Šolski uspeh ni vse!

Čas branja: 6 min

Otroci v šoli so nenehno pod pritiskom, saj od vsepovsod pritiskajo nanje, da morajo biti ocene dobre. Starši vzdihujemo, grajamo in obtožujemo otroka zaradi trojke v redovalnici. Ob dobri oceni pa ga trepljamo po rami in govorimo »priden, priden«. Želimo, da otrok dobi občutek, da je vreden le zaradi svojega uspeha pri ocenah? Potem nehajmo s tovrstnimi komentarji in ovrednotimo njegov najmanjši trud. Poleg tega pa ne pozabimo, da je bolj kot odličen šolski uspeh pomembna njegova sproščenost, veselje, zdrava samozavest in določena mera prizadevnosti.

Avtorica: Andreja Hergula

V samoobrambno držo

Res je, da učni uspeh oz. neuspeh močno vpliva na celoten osebnostni razvoj otroka. Če se otrok ne približa splošnim merilom uspešnosti, se počuti odrinjenega, manjvrednega, nesposobnega. To lahko ogrozi njegovo samospoštovanje in vpliva na razvoj zdrave samopodobe. Tak otrok se zateče v samoobrambo, kjer se dokazuje na napačen, destruktiven način. Če je otrok vase zaprt, se še bolj izolira, če je impulziven, postane agresiven. Znajde se med sovrstniki, ki so enako »neuspešni« in tako pade v začarani krog.

Le trojka, a v skladu s samim seboj

Po mnenju srednješolske profesorice Petre Vončina s sedemnajstletnimi izkušnjami, ki je pred kratkim sodelovala tudi pri knjigi Biti vzgojitelj – izziv prihodnosti, je »šolski uspeh do neke mere zagotovo pomemben, ni pa edino merilo. V svoji praksi velikokrat vidim odličnjake, ki se na vse pretege sekirajo, se mučijo, skorajda ne morejo normalno živeti. Vidim pa tudi nekatere, ki bi lahko bili odličnjaki, a pri nekem predmetu dobijo le trojko, živijo pa v skladu s samim seboj in umirjeno. Prepričana sem, da bodo tudi v prihodnosti živeli optimalno. Res pa je, da lahko dobra ocena ovrednoti trud, prav je, da si otrok prizadeva k temu. Osebno ocenjujem tako, da nekemu dijaku, ki je načeloma pokazal znanje za tri, dam štirico, saj je s trudom pokazal svoj maksimum. Tisto, kar otrok vlaga, je pomembneje kot ocena. Otrok se ne sme bati napora.«

Ko zaradi prestiža otrok trpi

Ustavimo se ob vpisu v napačno šolo. S tem imamo v mislih, da je morda šola za otroka intelektualno prezahtevna. Starši iz prestižnih razlogov otroka ne želijo vpisati na kakšno »nižjo« šolo, npr. redno šolo ali posebno šolo, ki bi mu bolj ustrezala. Otrok zaradi takšne odločitve staršev ne bo imel koristi. Mučil se bo s šolsko snovjo, imel bo vedno večji občutek manjvrednosti, saj bo v družbi samih boljših učencev. Če ne vemo, kam vpisati otroka, ga je pametno dati na testiranje. Najprej je treba preveriti otrokov inteligenčni kvocient. Če je ta npr. 70, verjetno ne bo mogel izdelati normalne šole. A treba je povedati tudi, da tudi ob inteligenčnem kvocientu 130 to o samem učnem uspehu, o katerem govorimo, ne bo povedalo dosti. Možno je, da bo v šoli kljub temu odpovedal, mogoče je, da do šole in učenja ne bo začutil strasti in veselja.

Motivacija sprošča marljivost

Za uresničenje kognitivnih uspehov (seveda tudi fizičnih) je potrebno imeti tri stvari: ustrezne sposobnosti, ugodne okoliščine in trdno voljo. Volja je neverjetno močna sila, ki lahko prestavlja meje drugih dveh pogojev za celo stopnjo naprej. V šoli motivacija sprošča marljivost, marljivost pa je tesno povezana z uspehom. Tega pa za inteligenco ne moremo trditi.

Nadarjenost odraža edinstvenost osebe

Bolje kot inteligenčni kvocient neke osebe, ki je le neka povprečna vrednost, je treba pogledati profil nadarjenosti neke osebe. Ta odraža edinstvenost osebe. Profili nadarjenosti se kažejo kot lomljene cikcakaste črte, ki potekajo pod in nad povprečnim inteligenčnim kvocientom. Ti faktorji so: logično mišljenje, prostorska predstava, razumevanje števil, jezikovna spretnost, praktično mišljenje, spomin, hitrost razumevanja, obvladovanje telesa, ostrina dojemanja, mehansko – tehnično razumevanje, socialno vedenje idr.

