Avtorica: Andreja Hergula
Kolonoskopija je preiskava, pri kateri s posebno napravo (kolonoskopom) pregledamo notranjost debelega črevesa in končni del tankega črevesa. Kolonoskop ima obliko cevke z upogljivo in vodljivo konico ter ima premer približno 13 mm. Skozi cevko so speljana optična vlakna, ki prenašajo svetlobo iz vira svetlobe do konice in tako omogočajo osvetlitev notranjosti črevesa. Slika je zajeta preko sistema leč in posebnih senzorjev v konici naprave. Zajeti signal se nato prenaša v procesor. Tu se izoblikuje končni signal, ki se prenese na zaslon kot živa slika. V cevki so običajno trije kanalčki.
Preko majhnih kanalčkov uvajamo v črevo zrak ali CO2 in spiramo sluznico z vodo, preko večjega pa lahko uvajamo pribor. Z njim lahko odvzamemo tkivo za histološki pregled, odstranimo polipe debelega črevesa, zaustavimo krvavitev. Skozi ta kanalček lahko posrkamo tekočino iz črevesa. Preden uvedemo napravo v debelo črevo, zadnjično odprtino namažemo z mazilom, ki vsebuje anestetik ter tako omrtvičimo občutljivo tkivo zadnjika.
Preiskava je neprijetna zaradi več dejavnikov. Neprijetno je čiščenje, ker je treba v kratkem času popiti večjo količino tekočine z ne najboljšim okusom. Poleg tega se izvaja v našem najbolj intimnem področju in je lahko boleča. Raziskave so sicer pokazale, da je kolonoskopija boleča pri petini preiskovancev, pri 80 % pa preiskava ne povzroča bolečin. Bolečina se giblje od blage do močne. Kolonoskopija je pogosteje boleča pri ženskah, mlajših in suhih ljudeh, pri ženskah, ki so imele ginekološke operacije, druge operacije trebušnih organov ter pri osebah z zaprtostjo. Preiskava je pogosteje boleča pri tistih, ki so anksiozni, in tistih, ki imajo slabo očiščeno debelo črevo. Na ta dva dejavnika lahko vplivamo tako, da se na preiskavo dobro pripravimo in temeljito očistimo črevo ter poskušamo biti med preiskavo čim bolj sproščeni. Na bolečine med kolonoskopijo pomembno vpliva tudi izkušenost in spretnost zdravnika, ki opravlja preiskavo.
Zaradi zraka, ki ga vpihujemo v črevo med preiskavo, se pri pacientu lahko pojavi neprijetno napenjanje in krči. V teh primerih pomaga, če preiskovanec napne trebušne mišice in iztisne zrak iz črevesa.
Najpogostejše spremembe, ki jih ugotovimo pri kolonoskopiji, so polipi, rak debelega črevesa in danke, vnetje sluznice pri kronični vnetni črevesni bolezni (KVČB), manjše razjede, ki so posledica jemanja protibolečinskih zdravil, hemoroidi in divertikli (vbokline stene debelega črevesa).
Najpogostejša obolenja debelega črevesa, ki jih ugotovimo s kolonoskopijo, so kronična vnetna črevesna bolezen (KVČB), rak debelega črevesa in danke (RDČD) in spremembe, iz katerih se lahko razvije rak (polipi). Za kronično vnetno črevesno boleznijo zbolijo mladi. Polipi in rak debelega črevesa in danke pa se pojavijo večinoma po 50. letu starosti. Pri obeh obolenjih se lahko pojavi sveža kri na blatu, ki je najpogostejši bolezenski znak, na osnovi katerega se odločimo za kolonoskopijo. Pogosto odvajanje mehkega, tekočega blata, ki mu je primešana sluz in sveža kri pri mladih, govori o tem, da gre za KVČB. Pri mladih, ki imajo svežo kri na blatu, ob tem pa odvajajo normalno blato, je pogosto vzrok obolenje zadnjika, kot so npr. hemoroidi. Ti bolniki potrebujejo pregled pri specialistu, ki se ukvarja z boleznimi zadnjika (proktolog).
