Ljudje običajno živimo v naglici, hiter tempo življenja nam narekuje naše vedenje in tako večino svoje energije porabimo za vsakdanje življenjske naloge, ki so za nas bolj kot ne nujno zlo. Postajamo ujetniki vsakodnevnih rutinskih opravil. Nekateri se prilagodijo, pristanejo na tak tempo, spet drugi ne najdejo v njem nobenega smisla.

Med mladimi je to še posebej opazno. Osebno lahko rečem, da jih poznam mnogo, ki jih dnevna rutina dobesedno ubija. Ne najdejo se v njej, stvari delajo, ker jih morajo delati, ne da bi ob njih čutili kakšno posebno veselje. Ponavadi rečejo: »Moram hoditi v šolo, moram študirati, moram dobiti ustrezno delo. Moram, moram, moram, …« In nadaljujejo: »Študij je nesmiseln, služba je moreča, sistem, v katerem živimo, ne deluje, jaz se v njem ne znajdem … In sploh zakaj moram …« Pogosto si postavijo vprašanje: »Zakaj moram nekaj početi, če v tem početju ne vidim smisla?» Vendar ni najhuje, da izgubljamo smisel, hujše je, če izgubimo smisel in ga niti ne iščemo. Tako življenje tja v en dan, brez jasnega cilja, postaja moreče. Včasih že kar depresivno in nevzdržno. Vemo, da potrebujemo spremembo, pa ne vemo, kje bi se je lotili. Najstniki pogosto zidajo gradove v oblakih, načrtujejo, kaj vse bodo spremenili, pa se na žalost le redko zgodi želena sprememba. Kaj torej storiti, da se bomo premaknili naprej s točke nič. Nekateri priporočajo, da si moramo najprej postaviti cilj. Se vprašati, kaj sploh želimo spremeniti? Kaj nam v našem življenju ne odgovarja. Kaj pogrešamo, kaj bi radi počeli, kaj je tisto, kar nas resnično zadovoljuje?

Lastna motivacija je pomembno sredstvo za dosego cilja

Vemo, kako radi, še posebno najstniki pa tudi odrasli, se upiramo vsemu, kar je jasno definiramo in določeno. Težko se podrejamo avtoritetam in pravilom. Zato je pomembno, da si sami postavimo lasten cilj, ker se bomo tudi lažje motivirali, da bi ga dosegli. Lastna motivacija je najmočnejši dejavniki, ki vodi do spremembe. Običajno si rečemo, nekaj bom spremenil, pa ponavadi ne vemo točno, kaj je to nekaj. Če nimamo točno določenega cilja, bomo težko karkoli spremeniti. Še težje si bomo začrtali pot, ki naj bi nas pripeljala v želeno spremembo. Če pa jih bomo konkretno določili, bomo imeli pred seboj vedno dobro motivacijo za spremembo. Če nas med študijem zajame malodušje, če hodimo na fakulteto, ker moramo pač nekaj študirati, je čas, da razmislimo, kaj bi radi počeli (če nismo tega razmisli že pred študijem). Postaviti si moramo konkreten cilj. Kaj bom naredil, da izboljšam svojo situacijo, ki mi povzroča nejevoljo. Bom počakal še en semester in se nato odločiti.? Ali bom takoj zamenjal študijsko smer? Lahko ponavljam letnik in v tem času razmislim, kaj in kako naprej. Če začnemo razmišljati o spremembi, se nam ponuja množica rešitev. Pomembno je le, da vemo, v katero smer želimo iti, v kakšne aktivnosti bomo usmerili lastno energijo. Kaj storiti, če nas mori služba? Razmislimo, kakšne možnosti imamo na voljo.  Stanje na trgu dela res ni prav rožnato, ampak če je služba vir vsega gorja in našega vsakodnevnega slabega počutja, je vsekakor čas, da jo zamenjamo. Kako bomo ukrepali? Večina nas vztraja v nelagodju in stokamo, kako nam je vse brezupno. Tako vedenje pa nam zagotovo ne bo prineslo olajšanja. Kaj bomo storili, da bomo prišli do zastavljenega cilja. Naredimo si načrt: Zamenjali bomo službo in res začnimo delati na tem. Spremljajmo oglase o prostih delovnih mestih, pišimo prošnje, udeležimo se  razgovorov.  Stvari se bodo začele premikati le tako, da bomo sami aktivno sodelovali in si postavili konkreten cilj. V nasprotnem primeru bomo kot  ladja brez krmarja, in nam še tako močan veter ne bo pomagal, da bi prišli do cilja.