Izkoristiti talente

Zavedati se je treba, da kljub temu, da neki otrok kaže veliko nadarjenost na določenih področjih, vsi faktorji za šolo niso pomembni. Bolj kot socialne, umetniške in praktične spretnosti so pomembnejše numerične, verbalne in spominske. Vsak ima čisto svoj profil nadarjenosti, ki je odprt za rast in spremembe. Vsak ima pri nadarjenosti šibke in močne točke. Vsak človek torej ima talente, ki jih mora uporabiti, svoje primanjkljaje pa skriti. Kot starši spodbujajmo otroka k tej spretnosti!

Skupaj se veselimo najmanjšega dosežka

Ni prav, da se otrok, ki je nadarjen pri določenem predmetu, zanj ne trudi, saj bo ocena tako ali tako zadovoljiva. Ne! Otroci naj se potrudijo tudi tam. Starši jih spodbujajmo in zahtevajmo več tam, kjer so otroci močni. To jim bo koristilo pri ustvarjalnosti, samozavesti, pogumu za življenje in osebni izpolnitvi. Morda bo pri tem malo trpela šola, a splača se tvegati. Tam, kjer pa so šibkejši, jim pomagajmo in se skupaj veselimo tudi najmanjših dosežkov. Ne primerjajmo naših otrok z drugimi ali sebe z drugimi starši. Celo z brati in sestrami ne. Vsaka oseba je enkratna in edinstvena!

Ko ocena kar pade v naročje

Brez rdečega svinčnika

Če hočemo ali ne, ima šola za vse učence enako merilo – ocene, te pa ne upoštevajo profila nadarjenosti. V spričevalu ni zabeleženo, ali je otroku ocena padla v naročje ali pa se je zanjo krepko potrudil. A učitelji oz. profesorji so si med seboj različni. Prof. Petra Vončina razlaga: »Nekateri profesorji se preko testov izživljajo, vse otrokove napake označujejo z rdečo. Osebno nerada uporabljam lektorske oznake v esejih, ker gre tu za otrokovo mnenje. Določene stvari podčrtam le z vijugasto črto, pod komentar pa napišem lepše ali drugače povedati. Otrok to spoštuje in sebe ne dojema kot nesposobneža. Ne toleriram pa seveda napak pri podatkih, ki se jih preprosto morajo naučiti na pamet.«

Krepite navdušenje

Pri prizadevanju za šolo je izredno pomembna motivacija otroka. Da bi jo otrok pridobil, potrebuje spoštljiv odziv svojih staršev. Izogibajmo se dolgoročnim obljubam o plačilu za dobro spričevalo ali dolgoročnim grožnjam o škodi. Prav tako otroka ne nagrajujmo za ubogljivost, prilagajanje, dobre ocene, »lepo« vedenje. Če bomo nenehno delali tako, bo otrok vedno bolj prepričan, da ga imajo starši radi le, če se ubogljivo obnaša in prinaša domov dobre ocene. Pridobil bo mišljenje, da ni spoštovan zaradi sebe samega. Enkrat se bo temu uprl. Veselimo se torej vsega, kar mu uspe. Zavedajmo se, da človekova motivacija potrebuje navdušenje. Ker vaš otrok vidi vse, mu lahko pomagate tako, da tudi svoje življenje napolnite z navdušujočimi dejavnostmi. Navdušenje bo prešlo tudi na otroka. Njegovo učenje bo potekalo intenzivneje preko navdušenja. Čisto biološko: to, kar smo pravkar naredili v stanju navdušenja, česar smo se pravkar naučili, se v možganih utrdi s pomočjo odebeljenih nevronskih povezav. Strast in navdušenje torej!

Ste vedeli, da …

otrok, ki je pod stresom, veliko pozablja, deluje neracionalno, ima slabšo koncentracijo, slabo presoja, ima težave pri razmišljanju, okrnjeno domišljijo, zamegljene predstave? Pojavijo se lahko tudi naslednji znaki: izogibanje stresni situaciji, regresivno vedenje, npr. sesanje prstov, zibanje ipd., razdražljivost, povečana odvisnost od odraslih, telesni znaki, za katere ne moremo najti jasnega vzroka, npr. driska, vročina, glavobol, vrtoglavica, bolečine v trebuhu.