Po rojstvu je laktoza v materinem mleku glavni vir energije. Sposobnost razgradnje laktoze je ob rojstvu največja, nato pa se sčasoma zmanjšuje in pri odraslih večinoma popolnoma izgine. Kadar odsotnost sposobnosti razgradnje laktoze sovpada s kliničnimi simptomi, govorimo o laktozni intoleranci. Le-ta ni bolezen, temveč normalno fiziološko stanje. Sposobnost razgradnje laktoze v odrasli dobi je posledica mutacije/genske različice, katere prisotnost je v populaciji severnih Evropejcev zelo pogosta.

Avtor: dr. Polona Prohinar

 

LAKTOZA IN LAKTAZA

Disaharid laktoza ali mlečni sladkor se naravno nahaja le v mleku večine sesalcev, encim laktaza pa se nahaja v tankem črevesu, na apikalni strani črevesnih celic (enterocitov). Izteza se navznoter, v votlino tankega črevesa. Tam razgradi (hidrolizira) laktozo na dve monosaharidni enoti: glukozo in galaktozo. Sama laktoza ne more prehajati skozi črevesne stene. Le glukoza in galaktoza se lahko absorbirata preko črevesnih celic in vstopata v krvni obtok. Laktoza je takoj po rojstvu ključna in prispeva skoraj 50 % energijske vrednosti materinega mleka. Glukoza služi kot vir energije, galaktoza pa je v času rasti in razvoja pomemben strukturni element celic, še posebej možganskih.

 

Laktoza je prisotna tudi v mlečnih izdelkih, najmanj v maslu in nekaterih sirih, kjer je lahko zgolj v sledeh. Zaradi ugodnih biokemičnih lastnosti mleka in njegovih delov, je prisotna v mnogih predelanih živilih, tudi tistih, ki niso mlečnega izvora.

 

HIPOLAKTAZIJA

Encim laktaza začne nastajati okrog osmega tedna nosečnosti in doseže največjo količino ob rojstvu, nato pa v prvih mesecih po rojstvu začne količina laktaze upadati. Govorimo o laktazni neobstojnosti (nonpersistenci). Prisotna je pri več kot treh četrtinah vsega svetovnega prebivalstva. Je prirojena, torej gensko pogojena. Gre za stanje hipolaktazije ali pomanjkanje encima laktaze, ki torej ni bolezen, temveč normalno fiziološko stanje. Imenujemo jo tudi hopolaktazija odraslih. Pogostost je različna med različnimi etničnimi skupinami, tudi znotraj Evrope, kjer je najredkejša. Med severnimi Evropejci je približno 5 % odraslih hipolaktičnih, 17 % med Finci in Francozi. V Južni Ameriki, Afriki in Aziji je takih več kot 50 % ljudi, v nekaterih azijskih populacjiah pa je ta delež tudi 100 %. Ostale vrste sesalcev imajo prav tako prirojeno laktazno neobstojnost.

 

Poleg primarne (prirojene) laktazne neobstojnosti (hipolaktazije odraslih) poznamo še dva razloga za zmanjšanje sposobnosti razgradnje laktoze: prirojena kongenitalna hipolaktazija je zelo redka, saj je opisanih manj kot 50 primerov, največ na Finskem. Taki primeri so odkriti takoj po rojstvu, saj ti otroci ne morejo uživati niti materinega mleka, saj se nanj odzovejo s hudo drisko. Hipolaktazija odraslih in kongenitalna hipolaktazija se dedujeta avtosomno recesivno, kar pomeni, da morata biti oba starša nosilca genske različice, ki zapisuje hipolaktazijo.

 

Sekundarna ali pridobljena hipolaktazija je še tretja oblika hipolaktazije in je posledica različnih gastrointestinalnih obolenj, zaradi katerih se uniči sloj črevesnih resic, kjer laktaza nastaja. V takem primeru ljudje, ki sicer nimajo hipolaktazije, ne morejo hidrolizirati laktoze. Pogosta je v ljudeh, ki imajo kronična obolenja in poškodbe črevesne sluznice (npr. celiakijo in Chronovo bolezen). Ta oblika hipolaktazije je reverzibilna, če pride do ozdravljenja črevesne sluznice.

