Koža je največji človeški organ in pokriva približno 98 % površine našega telesa. Varuje organizem pred številnimi zunanjimi fizikalnimi, kemičnimi in mehanskimi vplivi ter pred vdorom mikrobov. Sestavlja jo povrhnjica (epidermis), usnjica (dermis) in podkožje (subkutis), vsebuje še lase oz. dlake, lojnice, znojnice, dišavnice, žile, živce in čutila.

V koži ves čas potekajo živahni presnovni procesi, na katere lahko moteče vplivajo številni zunanji in notranji dejavniki. Nenehno se obnavlja z nastajanjem novih celic v povrhnjici, ki potujejo proti površini, kjer poroženijo in se nato odluščijo. Ima pomembno zaščitno vlogo pred vdorom mikrobov in drugih škodljivih snovi  v organizem. Maščobna pregrada v povrhnjici tudi preprečuje izhlapevanje vode skozi kožo in pripomore k vzdrževanju notranjega okolja.

Že dolgo je znano, da različna čustvena in psihična stanja vplivajo na nastanek in potek kožnih bolezni, prav tako kot na bolezni drugih organov. Bolniki pogosto navajajo kakšen stresni dogodek (npr. smrt bližnjega, izgubo službe, težave v partnerskih odnosih) pred pojavom kožnih težav ali poslabšanjem le-teh. S povezavo psihičnih težav in kože se zadnja leta ukvarja psihodermatologija.

Mateja Lisjak, dr. med., spec. dermatovenerologije

 

Psihodermatologija

Stres je pravzaprav fiziološki odziv organizma na zunanje in notranje moteče dogodke in dejavnike. Ob dogodku , ki ga oseba zazna kot ogrožajočega, se sproži simpatično živčevje (boj ali beg), zavre se parasimpatično živčevje in aktivira se kortikoadrenalna pot.

 

V prazgodovini je bil verjetno ta mehanizem aktivacije energetskih zalog koristen, danes, ko so stresorji predvsem psihosocialne narave, pa je škodljiv za organizem. Največji stres in stiske za človeka prestavljajo predvsem situacije, ko oseba oceni, da jim ni kos, da jih ne obvlada in prevlada občutek nemoči. Zanimivo je, da intenzivnost stresnega odziva ni odvisna od realne situacije ali dogodka, temveč od subjektivne ocene osebe, njegove ogroženosti in presoje lastnih sposobnosti obvladovanja ogrožajočih stanj.

 

Da stres vpliva na imunski sistem, je že dolgo znano. Z vplivom duševnosti na imunski sistem se ukvarja psihonevroimunologija. Vegetativno živčno nitje se nahaja v vseh limfatičnih tkivih in organih, pa tudi ostala telesna tkiva so bogato vegetativno oživčena, seveda tudi koža.

 

Ob stresnem odzivu se sproži simpatično živčevje in iz perifernega živčnega nitja se izloča noradrenalin, iz nadlevične žleze (suprarenalke) pa adrenalin. Hkrati se iz hipotalamusa v možganih sprošča hormon kortikoloberin (CRF), ki v žlezi hipofizi spodbuja tvorbo hormona  ACTH, kateri sproži izločanje hormona kortizola iz nadledvične žleze. Hormon kortizol je močan zaviralec imunskega odziva. Če je akutni, kratkotrajni stresni odziv včasih celo  koristen (npr. prepreči preveliko poškodbo tkiva zaradi vnetja ob okužbi ali travmi), pa ima dolgotrajni ali ponavljajoči se kronični stres negativen vpliv na vse organe in tkiva.

 

Psoriaza

Natančni mehanizem vpliva psihičnega stresa na procese v koži še ni znan. Najbolj poznana je povezava stresa z izbruhom psoriaze in njenimi poslabšanji. Psoriaza je multifaktorjalno kožno vnetje s poligenetsko predispozicijo. Sprožilni dejavniki so lahko različne okužbe (npr. streptokokne angine, dentalna žarišča), fizikalne travme (Koebnerjev fenomen), nekatera zdravila, prekomerno uživanje alkohola in psihični stres. Študije so dokazale obstoj številnih aktivitranih imunskih celic, limfocitov T v psoriatičnih žariščih. Najverjetneje gre za moten nevrohormonalni vpliv na imunske celice. Izbruh psoriatičnih žarišč navadno sledi nekaj tednov ali mesecev po stresnem dogodku. Povezavo stresa in psoriatičnih izbruhov so dokazali že v številnih kliničnih študijah.

 

Kako se lahko pokaže stres?

