Iščite po prispevkih
Avtor: Ines Trebec
To je bolezen, ki je najpogostejša funkcionalna bolezen prebavil, saj ima takšne težave kar 10–20 % odraslih. Pacienti, ki se z njo spopadajo, imajo značilne kronične ali ponavljajoče bolečine v trebuhu, napihovanje in spremembe v odvajanju blata (zaprtje, driska ali izmenjavanje zaprtja in driske). Večina bolnikov s tem sindromom ne poišče zdravniške pomoči, kljub temu kar 35 % vseh obiskov pri gastroenterologih predstavljajo prav bolniki s sindromom razdražljivega črevesa. Osebe, ki obolevajo za to boleznijo, nimajo večje umrljivosti, ravno tako nimajo večje nevarnosti za pojav kronične vnetne črevesne bolezni ali črevesnega raka. Obolevnost in odsotnost z dela je pri teh bolnikih največkrat posledica bolečin v trebuhu ali motenj v odvajanju blata (driska). Večina takih bolnikov so osebe, mlajše od 40 let.
Ker za sindrom razdražljivega črevesa ne poznamo tipičnih anatomskih ali biokemičnih označevalcev, je zato postavitev diagnoze zelo težavna. Diagnozo postavimo na podlagi tipičnih simptomov, ki jih poznamo danes kot ROMA III kriteriji. S pomočjo skrbnega kliničnega pregleda in osnovnih laboratorijskih preiskav skušamo pri bolniku izključiti organske vzroke prebavnih motenj. Pri mladih bolnikih brez zaskrbljujočih simptomov (hujšanje, pojav težav ponoči, slabokrvnost, krvavitev iz prebavil) postavimo diagnozo razdražljivega črevesa klinično le na osnovi simptomov. Izjema so bolniki z razdražljivim črevesom, kjer je glavna težava driska. Pri njih opravimo testiranje na celiakijo, če je pogostost le-te v populaciji večja od 8 %.
Pri bolnikih po 50. letu in pri tistih z resnimi simptomi je treba opraviti dodatne preiskave, predvsem kolonoskopijo.
Pravega vzroka za nastanek tega sindroma še vedno ne poznamo. Pri nastanku so najverjetneje pomembni vplivi iz okolja, genetski dejavniki, intoleranca (neprenašanje) na hrano, bakterijska naselitev ozkega črevesa, vnetje ter nepravilnosti v delovanju t. i. enteričnega živčnega sistema znotraj prebavil. Pri nastanku sindroma razdražljivega črevesa pomembno sodeluje tudi hipotalamus-hipofizna os. Ob stresu se namreč poveča koncentracija enega od hormonov te osi, kar povzroča motnje v črevesni gibljivosti (motiliteti). Nekateri bolniki z razdražljivim črevesom imajo spremenjeno črevesno mikrofloro, drugim ugotavljajo prekomeren razrast bakterij v tankem črevesu. Sindrom se lahko v 6–17 % pojavi po bakterijski (salmonela, šigela, kampilobakter) okužbi prebavnega trakta.
Pri zdravljenju sindroma razdražljivega črevesa je zelo pomemben dober stik med zdravnikom in bolnikom. Bolnika naročamo na redne kontrole, se z njim pogovarjamo in mu s tem vzbudimo občutek, da stalno skrbimo zanj. Zelo pomembna je tudi pravilna in ustrezna prehrana. Pri večini bolnikov dosežemo izboljšanje težav že z izključitvijo določenih živil iz prehrane (izdelki, ki vsebujejo sorbitol, laktozo in fruktozo, mastne jedi, izdelki, ki vsebujejo pšenico, …). Bolnikom z zaprtjem predpišemo hrano, ki je bogata z vlakninami, vendar se moramo ob tema zavedati, da se težave po zaužitju žitnih vlaknin povečajo kar pri 55 % bolnikov, le 11 % jih je navajalo izboljšanje. Težave se povečajo predvsem po zaužitju netopnih (celuloza, lignin) vlaknin, zato priporočamo le topne vlaknine v prehrani, od pripravkov pa le tiste, ki vsebujejo topne različice (psyllium ali indijski tropotec, sterculia, metilna celuloza).
Glede na zadnje raziskave so pri zdravljenju učinkoviti tudi probiotiki. Uporabljamo izdelke, ki vsebujejo žive mlečnokislinske bakterije iz rodu Lactobacillus, Bifidobacteria, Enterococci, Streptococci in Bacilli. Namen zdravljenja s probiotiki je uravnavanje normalne črevesne flore in tako zmanjšati bolečino v trebuhu, napenjanje in flatulenco. Če s pravilno prehrano ne uspemo rešiti težav in če bolnik poleg tega toži še o bolečinah, se v teh primerih poslužujemo zdravil. Uporabimo spazmolitike, ki ublažijo bolečino in napihnjenost v trebuhu, občasno tudi druge analgetike (nesteroidni antirevmatiki, opiatni analgetiki). Kadar je vodilna težava driska, uporabljamo antidiaroike (loperamid). V primeru zaprtja se poslužujemo odvajal.
Kot že rečeno, imajo stresni dogodki in napetosti pomemben vpliv na sindrom razdražljivega črevesa, zato priporočamo dejavnosti za zmanjšanje stresa, kot so: joga, ki globinsko sprošča, ali različni relaksacijski treningi. Primerna je tudi pomoč psihoterapevta, ki mu zaupate in se z njim iskreno pogovorite o tegobah in strahovih. Protistresno delujejo tudi telesna vadba in sprehodi, saj se med fizično aktivnostjo v kri sproščajo endorfini, ki zmanjšujejo vpliv stresa in nas delajo bolj srečne. Pomaga tudi zadostna količina kakovostnega spanca. Potrebno je tudi zavedanje o kakovostnem hranjenju. Izogibati se je treba gaziranim pijačam, kavi, alkoholu in žvečilnim gumijem. Hrano je treba uživati počasi in v manjših obrokih. Vsebuje naj malo maščob ter 20–35 g predvsem vodotopnih vlaknin dnevno (stročnice, oves, ječmen, rž, brokoli, korenje, artičoke, slive, banane, jabolka, jagodičje, hruške brez lupine, …).
In kaj pravi recept, ki kroži od ust do ust med ljudmi, ki jih mučijo krči in prebavne težave?
Ugodno deluje blaga masaža črevesa. Pri tem lahko sedite ali ležite z rahlo pokrčenimi koleni. Začnite s kroženjem po črevesu v smeri urinega kazalca. Pričnite v spodnjem delu na desni strani trebuha in nadaljujte proti prsnemu košu, od tam pa proti levi strani v smeri dimelj. Z rahlo masažo nadaljujte nekaj minut oz. dokler ne dosežete prijetnega počutja. Blagodejno bo delovalo, tudi če na trebuh položite vroč termofor, saj bo toplota pomagala pregnati težave.