Opredelimo čas, v katerem želimo doseči spremembo

Vsako opravilo zahteva svoj čas. Tudi načrtovanje spremembe je proces, ki traja in ga običajno sproži lastno nelagodje, ko se znajdemo v okoliščinah, ki so za nas neprijetne. Medtem ko razmišljamo in imamo približno jasen cilj pred očmi, je koristno, da ga postavimo v nek časovni okvir. Določimo si čas, v katerem bomo storili določeno aktivnost, da bi se približali cilju. Včasih je za to, da pridemo do končnega rezultata, potrebnih več korakov. Postaviti si moramo manjše cilje, ki nas bodo pripeljali do končnega zadovoljstva. Zamenjati študij je dolg proces in ga verjetno ne bomo dosegli čez noč. Postavimo si načrt. Načrtujmo, da bomo npr. v enem mesecu opravili določeno aktivnost, ki nas bo vodila proti zastavljenemu cilju. Pozanimajmo se o možnostih, ki so na voljo, seznanimo se s pogoji, ki jih  zahtevajo formalna pravila pri prepisu na drugo fakulteto. Cilje je treba običajno določiti še z manjšimi aktivnostmi – podcilji, ki nam pomagajo hoditi po začrtani poti. In ko nam uspe prvi korak, bomo bolj pogumno udejanjali pot do naslednjega koraka. Okrepili bomo svoje zaupanje, ko bomo videli, kaj vse smo že opravili za dosego cilja in to nas bo motiviralo, da nadaljujemo z aktivnostmi, čeprav bo to včasih za nas naporno. Če imamo časovno določene cilje, se jih bomo tudi lažje držali. Sproti bomo preverjali, kje in na kateri točki se nahajamo. Vsi namreč vemo, kako hitro izgubimo pred seboj pot, ki ni jasno začrtana in določena. Običajno kar prelagamo zadeve na jutri, ta juti pa nikoli ne pride. Vprašajmo se, kakšen razlog imamo, da se na pot k cilju ne odpravimo takoj. Mogoče imamo od tega sekundarne koristi, ki nas nezavedno ustavijo pri dosegi cilja. Nas ovira lastna lenobnost, ali pa, kar je še huje, smo že apatično vdani v usodo?

Vztrajnost je vedno nagrajena

Pogosto začenjamo navdušeni razmišljati, kako bi bilo dobro, da spremenimo situacijo, ki nas bremeni. V začetnem navdušenju ravno mladi navdušeno načrtujemo, kaj vse bomo opravili, kakšna sredstva bomo uporabili za dosego cilja, zamislimo pa si tudi roke, v katerem naj bi dosegli cilje. Mislimo, da bomo začeli premikati gore. Pa ostajajo misli neuresničene, datumi na koledarju, ko bi se mogla zgoditi sprememba, pa brez uresničitve. Počutimo se vedno slabše, saj nam ne uspe uresničiti zastavljenih ciljev. Rečemo si: »Ne da se mi boriti s težavami vsak dan, nimam dovolj volje, nikoli mi ne bo uspelo priti do cilja, ovire so zame prevelike. In obupamo in omagamo, brez najmanjšega vloženega truda. Mogoče nam  primanjkuje vztrajnosti in lastno zavedanje, da vsaka sprememba od nas zahteva določen napor. Preden začnemo premikati gore, premaknimo najprej sebe. In ne delajmo si utvar, da bomo cilj dosegli že jutri. Za vsako nalogo, ki si jo zadamo, bomo potrebovali veliko časa, energije in vloženega truda, ki bo za druge mogoče neopazen. Če bomo vztrajali in pogumno hodili po začrtani poti, je cilj neizbežen. Vztrajnost pa je takšna lastnost, ki na koncu vedno obrodi sadove.

Januar, 2012