Žal se pri vedno večjem številu šoloobveznih otrok zaradi dolgotrajnega bližinskega dela ob nekvalitetni osvetlitvi, dela z računalnikom in prekomernega gledanja televizije vse pogosteje pojavlja slabovidnost, katero je mogoče ugotoviti ob okulističnem pregledu.

Strokovnjaki ocenjujejo, da ima danes že vsak dvajseti predšolski in vsak četrti šoloobvezni otrok težave z očmi, ki lahko nezdravljene v letih odraščanja povzročijo celo trajno izgubo vida. Pregledi so zato priporočljivi že v zgodnjem otroštvu, ko se pri dojenčkih ugotavlja prisotnost kakršnekoli patologije, da se ta, če je možno, odpravi in se omogoči normalen nadaljni razvoj vida pri otroku. Sledi redni sistematski pregled pri pediatru v otrokovem tretjem letu starosti in nato ob začetku šolanja. Redno naj bi s kontrolnimi pregledi nadaljevali vsaki dve leti, za razliko od otrok, ki so podvrženi višji stopnji tveganja in za katere je priporočljivo, da te preglede opravljajo pogosteje

Ko je ugotovljeno, da ima vaš otrok težave z vidom, ga morate psihično pripraviti na to, da bo odslej moral nositi očala. Ta nenadna pridobitev vašega triletnika ali pa starejšega najstnika verjetno ne bo navdušila, saj je zanje življenje z očali lahko celo zelo naporno in stresno. Med vrstniki se namreč skoraj vedno najde kdo, ki jih označi z vzdevkom »špeglar« ali »špeglarica«. Otrok, označen s tako etiketo, se v svoji koži ne počuti dobro, očala, ki jih mora nositi zaradi svoje slabovidnosti, pa mu postanejo vsakodnevno breme.

Starši lahko pri tem pozitivno vplivamo na več načinov:

• Ko se z otrokom prvič pogovarjamo o tem, da bo moral začeti nositi očala, ga spodbudimo in poudarimo, da bo lahko odslej bolje videl.
• Pri kupovanju okvirjev mu dovolimo, da si sam izbere takšne, ki so mu najbolj všeč.
• Otroku omogočimo, da bo nosil kvalitetna očala. Če smo pri nakupu očal prisiljeni varčevati, to storimo le pri izbiri okvirjev, nikakor pa ne pri izbiri stekel. Pri optiku se pozanimajmo, kakšna stekla so najprimernejša, da bodo očala čim lažja, čim tanjša, ali naj imajo zaščito proti bleščanju in možnost zatemnitve ob močni sončni svetlobi.

Predvsem pa se moramo tudi sami pripraviti na to, da imamo v družini nekoga s slabšim vidom. Nenazadnje bomo morali svojega otroka večkrat opomniti, naj sname očala pred spanjem ali da naj si jih nadene na nos, preden gre v šolo.

Znaki slabovidnosti pri otroku:

– otrok pogosto mežika in se mršči, ko nekaj opazuje,

– ne prepoznava predmetov in znanih ljudi v okolici,

– televizor ali računalnik gleda pretirano od blizu,

– pri branju, risanju in pisanju »leze« v papir,

– toži, da ga boli glava oziroma oči.

O otrokovi slabovidnosti smo se pogovarjali z Goranom Risteskim, dr. med., oftalmologom. Vprašali smo ga, kako še lahko ugotovimo, ali je naš otrok slaboviden.

Slabovidnost se običajno razvije pri vseh otrocih, pri katerih se pojavi škiljenje. Zato je potrebno ob pojavu škiljenja opraviti očesni pregled ne glede na starost otroka. Kadar škiljenje ni vzrok za nastanek slabovidnosti, starši sami težje ugotovijo slabovidnost pri svojem otroku in se ta najpogosteje odkrije šele na prvih sistematskih pregledih pri zdravniku. Prvo, kar lahko starši storijo, je, da s pokrivanjem enega očesa poskusijo ugotoviti eventuelno slabovidnost. V kolikor ima otrok na enem očesu izrazito slabši vid, se bo vedno branil pokrivanja očesa, s katerim boljše gleda. To je že lahko prvi znak za posvet z zdravnikom. Vsekakor pa se priporoča, da se prvi očesni sistematski pregled otroka opravi v starosti 3 let.

