Okužbe z zajedavci oz. paraziti niso stvar tretjega ali nerazvitega sveta, po nekaterih podatkih naj bi bilo z vsaj eno vrsto zajedavca okuženih kar 85–90 % prebivalcev zahodnega sveta.

Sodoben način življenja zajedavcem omogoča idealne pogoje za razvoj in razmnoževanje. Praktično nemogoče je, da bi se zajedavcem povsem izognili, saj živijo povsod okrog nas (v vodi, hrani, zraku). V telo jih lahko vnesemo na različne načine, nekaj takšnih je denimo:

• z uživanjem okužene hrane (meso, ki ni bilo ustrezno toplotno obdelano),
• z umazanimi rokami,
• preko kože in dihalnih poti,
• s piki žuželk,
• s spolnimi odnosi,
• iz okolja itd.

Vrste parazitov

Če bi delili zajedavce glede na vrsto organizma, bi lahko govorili o črvih, pršicah, ušeh, garjah in klopih. Med črve spadajo vse gliste, trakulje, mošnjičarji in drugi črvi, ki se najpogosteje naselijo v človeškem prebavnem traktu in povzročajo prebavne težave. Pršice se naselijo na kožo ali kožne robove in povzročajo srbenje. Uši so majhni insekti, ki se naselijo na lasišče, telo ali genitalije in se hranijo s krvjo gostitelja. Klopi se prisesajo na telo in preko ugriza prenašajo različne bolezni, garje pa povzročajo izpuščaje in srbenje.

Glede na mesto naselitve lahko zajedavce delimo na intestinalne (naselijo se v črevesju), kožne (naselijo se na kožo ali pod njo) in krvne zajedavce (hranijo se s krvjo gostitelja). Nekateri zajedavci lahko povzročajo resnejše bolezni, kot sta malarija (malarijski zajedavci) ali lajmska bolezen (klopi). Drugi zajedavci povzročajo manjše težave, kot so srbenje, črevesne težave in podobna nelagodja. Glede na to, kako dolgo zajedajo gostitelja, jih lahko delimo tudi na začasne (komarji, klopi) in stalne (uši, gliste). Glede na mesto naselitve jih delimo na notranje in zunanje.

Kako prepoznamo okužbo z zajedavci oz. paraziti?

Zajedavec potrebuje organizem za svoj obstoj. Njegov cilj ni ubiti organizem, saj mu ta nudi življenjsko okolje in vir hrane. Zajeda se počasi, a vztrajno. Na začetku prisotnosti zajedavcev ni lahko prepoznati. Sproži lahko zgolj alergijski odziv, na daljši rok pa lahko okužbe povzročajo resnejše zaplete in kronične bolezni.

Če imunski sistem zazna prisotnost zajedavcev v telesu, se nanje odzove in se proti njim bori. Zajedavci pa se pred njim zaščitijo na več načinov. Na svoji površini lahko ustvarijo nekakšen ovoj, ki je po sestavi podoben tkivu gostitelja ali pa manipulirajo in izkoristijo protitelesa gostitelja, da zakrijejo svoj obstoj. V telesih se lahko nahajajo v različnih razvojnih fazah, zdravila pa morda delujejo samo na nekatere izmed teh faz. Če ne povzročajo hujših zdravstvenih težav ali pa le zelo splošne simptome, jih tudi zdravniki le s težavo odkrijejo.

Zajedavci telesu kradejo tudi nujno potrebna hranila (denimo železo, vitamin B12, glukozo …), zaradi česar lahko nastajajo zdravstvene težave. Pomanjkanje hranil je še posebej škodljivo za otroke, ki potrebujejo zadostne količine teh hranil za rast in razvoj. Poleg tega da kradejo potrebna hranila, za sabo puščajo tudi strupene izločke. So pa ravno otroci najbolj izpostavljeni okužbi z zajedavci, saj še nimajo razvitih ustreznih higienskih navad.

