Kaj imajo skupnega Albert Einstein, Pablo Picasso in Whoopi Goldberg? So le trije med mnogimi uspešnimi posamezniki, ki imajo oziroma so imeli disleksijo. Slednja ni bolezen in več kot očitno ni povezana z inteligentnostjo. Kaj torej je disleksija? Odgovor na to in še nekatera druga vprašanja, povezana z omenjenim stanjem, nam je zaupala mag. Mateja Hudoklin, univ. dipl. psihologinja iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana.

Avtorica: Katja Štucin

Najprej bi vas prosila za pojasnilo, ki sem ga izpostavila že uvodoma. Kaj je disleksija?

Disleksija je motnja oziroma sindrom, ki združuje različne simptome. Osebe z disleksijo imajo izrazite težave pri branju, pisanju, računanju, hkrati pa je njihova inteligentnost v okviru povprečja ali pa celo nadpovprečna. Disleksija je povezana predvsem z obvladovanjem in uporabo jezika. 

 

Kako jo prepoznamo? Kako se izraža?

Znake disleksije najpogosteje opazimo pri otrocih, ki so fazo osvajanja opismenjevalnih veščin že prešli, pa imajo še vedno izrazite težave pri branju, pisanju, računanju, in sicer je njihovo branje počasno, zatikajoče, pojavljajo se menjave in izpusti črk. Podobne težave se pojavljajo tudi pri pisanju, poleg tega imajo težave še pri pravopisu. Pogosto se osebe z disleksijo precej lažje izražajo ustno kot pisno (otroci imajo pogosto pisne ocene precej slabše kot ustne). Pri matematiki so najpogostejše težave z besedilnimi nalogami in pri pomnjenju poštevanke. 

Izpostavljate najpogostejše težave pri branju in pisanju, na katerih področjih so osebe z disleksijo še šibkejše?

Običajno imajo osebe z disleksijo težave tudi na področju pozornosti, spomina, motoričnih dejavnosti (npr. grafomotorika) in socialnih spretnosti. Zelo pomembno pa je vedeti, da imajo osebe z disleksijo precejšen razkorak med šibkimi in močnimi področji, kar pomeni, da so na nekaterih področjih zelo močni, dobri, uspešni, na drugih pa so primanjkljaji izraziti. Zato ljudje pri osebah z disleksijo pogosto težko razumejo, da so na nekaterih področjih lahko zelo uspešni, drugje pa imajo izrazite težave. 

Če imajo težave že z maternim jezikom, kako je z uporabo tujih?

Običajno so težave pri tujih jezikih izrazitejše, pogosto se pojavlja fonetično zapisovanje (npr. pri angleščini). Te težave so izrazitejše pri t. i. neregularnih jezikih, pri katerih se zapis besed precej razlikuje od dejanske izgovarjave. 

Nam lahko pojasnite, zakaj pride do disleksije? So najnovejša odkritja, da gre za dedno motnjo, po vaše resnična?

Disleksija je v veliki meri dedno pogojena in je nevrofiziološke narave. To pomeni, da se prenaša preko genetskega zapisa, vendar pa do danes še ne vemo, kateri geni oziroma skupine genov jo prenašajo. V manjši meri pa je odvisna tudi od okolja, v katerem npr. otrok živi, odvisno, v kolikšni meri se težave izrazijo. 

Obstajajo določene vaje, ki jih lahko osebe z disleksijo uporabljajo kot trening oziroma pomoč pri izboljševanju na šibkejših področjih. Bi lahko izpostavili katero od njih?

Obstajajo določene vaje, s pomočjo katerih lahko izboljšujemo šibka področja, vendar pa z njimi težav ne odpravimo, lahko jih samo zmanjšamo. Gre za treninge branja in pisanja oziroma korekcijske treninge, ki jih izvajajo za to primerno usposobljeni strokovnjaki (pri nas so to npr. specialni in rehabilitacijski pedagogi). Ena takih metod je vedenjsko-kognitivna metoda branja. Sicer se občasno pojavljajo nove metode, ki obljubljajo veliko, vendar pa se do danes nobena od njih ni izkazala kot preverjeno uspešna (empirično znanstveno dokazana). 

Včasih, ko se še ni toliko vedelo o disleksiji, so posamezniki hudo trpeli, ker so bili negativno zaznamovani že v šoli. V letu 2015 je stanje veliko boljše, pa kljub temu izpostaviva, kako lahko posameznik, pri katerem prepoznajo disleksijo, čim lažje prebrodi vse stiske, ki jih le-ta prinaša?

Pri vsaki osebi, pri kateri so opaženi znaki disleksije, je pomembno, da je motnja prepoznana in da ta oseba razume, kaj je vzrok težav, s katerimi se srečuje. Pri otrocih je zelo pomembno, da vzrok težav razumejo tako otrok sam, kot tudi njegovi starši in učitelji, ki z njim delajo v šoli. Naslednja pomembna stvar pa je, da znajo pristopiti k reševanju težav na ustrezne načine in tako stiske v čim manjši meri zmanjšajo. 

Poznamo podatek, koliko ljudi v Sloveniji ima disleksijo, ali še vedno mnogi niti ne vedo, da živijo z njo?

V svetu nekako velja, da se disleksija pojavlja pri približno 10 odstotkih ljudi, vendar pa le pri 2 do 3 odstotkih bolj izrazito. Za disleksijo je značilno, da se lahko pojavljajo različni simptomi različno izrazito, kar pomeni, da je slika disleksije pri posameznikih lahko precej različna. Danes o disleksiji vemo precej več, kot so o njej vedeli pred nekaj desetletji. Večkrat se zgodi, da starši pripeljejo otroka na pregled in med diagnostičnim procesom ugotovijo, da se pravzaprav s podobnimi težavami tudi sami borijo že vse življenje. 