Ljudje, ki so starejši od 50 let, in opažajo svežo kri na blatu, pa morajo vsekakor opraviti kolonoskopijo zaradi izključitve polipov in RDČD. Kolonoskopijo moramo opraviti tudi pri nepojasnjeni slabokrvnosti zaradi pomanjkanja železa in pri pozitivnih testih na prikrito krvavitev iz prebavil. Test na prikrito krvavitev iz prebavil uporabljamo tudi v programu Svit.
Kolonoskopijo opravljamo specialisti internisti in kirurgi, ki smo usmerjeni v gastroenterologijo in smo dodatno izobraženi na področju endoskopskih preiskav. Preiskave opravljamo v posebnih prostorih, ki so namenjeni izključno endoskopskim preiskavam (gastroskopija, kolonoskopija) v bolnišnicah ali v diagnostičnih ambulantnih centrih. Nekateri preiskovanci se zaradi spremljajočih bolezni (sladkorna bolezen, slabša gibljivost, hudo zaprtje), ne morejo ustrezno pripraviti doma. Za takšne sta bolj ustrezna priprava na preiskavo in pregled v bolnišnici.
Raziskave so pokazale, da ima četrtina preiskovancev po preiskavi občutek napetosti v trebuhu, 11 % pa jih ima po preiskavi različno močne bolečine. Nekateri zaradi bolečin poiščejo pomoč v urgentnih ambulantah. Prednost CO2 pri kolonoskopiji je v tem, da se CO2 hitro izloči iz debelega črevesa. Izloči se tako, da najprej preide iz črevesa v kri, iz krvi pa v pljuča, od koder ga izdihamo. CO2 se izloči iz svetline debelega črevesa 150-krat hitreje kot navaden zrak. Napenjanje in bolečine zato običajno prenehajo najkasneje dve uri po preiskavi. Večina raziskav je pokazala, da CO2 ne vpliva na bolečino med kolonoskopijo.
Za kolonoskopijo, pri kateri uporabljamo CO2 namesto zraka, potrebujemo jeklenko, v kateri je shranjen CO2, in napravo, ki potiska plin iz jeklenke v kanalček za dovajanje plina v endoskopu.
Kolonoskopija, pri kateri vpihujemo CO2 namesto zraka, je dostopna in jo uporabljajo v več centrih v Sloveniji. Kolonoskopijo, pri kateri uporabljamo CO2 namesto zraka, uporabljamo v podružnici Ljubljana pri vseh, ki pridejo na preiskavo. Preiskava je lahko tudi samoplačniška, cene se gibljejo od 195 do 210 evrov.
Endoskopske preiskave so širok pojem in zajemajo številne preiskave, pri katerih uporabljamo naprave, s katerimi si lahko ogledamo notranjost votlih organov ter prostore v našem telesu. Tako med endoskopske preiskave spadata ne le kolonoskopija in gastroskopija, temveč tudi bronhoskopija (pregled dihalnih poti pljuč), cistoskopija (pregled notranjosti sečnega mehurja) in druge.
Kolonoskopija – kolon je grški in latinski izraz za debelo črevo, skopija pa pomeni gledati, opazovati.
Proktoskopija in rektoskopija sta izraza za pregled končnega dela debelega črevesa (lat. rectum). Preiskavo se opravi z neupogljivim togim endoskopskim aparatom. S tem aparatom pregledamo zadnjih 15–25 cm debelega črevesa.
Biopsija je odvzem tkiva za histološki pregled. Pri kolonoskopiji uporabljamo za biopsijo nekaj milimetrov velike kleščice, s katerimi odščipnemo sluznico debelega črevesa in jo pošljemo na histološki pregled. Postopek je neboleč, ker sluznica ni oživčena z bolečinskimi živčnimi končiči.