Kako poteka pregled otrokovih oči pri očesnem zdravniku?

Potek pregleda je odvisen od otrokove starosti in sodelovanja otroka pri pregledu. Pri mlajših otrocih je predhodna priprava za pregled večjega pomena. Starši se lahko prej posvetujejo z zdravnikom, na kakšen način poteka pregled oziroma kako lahko svojega otroka kar najbolje pripravijo za uspešen pregled. V določenih primerih je za točno določitev dioptrije potrebno dati kapljice oz. obiskati očesno ambulanto tudi večkrat. Na to morajo biti pripravljeni tako otroci kot tudi starši.

Pri kateri starosti otroka priporočate uporabo kontaktnih leč namesto očal?

Najpogostejše vprašanje, ki si ga zastavljajo starši glede uporabe kontaktnih leč, je, ali je moj otrok dovolj star oziroma zrel, da lahko nosi kontaktne leče? Samo starši lahko odgovorijo na to vprašanje. Kontaktne leče zahtevajo veliko odgovornosti tako pri njihovi uporabi kot tudi pri negi. Načeloma otroške oči dobro prenašajo uporabo kontaktnih leč že pri zelo zgodnji starosti, vendar je odgovornost otroka pri tem ključnega pomena. Prednost je tudi kozmetični vidik, saj lahko uporaba kontaktnih leč otroku omogoči večjo samozavest. V kolikor pa se otrok na kontaktne leče ne prilagodi dobro ali ni odgovoren pri njihovi uporabi, vam bo zdravnik vseeno priporočil očala kot varnejše sredstvo za korekcijo vida vašega otroka ter svetoval uporabo kontaktnih leč kasneje.

Za zaščito oči pred škodljivimi sončnimi žarki se odraslim (zlasti poleti) svetuje uporaba temnih očal. Ali to velja tudi za otroke?

Modni vidik uporabe sončnih očal otrok ne zanima v tolikšni meri kot odrasle. Vendar glede na dejstvo, da otroci več časa preživijo na prostem in so pri tem izpostavljeni direktni sončni svetlobi, potrebujejo vsaj enako zaščito kot odrasli, velikokrat pa celo večjo.

Potreba po sončnih očalih je enaka poleti in pozimi. Pri izbiri pa moramo biti pozorni na to, da očala nudijo visoko zaščito pred UV-žarki, kot tudi na to, da so očala in stekelca odporna oziroma »nezlomljiva«.

Kaj še svetujete za ohranitev dobrega vida?

Poudariti je potrebno predvsem negativni vpliv vse večje uporabe računalnika vedno mlajših otrok. Večina zdravnikov meni, da so zaradi tega otroci izpostavljeni večjemu tveganju za razvoj zgodnje kratkovidnosti. Večurno sedenje pred računalniškim zaslonom povzroča veliko večjo obremenjenost otroškega očesa kot katerakoli druga dejavnost. Včasih so se otroci igrali na prostem in je imel vid na daljavo večji pomen. Danes otroci uporabljajo računalnik več ur na dan bodisi v šoli ali kasneje doma. Starši morajo biti pozorni na čas, ki ga otrok preživi pred računalniškim zaslonom brez prekinitve in otroka spodbujati k pogostejšim odmorom med delom na računalniku. Pomembna je tudi razdalja do zaslona. Priporoča se, da je otrok od zaslona oddaljen vsaj 45 cm.

Za konec naj vsem staršem, ki imajo v družini prisotne kakšne oblike slabovidnosti oziroma refrakcijske napake, posebej priporočim, da s svojim otrokom čim prej obiščejo očesno ambulanto, saj je za uspeh zdravljenja ključnega pomena sodelovanje otrok in njihovih staršev. Zdravljenje je pri pravočasnem in zgodnjem odkrivanju slabovidnosti, takojšnjem ukrepanju ter doslednem upoštevanju priporočil zdravnika v veliki meri uspešno. Nošenje očal in okluzija (pokrivanje) boljšega očesa pa so še vedno najpogostejše metode zdravljenja slabovidnosti.