Disleksija ni bolezen, kar pomeni tudi, da ni ozdravljiva, se pravi, da se mora posameznik z njo soočati do konca življenja. Vseeno pa jo lahko obvlada ali celo izkoristi sebi v prid. Za konec na kratko povzemiva, kako mora torej ravnati, da bo tako?

Disleksija je težava, ki posameznika spremlja vse življenje. Poznavanje lastnih močnih in šibkih področij predstavlja izhodišče za premeščanje težav, povezanih z disleksijo, in v določenih situacijah lahko predstavlja tudi prednost. Pomembno je, da pri otroku znake pravočasno prepoznamo in ga potem naučimo, kako si lahko pri takšnih težavah pomaga. To je potem popotnica za uspešno in učinkovito premagovanje težav tudi v prihodnosti.

 »Saška, kaj tu piše?«

Diplomirana igralka in izredna profesorica za umetniško besedo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani Saša Pavček piše tudi dramska besedila, eseje in poezijo. Vse to kljub disleksiji, kar je še en primer več, kako se lahko posameznik uspešno spopade z njo.

Kdaj ste ugotovili, da imate disleksijo?

Pri šestih letih v prvem razredu so ugotovili, da imam težave s pisanjem in številkami, o disleksiji niso govorili. Po naravi sem levičarka in so me privajali na desno roko. Risala sem z levo, pisala z desno. Imela sem težave z razvrščanjem in urejanjem črk. Pisala sem zrcalno, v obratnem vrstnem redu, tudi od desne proti levi.

Kako ste se spopadli s to motnjo?

Rada sem poslušala, prosila sem starejšega brata, naj mi glasno bere. Prvo berilo sem kmalu znala na pamet, kar me je zabavalo. Pri pisanju številk sem imela težave, a sem se jih potem asociativno naučila, poštevanko težje, nekako bolj po posluhu.

Disleksija je povezana predvsem z obvladovanjem in rabo jezika. Jezik je pri igralcu še kako pomemben. Vas pri tem disleksija ovira? Se kaj drugače spopadate z dramskimi besedili kot vaši soigralci?

Bila sem slušni tip in besede so me vedno privlačile, tudi narečja ter tuji jeziki. Oboževala sem radio, zelo me je pritegnil vsakršen govor različnih ljudi v različnih življenjskih situacijah. Knjige so mi bile vedno všeč, brala sem sicer rada, a počasi in večkrat sem si kaj interpretirala po svoje in se predajala fantaziji, na samem sem si glasno pripovedovala. Na javno branje se moram več pripravljati kot kolegi, pa se mi včasih kljub temu črke zamešajo. Takrat se še vedno jezim nase. Ne vem sicer, če je moj postopek kaj drugačen od kolegov, morda se mi pri prvem branju včasih malo zatika, a precej hitro vidim slike, odnose, pojavijo se občutki, fantazija se odpre. Tudi v primeru, ko berem zase, se nehote vživim v zelo različna besedila in za vse osebe se mi zdi, da bi lahko bile tudi jaz osebno, da imam enake lastnosti, težave, da bi bila zmožna njihovih dejanj.

Veliko otrok in mladostnikov je zaradi disleksije doživelo marsikatero travmo, mnogi pa so doživeli tudi zabavne zgodbe. Je vas disleksija kdaj spravila v smešno situacijo?

Svoje neznanje branja sem spretno prikrila, tako v šoli kot doma, nihče ni nič opazil. Celo pohvaljena sem bila za gladko in doživeto branje, ki pa je bilo le posnetek bratovih poudarkov. V tretjem razredu pa sem pogorela. V popoldanskem varstvu smo med počitkom morali javno brati razredu. Učiteljica me je poklicala in nekaj časa mi je šlo dobro, saj sem si pravljico sproti izmišljevala, pač glede na ilustracijo. Čez čas pa je učiteljica stopila za moj hrbet in potisnila kazalec na neko besedo in rekla: »Saška, kaj tu piše?« Nisem imela pojma. Prevara je bila sramotno razkrita in zasmehovanja sošolcev ni bilo konca. Sledile so dopolnilne ure ob sedmih zjutraj, muke, jok, obup! Črke je bilo treba postaviti v pravo smer, logično zaporedje, linearni red. To je bilo zame nekaj strašnega! Občutek, da me silijo v kletko, občutek nemoči in tesnobe se je vrnil. Sama namreč razmišljam drugače: iz kaosa gre k možganom vse polno podob in občutkov in vse se kot kalejdoskop blešči. Mislim, da v obilju podob, zvokov, glasov z neko posebno lučjo počasi prehajam v meni lastno urejenost in mir.

Kako se je najbolje spopasti z disleksijo? Kaj svetujete?

Počasi, potrpežljivo in mehko, nikakor ne s silo in predvsem z veliko humorja in brez sramu.  Disleksija je napaka in vrlina hkrati, oboje je treba vzeti v zakup in kot sebi lastno, plemenito lastnost. Veliko naj poslušajo, naj jim kdo bere, naj rišejo, naj si po svoje, četudi z napakami zapisujejo. V vsaki napaki je vir navdiha. Napake nam pokažejo kakšno drugačno pot, na katero drugače ne bi niti pomislili.

ABC

A Znake disleksije najpogosteje opazimo pri otrocih.

B V svetu velja, da se disleksija pojavlja pri približno 10 odstotkih ljudi.

C Pomembno je, da pravočasno prepoznamo znake disleksije in se naučimo, kako si pomagati.