 

Le malo ljudi obdrži sposobnost razgradnje (hidrolize) laktoze tudi v dobi odraslosti. Temu pravimo tudi laktazna persistenca (nasprotno kot laktazna obstojnost). Je posledica genske mutacije, ki je nekoč pomenila selektivno prednost za tiste, ki so uživali mleko in mlečna živila. V nekaterih populacijah je danes dovolj pogosta, da govorimo o polimorfizmu, genski različici in ne o mutaciji. Približno 30 % odraslih ima laktazno persistenco, od tega je večina Evropejcev.

 

LAKTAZNA INTOLERANCA

Pomanjkanje laktaze ali hipolaktazija pripelje do kopičenja laktoze v črevesu, čemur pravimo laktozna malabsorpcija. Odstotnost encima laktaze v črevesu ne povzroči vedno kliničnih simptomov, zato se večina ljudi, ki imajo laktazno neobstojnost ali hipolaktazijo odraslih, tega ne zaveda. Kadar hipolaktazija povzroči klinične znake (simptome), govorimo o laktozni intoleranci. Simptomi so lahko prebavne narave (trebušne bolečine, napihnjenost, plini, lahko pa tudi driska, zaprtje, slabost in bruhanje) ali pa sistemske narave (glavobol, vrtoglavica, izguba koncentracije, kronična utrujenost, bolečine v mišicah in sklepih, razjede v ustih, …).

 

Do simptomov lahko pride kadarkoli med pol do dveh ur po zaužitju laktoze. Zaradi nezadostne encimske laktazne aktivnosti ne pride do hidrolize sladkorja laktoze v tankem črevesu, temveč jo uporabijo bakterije v zadnjem delu tankega črevesa in v začetku debelega. Bakterije razgradijo laktozo na glukozo in galaktozo, ta dva sladkorja pa fermentirata v kratke maščobne kisline in pline (vodik, metan in ogljikov dioksid). Zaradi kopičenja laktoze se poveča osmotski pritisk in v črevo vdira voda. S tem se poveča hitrost prehoda laktoze v distalne dele debelega črevesa. V debelem črevesu se tudi flukoza in galaktoza ne moreta absorbirati, pa tudi kislost je prevelika, zato tam ne prihaja do razgradnje ostankov laktoze. Pride le do dodatnega vdiranja vode in elektrolitov, skrajša se tranzitni čas in s tem nastane driska. Stranski produkti fermentacije laktoze v črevesu so lahko tudi toksične snovi (acetaldehid, acetoin, etanol, format, peptidni in proteinski toksini), ki bi lahko prispevali k sistemskim kliničnim simptomom.

 

DIAGNOSTIKA LAKTOZNE INTOLERANCE

Ker so simptomi laktozne intolerance zelo podobni simpotomom mnogih drugih gasterointestinalnih težav in ker je razširjenost hipolaktazije tako velika, jo je včasih težko ločiti od ostalih prebavnih stanj. Večina blagih primerov laktozne intolerance ostane nediagnosticirana.

Diagnoza laktozne intolerance vključuje test, pri katerem po zaužitju 50 g laktoze, raztopljenih v vodi, spremljamo količino glukoze v krvi. Če pride do prebavnih težav, nivo glukoze v krvi pa ne zraste ustrezno, govorimo o laktozni intoleranci. Drugi test je vodikov test, ki meri izdihnjeno količino vodika po zaužitju 25–50 g laktoze. Klinični sindromi so lahko posledica tudi drugih motenj prebavnega trakta in ne nujno izmerjene hipolaktazije. Ta dva testa torej ne ločujeta med hipolaktazijo (pomanjkanje laktaze brez kliničnih simpotomov) in laktozno intoleranco. Oba testa lahko povzročita močne simptome, ki lahko trajajo tudi nekaj dni. Količine, ki se uporabljajo pri obeh testih, niso fiziološke in temu primerno je vprašljiva njuna relevantnost.

Vodikov test lahko pripelje tudi do napačnih negativnih rezultatov, kajti posameznik ima lahko črevesne bakterije, ki nastali vodik porabijo. Test v takem primeru ne izmeri nastanka vodika, čeprav prihaja do bakterijske razgradnje laktoze.

