Uši v našem okolju niso prenašalci bolezni, so pa zelo nadležne in nalezljive. Zato lasišča vseh družinskih članov, predvsem pa otrok, občasno in preventivno preglejmo, da preprečimo morebitno širjenje okužbe ali jo vsaj dovolj zgodaj odkrijemo.

Prepričanje, da je naglavne uši tako lahko dobiti zato, ker letijo in skačejo z glave na glavo, je napačno. Uši se resnično hitro prenašajo, za prenos pa zadostuje že stikanje glav z ušivo osebo, souporaba glavnikov, brisač, krtač, pokrival, plišastih igrač, odej, … Zato ne preseneča, da se uši najhitreje prenašajo v javnih ustanovah, še posebej v vrtcih in šolah. Izbruhi ušivosti so pogostejši pri majhnih otrocih, ki imajo več telesnih stikov, medtem ko se med učenci višjih razredov osnovne šole pojavljajo redkeje.

Druga zmota o ušeh pa je, da večina ljudi uši še vedno povezuje z umazanostjo. Zato bo morda marsikoga presenetilo dejstvo, da imajo uši raje čiste kot umazane lase. Res pa je, da mora včasih socialna služba posredovati v družini, kjer ima otrok uši, saj starši slabo skrbijo za otrokovo higieno in tudi zaradi ušivosti niso sprejeli ustreznih ukrepov.

Spoznajmo uš

Odrasle naglavne uši so 23,5 mm veliki insekti brez kril. Najraje se naselijo na lasišču, predvsem v predelu senc, za ušesi in v zatilju, lahko pa tudi na drugih poraščenih delih telesa. Tam izležejo jajčeca, pravimo jim tudi gnide, ki so videti kot sivo bela ovalna zrnca. Vsaka samica izleže povprečno osem jajčec na noč, ki jih drugega za drugim trdno prilepi na lase nekaj milimetrov stran od lasišča. Po enem tednu se nato iz jajčec izležejo larve, velike en milimeter, ki prav tako sesajo kri in se po desetih dneh razvijejo do spolno zrelih uši. Te imajo rilček, s katerim gostitelju večkrat dnevno pijejo kri. Ob tem v rano izločijo slino, ki povzroči neprijetno srbenje, ki je še močnejše, kadar ima gostitelj toplo glavo (npr. po telesni aktivnosti). To srbenje pa je tudi prvi opozorilni znak, da moramo podrobno pregledati lasišče.

Preprečevanje

V primeru, da se v okolju pojavijo uši, pogosto in natančno kontrolirajmo lase. Zagotovo jih prepoznamo tako, da lase z gostim glavnikom prečešemo nad umivalnikom. Vse, kar pade iz las, poglejmo pod lupo, sicer bi uši lahko hitro zamenjali za prhljaj, drobtine, prah, …

Za zatiranje uši in gnid je na voljo več preparatov in pripomočkov, ki se dobijo v lekarnah brez recepta. Najpogosteje se uporabljajo različni pripravki za umivanje las s sintetičnimi in rastlinskimi učinkovinami. Pri njihovi uporabi moramo upoštevati navodila, saj je od tega odvisna njihova učinkovitost.

Najprej operemo lase z navadnim šamponom, ki ga običajno uporabljamo. Nato na čisto lasišče po navodilih nanesemo sredstvo proti ušivosti, ga po predpisanem času temeljito izperemo, mokre lase pa z gostim glavnikom temeljito prečešemo, da odstranimo ostanke uši in jajčec. Sredstva proti ušivosti uničujejo predvsem živo žival, nimajo pa tako zanesljivega učinka na jajčeca. To pa pomeni, da je potrebno čez sedem dni ponovno umiti lase s sredstvom proti ušem, saj se šele takrat iz preostalih jajčec izležejo nove uši.

Po takem dvostopenjskem posegu ponavadi odpravimo nevarnost okužbe z naglavno ušjo, pod pogojem, da smo upoštevali vse higienske ukrepe, opisane v nadaljevanju. K zdravniku pa se je potrebno napotiti le v primeru, da v obdobju do štirih tednov okužbe ne uspemo odpraviti.

Higienski ukrepi med okužbo

• Ko opazimo uši, natančno preglejmo lasišče vsem družinskim članom, ne le otrokom.
• Skrbno čistimo vse predmete, ki pridejo v stik z glavo in lasmi.
• Posesajmo tla, oblazinjeno pohištvo in avtomobilske sedeže.
• Brisače, oblačila in posteljnino vsak dan operimo z detergentom pri čim višjih temperaturah (vsaj 60° C) in prelikajmo z likalnikom.
• Enako velja za vse predmete za higieno las, kot so krtače, glavniki, sponke, … Ne pozabimo kap, rutic in drugih pokrival.
• Oblačila, vzglavnike in igrače, ki ne prenesejo visokih temperatur, neprodušno zaprimo v plastično vrečo za vsaj 2 do 3 tedne.

Starši so o pojavu uši po zakonu dolžni takoj obvestiti ustanovo, ki jo otrok obiskuje. Te ustanove niso zadolžene za zatiranje uši pri otrocih, so pa o tem dolžne obvestiti druge starše in zavrniti sprejem obolelih otrok. Vrtci in šole morajo takoj poskrbeti za higienske ukrepe, vendar bodo neuspešni, če se ustrezni ukrepi ne bodo izvajali tudi na domovih otrok.