S psihičnimi stiskami je povezan tudi pojav vnetnih žarišč pri atopičnem dermatitisu, tako intrinzičnem kot tudi ekstrinzičnem. S študijami so dokazali višjo stopnjo tesnobnosti (anksioznosti) pri odraslih in otrocih z AD. Najverjetneje gre za multifaktorielen vpliv. Stres okvari lipidno zaščitno pregrado in s tem omogoči vdor mikroorganizmov in drugih dražečih snovi in vpliva na imunski odgovor. Našli so tudi različne nevropeptide v kožnih žariščih.

 

Stresni dogodki lahko sprožijo difuzno izpadanje las pri t. i simptomatskem izpadanju las oz.  telogenem efluviju. Lasje začnejo običajno izpadati približno 2–4 mesece po sprožilnem stresnem dogodku. Ko psihična stiska izzveni, lasje ponovno zrastejo, le redko je telogeni efluvij nepovraten in trajen.

 

Psihični stres lahko tudi izzove pojav alopetičnih žarišč (plešavosti) pri genetsko predispoziranih posameznikih za alopecijo areato (žariščna plešavost). S posebno preiskavo imunohistokemijo so bile dokazane višje vrednosti nevropeptidov v alopetičnih žariščih kot v normalni koži.

 

Stres s svojim vplivom na zmanjšano imunsko odpornost lahko ponovno sproži latentne herpetične okužbe in omogoči razrast glivic na koži, predvsem kvasovk.

 

Ena izmed hipotez pri nastanku vitiliga (žarišča pomanjkanja pigmenta, belih lis) predvideva, da so za degeneracijo oz. destrukcijo melanocitov pri vitiligu odgovorni nevropeptidi.  Perilezionalne ultrastrukturne študije kažejo pogoste tesne stike med živčnimi vlakni (aksoni) in melanociti, kožnimi celicami, ki tvorijo kožni pigment melanin.

 

Mladi ljudje gotovo poznajo povezanost psihičnih obremenitev in poslabšanj aken. Stres poveča izločanje lojnic, izvodila se zamašijo in možnost nastanka aken je tu.

 

Izbruh t. i. adrenergične urtikarije (koprivnice) lahko povzroči že psihična obremenitev sama, možna je tudi povezava nevropatske osebnosti in lichen planusa.

 

Verjetno je povezav med našo duševnostjo in kožnimi boleznimi še več, zato bo morala medicinska stroka še veliko raziskati na tem področju.

 

Spremembe na koži in lasišču so lahko tudi posledica nevrotičnega vedenja posameznikov, ki si zaradi tesnobe, napetosti in drugih psihičnih motenj sami povzročajo poškodbe kože s praskanjem, z drgnjenjem, s puljenjem ipd. Sem spadajo t. i. dermatitis artefacta in trihotilomanija, ki ju včasih težko ločimo od  drugih kožnih obolenj. Pri trihotilomaniji si oseba nezavedno vleče in puli lase pod vplivom psihične stiske. V primeru dermatitisa artefacta si oseba sama poškoduje kožo s praskanjem, z drgnjenjem, s stiskanjem ipd., s čimer razbremeni psihično napetost. Bolniki običajno zanikajo kakršnekoli psihične težave.

 

Koža se hitreje stara zaradi dolgotrajnega stresnega življenja in preobremenjenosti, hitreje pride do izgube elastičnosti kože, zmanjšane tvorbe kolagena in nastanka globokih gub. Postane tanka in suha zaradi povečanega izhlapevanja vode skozi permeabilnejšo  epidermalno pregrado.

 

Kako naj se spoprimemo s težavo?

Stresno je lahko tudi doživljanje same kožne bolezni. Kožne bolezni niso pogosto življenjsko ogrožajoče, so pa zelo vidne. Mladostnikom, ki si šele ustvarjajo lastno podobo in socialno mrežo, lahko pomenijo precejšno obremenitev. Tudi pri odraslih lahko povzročajo precejšnje stiske v današnjem času, ki poudarja všečen in mladosten videz. Dodajmo še subjektivne težave, kot so srbenje, zbadanje, pekoče bolečine, otekline ipd., ki lahko motijo spanje, zbranost pri delu in socialne komunikacije.

 

Za uspešno zdravljenje in obvladovanje kožnih bolezni je torej nujno sodelovanje zdravnika in prizadetega bolnika. Neredko bi bilo smiselno vključiti tudi strokovnjake s področja psihoterapije. Z odstranitvijo psihogenega dejavnika bi mogoče lažje obvladovali in zdravili najbolj trdovratne kožne bolezni. Za temeljit pogovor v dermatoloških ambulantah žal  običajno ni dovolj časa. Na ta način bi se bolniki aktivno vključili v proces zdravljenja. Na voljo so številne metode obvladovanja stresa (npr. avtogeni trening, joga ipd.) in vsak bi si lahko izbral način, ki mu je najbljižji.

 

Oktober 2013