Zdravljenje okužbe z paraziti

Ker se imunski sistem gostitelja na okužbo zajedavca pogosto odzove neučinkovito, je zdravljenje takšnih okužb toliko bolj pomembno. Zdravljenje ni pomembno zgolj z vidika zmanjšanja obolevnosti in smrtnosti ljudi, temveč tudi z vidika zmanjševanja prenosa okužb. Zdravljenje pogosto poteka z zdravili.

Zajedavci v živilih

Praživali, valjaste gliste, ploski črvi (trakulje in metljaji) so zajedavci, ki lahko okužijo živila ali vodo in povzročijo zdravstvene težave pri človeku. Po navedbah NIJZ so živila, ki so najpogosteje okužena z zajedavci: mleko, ribe, raki, užitne školjke, lignji, polži, govedina, svinjina, drugo meso, sadje in surova zelenjava. Najpogosteje so nevarni:

• premalo toplotno obdelane ribe, raki in školjke,
• premalo toplotno obdelano meso,
• surove vodne rastline, kot je vodna kreša,
• surova zelenjava, onesnažena s človeškim ali živalskim blatom.

Med postopke, ki uničijo zajedavce v živilih, po besedah NIJZ sodijo:

Segrevanje živil – Razvojne stopnje zajedavcev v živilih in vodi uničita že dobra toplotna obdelava živil in prekuhavanje vode. Segrevanje živil v mikrovalovni pečici ne uniči vseh zajedavcev, ker se živila ne segrevajo enakomerno. Središčna temperatura pri toplotni obdelavi mesa mora biti nad 63 °C za 15 sekund (svinjina nad 68 °C in divjačina nad 74 °C), pri toplotni obdelavi ribe pa nad 63 °C več kot 15 sekund (ličinke Anisakis spp. v ribjem mesu uniči temperatura 60 °C). Vodo, okuženo s cistami oz. oocistami zajedavcev, prekuhavamo (vre naj tri minute).

Zamrzovanje živil – Proces globokega zamrzovanja uniči zajedavce v surovem mesu in ribi. Trihinelo v svinjini uniči temperatura pod –17 °C v 20 dneh, oz. –30 °C v šestih dneh (do 15 cm debeli kosi mesa). Ribo hitro zamrznemo pod –30 °C za 15 ur, v domači zamrzovalni omari pod –20 °C za najmanj sedem dni (uniči ličinke gliste Anisakis). Globoko zamrzovanje uniči razvojne stopnje ribje trakulje (–18 °C v 24 urah) in ikre v govejem mesu (–10 °C v 10 dneh).

Ionizirajoče sevanje – V surovih živilih zajedavce uniči tudi ionizirajoče sevanje.

Dimljenje, soljenje in sušenje – Vroče dimljenje uniči ličinke gliste Anisakis, hladno dimljenje preživijo. Mariniranje slanikov v 2,6-odstotni ocetni kislini in 8–9-odstotni slanici uniči zajedavce Anisakis v šestih tednih, če je slanica 5–6-odstotna, pa v 12 tednih. Prekajevanje, soljenje in sušenje ne uniči ličink trihinele.

Varno na potovanjih

Najpogostejša potovalna težava, s katero se srečujejo popotniki, je potovalna driska, ki se pojavi med potovanjem ali po vrnitvi domov. Ta bolezen je lahko posledica okužbe z virusi ali bakterijami, lahko pa tudi z zajedavci. Dejavnik tveganja za potovalno drisko je odvisen od področja, kamor potujemo, stopnja obolevnosti je po navedbah NIJZ za 50 % večja, če potujemo iz razvitejših v manj razvite dežele. Med območja z visokim tveganjem sodijo večji del Azije, Srednja in Južna Amerika, deli Srednjega vzhoda in Afrika.

Za preprečitev potovalne driske so najpomembnejši upoštevanje splošnih higienskih ukrepov, skrbna izbira hrane in uživanje ustekleničenih pijač. Higiena rok predstavlja pomemben način preprečevanja okužbe. Roke naj bi si čim pogosteje umivali z milom in čisto vodo, pred vsako jedjo in po uporabi stranišča. Če pitna vodna ni dosegljiva, na NIJZ svetujejo uporabo mokrih higienskih oziroma alkoholnih robčkov.