 

ŽIVETI Z LAKTOZNO INTOLERANCO

Laktozno intoleranco lahko odpravimo z odstranitvijo laktoze v prehrani. Večina ljudi za izboljšanje simptomov ne potrebuje popolnega izogibanja laktozi, kar je pomembno za tiste ljudi, ki z mlečnimi izdelki pridobivajo pomembna hranila. Laktoza je prisotna v številnih predelanih živilih, tudi tistih, ki niso mlečna, zato je potrebno spremljati sestavine. Večina ljudi z laktozno intoleranco prenaša do 12 g laktoze dnevno, če je ta razporejena preko celega dne. Dojenčki s kongenitalno hipolaktazijo in torej zelo resnimi kliničnimi simptomi morajo piti nadomestno mleko brez laktoze. Tudi kasneje njihova prehrana ne sme vsebovati živil z laktozo, niti v sledeh.

 

Fermentirani mlečni izdelki imajo nekoliko manjšo vsebnost laktoze in hkrati vsebujejo laktične bakterije, ki pripomorejo k razgradnji laktoze. Na tržišču se pojavljajo mlečna živila brez laktoze. V teh je laktoza odstranjena z dodakom encima laktaze in naknadno toplotno inaktivacijo tega encima. Mleko brez laktoze je bolj sladkega okusa. Razgrajeni glukoza in galaktoza sta namreč bolj sladki kot sama laktoza. V Sloveniji so izdelki lahko označeni z izrazom ‘brez laktoze’, če vsebujejo največ 0,1 g laktoze na 100 g živila.

 

Večina ljudi s hipolaktazijo ne razvije simptomov laktozne intolerance. Pri mnogih namreč pride do prilagoditve črevesne bakterijske flore, ki lahko s svojim metabolizmom nadomešča kopičenje laktoze in morebitne simptome. Prav zaradi tega lahko nekateri uspešno vzpostavijo črevesno floro in omilijo laktozno intoleranco z dodajanjem probiotikov, prebiotikov in sinbiotikov.

 

• Probiotiki so koristne bakterije, ki so normalno prisotne v našem črevesu.
• Prebiotiki so nerazgradljivi oligosaharidi (npr. inulin ali fruktooligosaharidi), ki so hrana črevesnih bakterij.
• Sinbiotiki so dopolnila, ki vsebujejo tako probiotike kot prebiotike.

 

Na nekaterih tržiščih je na voljo encim laktaza kot prehransko dopolnilo, in sicer za uživanje ob obrokih, ki vsebujejo mlečna živila. Takšna laktaza mora biti dovolj stabilna, da je ne uniči kislina v želodcu.

 

 

Zanimivost

Človeško mleko vsebuje 7 g laktoze v 100 ml, kravje mleko pa 4 g v 100 ml. V času dojenja, laktoza v mleku prispeva skoraj polovico kalorične vrednosti materinega mleka.

 

Zanimivost

Laktozna intoleranca ni alergija na mleko.

 

Tabela : Povprečna vsebnost laktoze v različnih živilih (na 100 g živila)

 

MLEKO
kravje mleko	4,6 g
človeško mleko	7,2 g
ovčje mleko	5,1 g
kozje mleko	4 g
SIR
gauda	v sledeh
feta	0,5 g
mocarela	v sledeh
parmezan	0,9 g
JOGURT	3 g

 

 

 

Laktoza	Sladkor v mleku večine sesalcev, t.i. mlečni sladkor
Laktaza	Encim v tankem črevesu, ki razgradi (hidrolizira) laktozo na monosaharidni enoti glukozo in galaktozo.
Hipolaktazija	Zmanjšanje ali odsotnost encima laktaze v tankem črevesu
Laktozna persistenca	Prisotnost encima laktaze tudi v odrasli dobi
Laktozna nonpersistenca	Zmanjšanje ali odsotnost encima laktaze v tankem črevesu v odrasli dobi
Laktozna malabsorpcija	Kopičenje laktoze v črevesu zaradi pomanjkanja aktivnosti laktaze; zavajajoč izraz, ker se laktoza tudi v prisotnosti encima laktaze ne absorbira, temveč se razgradi na glukozo in galaktozo, ki se absorbirata.
Laktozna intoleranca	Hipolaktazija, ki je povezana s kliničnimi simptomi.

 

 

Oktober, 2010