Zasvojenost ali odvisnost, ki je lahko vezana na številne substance, medije ali vedenja, je resna težava, ki je ne gre jemati zlahka. Stroka zasvojenost opredeljuje v okviru kroničnih nenalezljivih bolezni; kaj vse jo povzroča, kako se različni tipi zasvojenosti manifestirajo navzven ter kako je z abstinenčno krizo, nam je zaupala psihiatrinja mag. Mirjana Radovanovič, dr. med., z Enote za zdravljenje odvisnih od alkohola Psihiatrične klinike Ljubljana.

Avtorica: Anja Kuhar

 

O različnih vrstah zasvojenosti je veliko napisanega, v grobem sem zasledila delitev na zasvojenosti s fizičnimi snovmi ter na vedenjsko odvisnost. Kako je s tem?

Po najpreprostejši definiciji gre za kombinacijo nevrobioloških dejavnikov in neprilagojenega vedenja. Na eni strani imamo torej možganske spremembe, ki so v precejšnji meri genetske, in na drugi strani navzven vidimo spremenjene vedenjske vzorce, ki so neprilagojeni glede na realno situacijo.

Zadnje nevrobiološke študije kažejo, da človek na svet prinese biološko ranljivost, ki je skupna različnim odvisnostim. Sem sodijo odvisnosti od alkohola, tobaka in drugih drog, patološkega hazardiranja, določenih motenj hranjenja ter denimo tudi pretirano nakupovanje.

V praksi torej ne gre za togo delitev na kemične in nekemične odvisnosti, pač pa je tovrstna delitev bolj didaktičnega pomena in je namenjena lažjemu sledenju fenomenov.

 

Ena novejših definicij Ameriškega združenja za medicino odvisnosti pravi, da je zasvojenost primarna kronična bolezen možganskih povezav, ki so vpletene v funkcije nagrajevanja, motivacije in spomina. Posledice so vidne na najrazličnejših ravneh funkcioniranja, ljudje pa najhitreje opazimo vedenje.

 

Kako prepoznate neko vedenje kot patološko obliko zasvojenosti?

Vsaka motnja ima svoje značilnosti, ki se med seboj razlikujejo, skupno pa jim je kompulzivno ponavljanje vedenjskega vzorca. Razlika med slabo navado oziroma razvado in med zasvojenostjo v pravem pomenu besede, torej kronično nenalezljivo boleznijo, je v ponavljanju tega vzorca.

Človek s prej omenjeno biološko podlago za odvisnost se skozi odraščanje nauči določenih vzorcev razbremenitve, torej izhoda iz neprijetnih čustvenih stanj. Značilno pacienti recimo govorijo o tem, da po kozarcu alkohola lažje nagovorijo ljudi in se vključijo v pogovor, v nasprotnem primeru se sami sebi ne zdijo dovolj spretni.

Ko se združita na eni strani biološka ranljivost, ki je del človeka, z izkušnjo, da nekatera obnašanja res delujejo, je toliko večja verjetnost, da se pacient s ponavljanjem obnašanja nauči in to postane avtomatizem. Tako neki vzorec vedenja, ki ima za posledico pozitivno izkušnjo, počasi postaja vedno bolj prisoten v življenju posameznika; ko preide v avtomatično vedenje, se sproži kompulzivni del motnje, ki ga sili v ponavljanje. Spremembe v možganih so takšne, da se zgodi premik iz neugodnega vedenjskega vzorca v bolezensko entiteto samo po sebi. Posledice oziroma spremenjeni vedenjski vzorci definirajo bolezen, saj jih tudi najlažje opazimo.

 

Ljudje so lahko odvisni od:

– nelegalnih drog,

– legalnih drog (cigareti, alkohol),

– iger na srečo,

– računalniških iger,

– pornografije,

– televizije,

– nakupovanja (spletnega in običajnega).

 

Dr. Mirjana Radovanovič pri tem opozarja, da ni kriv računalnik oz. medij sam po sebi, saj se zasvojenost veže na to, kaj ljudje z njim počnejo. Internet sam po sebi denimo nima adiktivnih lastnosti, ljudje pa ga lahko zlorabljajo za prekomerno igranje videoiger, nakupovanje, dostop do spletnih igralnic na srečo itd.

 

Poznamo številne oblike zasvojenosti. S katero obliko se v stroki najpogosteje srečujete?

Pogosto se pozablja na dejstvo, da so najpogostejše oblike zasvojenosti tiste, ki so posledica legalnih drog, kot sta alkohol in patološko hazardiranje. Zasvojenost z alkoholom je tako na 1. mestu in prizadene 9–15 % splošne populacije, sledi mu patološko hazardiranje s 3–5 %. Ti dve populaciji se gotovo deloma prekrivata, zato bi v grobem lahko trdili, da najmanj 15 % splošne populacije trpi za zasvojenostjo z alkoholom in s patološkim hazardiranjem.

Vidimo lahko, da so to torej pogosta stanja, sploh v primerjavi z drugimi oblikami kroničnih nenalezljivih bolezni, kot sta denimo astma in sladkorna bolezen.

