psa, je, da pes nikoli ne bo samo otrokov. Velika večina otrok še ni sposobna prevzeti polne odgovornosti za skrb za žival. Pes celotno družino dojema kot svoje krdelo, zato je vedno žival cele družine. Vsak član mora z njim vzpostaviti odnos, če ne, lahko hitro pride do neprijetnih dogodkov, kakršen je ugriz.

Skrb za psa je sicer lahko za otroka seveda bogata izkušnja. Kot ste omenili, je ena prvih stvari, ki se je otrok lahko uči ob psu, empatija in druge socialne kompetence. Naučiti se mora, da pes ni igrača, temveč doživlja tudi bolečino, ima svoje potrebe, ki jih moramo kot njegovi vodniki izpolniti. Tukaj pridemo do učenja odgovornosti. Kljub začetni zagretosti za nakup psa pri otroku prej ali slej pride do trenutka, ko mu ne ustreza in bi se rad izognil svoji zadolžitvi, na primer peljati psa na sprehod. Takšni trenutki so izjemni trenutki za učenje odgovornosti. Ali pa neodgovornosti, če starši začnejo popuščati.

Ne moremo tudi mimo voditeljskih kompetenc, ki jih otrok lahko razvija ob psu. Če želi, da ga bo pes upošteval in ubogal, bo moral upoštevati temeljne zakonitosti vodenja. Tu imam v mislih predvsem pomen motivacije, nadzorovanje in usmerjanje svojih čustev, doslednost, potrpežljivost …

Do vseh teh spoznanj pa bo otrok težko prišel sam. Potrebuje starševsko podporo in usmerjanje, primerno svoji starosti. Mlajši kot je otrok, večja je seveda odgovornost in potreba staršev, da ga naučijo pravilnega odnosa do psa.

Zadnje čase dostikrat slišimo, da otroke v naših vrtcih obišče terapevtski pes. Otroci so seveda navdušeni. Zakaj menite, da so vrtci izbrali te vsebine in kaj lahko otroci odnesejo od njih?

Večina otrok pa tudi odraslih je nad psi očarana. Nimam točnega odgovora, zakaj je tako, vendar že s svojo pojavo pritegujejo pozornost in nas vabijo v odnos. Če je pes ubogljiv in pokaže še kakšen trik, je navdušenje med otroki še toliko večje.

Srečanje z (vzgojenim) psom v varnem okolju je za otroke koristno iz več razlogov. Za mnoge je to prva izkušnja s psom in jim pomaga premagati začetno negotovost ob psu. Lahko je to priložnost, da jih naučimo osnov vedenja s psi. V ta namen tudi sam izvajam delavnice za otroke. Tistim otrokom, ki imajo psa doma, pa je lahko takšno srečanje zgled, kaj je s primerno vzgojo mogoče s psom doseči ipd. Potem pa je tu seveda še element pomirjanja, ki ga ima terapevtski pes na ljudi, ki jih srečuje, in še mnogo drugega.

Obstaja pa seveda druga plat: prisoten je tudi strah pred živaljo, npr. pred psom. Je ta strah v človeku od nekdaj, privzgojen ali na podlagi določene izkušnje? Kakšna je vaša praksa, od kod izvor tega strahu?

Po mojih izkušnjah strah pred psom ni prirojen. Najpogosteje izvira iz neke slabe izkušnje, ki jo nekdo doživi kot otrok ali pa tudi kasneje. Ni niti potrebno, da je izkušnja tako travmatična, kot je na primer ugriz. Včasih je dovolj, da se večji pes pripodi izza vogala in otroka prestraši. Večja kot je travma, močnejši bo strah in težje ga bo premagati. Veliko pa je seveda tudi odvisno od značilnosti osebe, ki se ji je to zgodilo, reakcije odraslih ob njem itd.

Drugi najpogostejši razlog za strah pred psi, ki v naši družbi sicer ni več tako razširjen, je privzgojenost. Če otrok vse otroštvo posluša, kako so psi nevarni in da se jih mora izogibati, bo težko razvil sproščen odnos do njih.

Kaj je največja težava pri tem, da se nekdo boji psov? Kako se sploh lotiti odpravljanja tega strahu? Imate sami izkušnje s tem?

Strah pred psom je v naši družbi, ki jo tako ali drugače sooblikujejo tudi psi, vsaj neprijeten, če ne tudi nevaren. V najslabšem primeru je namreč lahko prav strah pred psom in naše obnašanje, ki izhaja iz njega, povod za napad ali ugriz. Odprava strahu pred psi človeku torej zagotovi manj travmatično srečevanje s psi v njegovi okolici in ga naredi varnejšega.

Strah najlažje odpravimo tako, da človeku po stopnjah omogočimo srečanje s psi: naprej z zelo mirnim psom in od daleč, nato vedno bliže, vse dokler se lahko s psom sproščeno igra. Seveda pri tem ne smemo hiteti in ga siliti v interakcijo s psom, ampak mu omogočimo čas, da se navadi na določeno stopnjo pasje bližine in sam narekuje tempo odprave strahu.

Doslej še nisem imel izkušnje, da bi se kdo obrnil name s prošnjo, da bi mu pomagal odpraviti strah pred psom. Moj Maxi ne bi bil najoptimalnejši pes za takšno nalogo, ker je po naravi zelo živahen, igriv in eksploziven. Za to so primernejši mirnejši psi, kakršne navadno izbirajo tudi za terapevtske pse.

Sva pa z Maxijem na delavnicah za otroke, ki jih izvajava po Sloveniji, marsikdaj naletela tudi na primere otroškega strahu pred psom. Zanimivo je, da jih je več na podeželju kot v mestih. Otrokom sem seveda pustil, da so sami odločali, kako blizu psu želijo biti. Verjamem, da smo s to izkušnjo, ki je bila pozitivna in ob kateri so doživeli, da se kljub bližini psa ni zgodilo nič hudega, naredili prvi korak k odpravi njihovega strahu.

Kaj vas pri vaši praksi najbolj preseneča (ko imate na obisku ali greste na obisk k otrokom), razveseli?

Pasja igrivost in otroški nasmeh sta stvari, ki me vedno spravita v dobro voljo. Če je to dvoje združeno, je res težko ostati nenavdušen (smeh). Če lahko s tem otroku omogočim pozitivno izkušnjo s psom ali celo izkušnjo vodenja ter se ob tem nauči kaj novega, sem zadovoljen. Vem, da sem mu polepšal dan in dodal pozitiven kamenček v mozaik njegovega življenja.

Ste vedeli, da …

• v Sloveniji pse vključujejo v programe v osnovni šoli, kjer psi pomagajo izboljševati bralno pismenost in ljubezen do knjig? Prav tako na nekaterih srednjih šolah izvajajo programe, kjer so psi prisotni na učnih urah matematike. Po besedah dijakov deluje sproščujoče in jim gre matematika zdaj celo bolje od rok.
• moramo pri spoznavanju neznanih psov upoštevati določena pravila? Preden psa pobožamo, povprašajmo lastnika, ali bo pes to dovolil. Nato mu ponudimo roko, da jo lahko povoha. Potem počakajmo na pasji odziv, iz katerega je razvidno, ali je varno nadaljevati s spoznavanjem.

December, 2014