Odvisnosti od ilegalnih drog je v populaciji okrog 1 %. Legalne droge so tako absolutno največje breme za stroko, predvsem alkohol je veliko breme za celotno družbo. Med 4–8 % evropskega BDP-ja je namenjenega posledicam neustrezne rabe alkohola, pri čemer ne govorimo o zdravljenju odvisnosti od alkohola, pač pa o stroških, ki nastanejo z zapleti bolezni. To so recimo poškodbe na delu, odsotnosti iz službe, prometne nesreče, bolezni jeter, druge težave s prebavili itd.

 

Predvsem v povezavi z nelegalnimi drogami pogosto zasledimo zloveščo abstinenčno krizo. Je ta vezana specifično na jemanje različnih substanc, ki vplivajo na možgane, ali se pojavlja tudi ob prekinitvi kakršnekoli vedenjske odvisnosti?

Ob spremembi vzorcev človeku ostane precej prostega časa, ki ga mora zapolniti. Prekinitev nekega vedenja pomeni, da je človek postavljen v situacijo, v kateri se mora odzvati drugače, s čimer prekine avtomatizem. Marsikateri kadilec si ob opuščanju kajenja težko predstavlja pitje kave brez cigarete. Tako mora ritual, ki običajno zaseda dokaj pomembno mestu v njegovem življenju, popolnoma zamenjati. Glede na to, da gre pri odvisnostih za kompulzivno obliko vedenja, se v določenih razmerah, ki jih posameznik označi za stresne, pojavi najprej misel, kako si pomagati in olajšati neprijetno počutje.

Odločitev za spremembo pomeni iskanje alternativnih možnosti, kar lahko prispeva k občutku pomanjkanja nečesa nedoločenega. Sproža se dodatno nezadovoljstvo, ki je vezano le na odločitev spremembe vedenja, tudi kadar ne gre za posledice delovanja neke substance na možgane.

Kar se tiče drog v pravem pomenu besede, pa ima vsaka svoje oblike abstinenčnih sindromov. Abstinenčne krize so po svoji definiciji neprijetne, pri nekaterih drogah pa so abstinenčni sindromi lahko življenjsko ogrožajoči, vendar za zelo majhno število ljudi, ki so zelo občutljivi in zelo oškodovani zaradi posledic jemanja. V primeru hudih zapletov odtegnitve od alkohola in nekaterih pomirjeval ter uspaval (denimo benzodiazepinskih preparatov) lahko nastaneta delirij ali epileptični sindrom, ki sta lahko življenjsko ogrožajoča in imata lahko tudi smrtni izid; pri večini ilegalnih drog tako hudih stanj ob abstinenčni krizi ni.

 

Znano je, da globlje ko človek tone v odvisnost, večji je njen vpliv na kvaliteto njegovega življenja, prihaja do izgube socialnih stikov, izgube službe, denarja …

Trenutno veljavni kriteriji za zasvojenost so sestavljeni iz posledic motnje. Kadar govorimo o pravih drogah, sta med kriteriji toleranca na substanco (ob zlorabi substanc se telo sčasoma navadi in potrebuje vedno več te snovi za doseganje enakega učinka) in različne oblike odtegnitvenega sindroma.

Ostali kriteriji pa veljajo tudi za vse druge oblike zasvojenosti: posameznik sčasoma izgublja kontrolo nad količino zaužite droge, hkrati pa porablja tudi vedno več časa za svojo zasvojenost. To s seboj neizbežno potegne zoženje repertoarja drugih aktivnosti, zato zmanjka tako časa kot tudi interesa za vse ostalo. Odvisnik začne opuščati rekreacijo, v primeru alkoholizma ne hodi več na obiske v domove, kjer ne strežejo alkohola, ne hodi na obisk k prijateljem, ki ga bodo na njegovo vedenje opozorili, itd.

Hkrati lahko pride tudi do zanemarjanja drugih pomembnih vlog, ljudje pozabljajo na dogovorjene sestanke, včasih se zgodi, da pozabijo otroka v vrtcu, dejavnik nezanesljivosti postaja vedno bolj izražen.

Poleg tega se odvisnik skozi realno odraslo presojo dobro zaveda, da odvisniško vedenje ni sprejemljivo, a kljub temu z njim nadaljuje. Temu pravimo kompulzivna komponenta, nadaljevanje vedenjskega vzorca kljub duševnim ali telesnim posledicam.

Eden od kriterijev je tudi t. i. ‘craving’ (o točnem slovenskem izrazu se v stroki še nismo zedinili), torej nekakšno globoko hrepenenje, neutolažljiva želja. To globoko hrepenenje ni vedno izraženo kot prepoznana želja, pač pa človeku manjka nekaj nedoločenega v stilu ‘nekaj ni v redu, nekaj mi manjka’.

 

Vsem oblikam odvisniškega vedenja so skupne sorodne spremembe v vsakdanjem funkcioniranju, naj gre za odvisnost, ki je posledica jemanja neke substance, ali pa za katero od oblik kompulzivnega vedenja.

 

 

Maj 2014