Iščite po prispevkih
Avtorica: Tanja Pihlar
Otroci imajo do petega leta oziroma do vstopa v šolo pravico, da močijo posteljo. Ta starost je arbitrarno določena: otroci naj bi bili suhi zaradi nekih socialnih razlogov, ker v tej starosti – če niso bili v vrtcu – ponoči prihajajo v stik s sovrstniki, ki se jim lahko zaradi tega posmehujejo … To je tudi skrajna meja, pri kateri pričnemo z medicinsko obravnavo. Normalni razvoj pri otroku poteka tako, da večina otrok med drugim in tretjim letom postane suhih čez dan, med tretjim in četrtim letom pa postanejo suhi tudi čez noč.
»Postati suh« je zelo širok pojem: večina otrok je suhih in se ne polulajo. Organizem je nekaj dinamičnega in se razvija, prav tako se razvijajo tudi sistemi za nadzor nad uriniranjem; posledica tega je, da se ob neobičajnih dogodkih in stresih lahko tudi starejši otroci še polulajo. Otrok je suh tedaj, ko se vsaj pol leta lahko nadzorovano sam odloča, kdaj, kje, kako in koliko bo lulal. Če je otrok pri petih letih večino časa suh, občasno pa mu še uide, rečemo, da je še vedno v fazi razvoja.
Imamo dve skupini ljudi: tisto, ki uživa premalo tekočine, in tisto, ki jo zaradi nekih nazorov uživajo prekomerno. Količina zaužite tekočine je odvisna od naše telesne teže: odrasli ljudje moramo spiti 1,5–2 litra tekočine dodatno ob zaužiti hrani, pri otrocih pa je to določeno glede na njihovo starost in telesno težo.
Pomemben je tudi razpored, kdaj pijemo. Načeloma bi moral otrok začeti piti zjutraj, ko vstane; v dopoldanskem času bi moral spiti dovolj tekočine za zadovoljitev dveh tretjin potreb. Staršem ne pravimo, da mora biti otrok zvečer žejen, ampak naj namesto štirih kozarcev popije en deciliter, naj naredi nekaj požirkov tekočine. Organizem namreč potrebuje neko količino tekočine in če »naše posode« zavestno ne napolnimo čez dan, smo žejni zvečer. Ko se otrok pozno vrne domov iz šole, z neke dejavnosti, se napije in ker ima dokaj nezrel sistem za zadrževanje urina, se bo seveda ponoči polulal v posteljo. Otroke in starše poskušamo navaditi na to, da bi pili v dopoldanskem času. Nekatere otroke je treba opozarjati, da naj pijejo, sicer tega ne bodo storili.
Starši naj se z otrokom odpravijo k zdravniku, če je otrok star več kot pet let in redno moči posteljo ter ga to ovira pri tem, da bi na primer prenočil pri prijatelju. V primeru, da mu uhaja čez dan, je treba k zdravniku že prej. Če vidimo, da se zadeva izboljšuje in se ponoči polula enkrat na dva tedna, enkrat na mesec, ne delajmo panike, saj to pomeni, da je v fazi zorenja. Če pa je star pet let in še štirikrat, petkrat na teden zmoči posteljo, jo to že težava.
Na lulanje gledam kot na razvoj otroka. Tako kot na primer nekateri otroci prej in drugi pozneje rišejo, pojejo …, tudi nekateri pozneje nehajo močiti posteljo. To načeloma do neke mere ni bolezen, ampak je varianta v otrokovem razvoju. Otroci so zelo različni: eni imajo nočne more, druge nosi luna, spet drugi ne morejo zaspati ali pa trdno spijo … Ker močenje postelje socialno ni najbolj sprejemljivo, so v številnih raziskavah proučevali, kaj je vzrok za to.
Opisali so, kaj je pogostejše pri otrocih, ki imajo primarno nočno enurezo, vendar ni nujno, da gre vedno za vzrok. Res je, da imajo spremenjen ritem spanja in večinoma zelo trdno spijo – vendar ne vemo, ali je to vzrok ali posledica. Pri veliki večini so tudi starši v otroštvu močili posteljo; če je to počel eden od njih, je že velika verjetnost, da bo tako tudi pri otroku, če pa oba, je to skorajda gotovo. In če se je to pri roditelju dogajalo še do petega razreda osnovne šole, bo močenje trajalo kar nekaj časa tudi pri otroku. Raziskave o tem, koliko je to povezano s hormonskimi motnjami, hormonskim zorenjem, okužbo sečil, tega niso niti potrdile niti ovrgle.
Po navadi močenje postelje bolj moti otrokove starše. Nekateri petletniki so že zreli in dobro sodelujejo, drugi pa v tem ne prepoznajo težave. Najprej poskušamo pri njih s pogovorom doseči, da spoznajo, da je to njihov problem. Mami morajo pomagati pri preoblačenju postelje, pranju in obešanju posteljnine, da bi uvideli, da to zadeva njih. Nato jim poskušamo pojasniti, kako naj pijejo tekočino. Pri tem je mama otroku v oporo, vendar mora za to skrbeti otrok sam. Pri velikem deležu otrok je takšen način uspešen.
Opraviti je treba tudi nekaj preiskav, pri čemer smo zelo minimalistični: naredimo preiskavo urina, da ugotovimo, če ima okužbo sečil, ter ultrazvočno preiskavo trebuha. Otrok se prve tri, štiri mesece uči pravilno piti, pomaga mami, se z njo pogovarja o težavi. Po treh mesecih prične voditi dnevnik lulanja in uživanja tekočine. Starši zelo pomagajo, če ga spodbujajo, kadar je čez noč ostal suh. Zavedati se moramo, da za neuspeh ni kriv sam, ampak njegov organizem preprosto še ni razvit. To je tako, kot če bi želeli otroka, ki še ni shodil, naučiti plesati balet.
Na drugem obisku se začnemo pogovarjati o zdravilih. Uvedejo se tedaj, ko je močenje postelje za otroka in družino moteče in jih ovira pri tem, da bi na primer med počitnicami prenočevali v hotelu. Druženje, obiski, potovanja … pa so seveda del otrokovega socialnega razvoja. Na voljo sta dve metodi zdravljenja: zdravila ali alarm oziroma kombinacija obeh. Obe metodi imata svoje prednosti in slabosti, sta bolj ali manj učinkoviti.
Sam najprej začnem po navadi zdraviti z zdravili, kar je prijaznejše do otroka in njegove družine. Otrok upošteva navodila za uživanje tekočine, zvečer jemlje zdravila in je ponoči suh. S tem se mu okrepi samozavest, starši ga hvalijo in to ne terja nekega napora. Alarm pa je bolj groba metoda: sproži se, ko otrok zmoči posteljo in prebudi vso družino. Vendar je po drugi strani prav neprijeten stres stimulus, da se pri otroku razvijejo določeni refleksi za zadrževanje urina. Sam otrokom najprej dam navodila, nato jim predpišem zdravila in zatem še alarm; pri skorajda večini otrok je zdravljenje uspešno. Poudariti je treba, da so to načeloma zdravi otroci. Drugačno poglavje pa so otroci z motnjami pozornosti, s hiperaktivnostjo, pri katerih je zdravljenje bistveno bolj kompleksno in potrebujejo več spodbud, sodelovanja psihologov ipd.
Vprašati je treba, ali je bil otrok resnično že pol leta suh in je nato znova začel močiti posteljo. To je nekaj novega. Če traja še pol leta, začnemo iskati vzrok. V tem primeru ne gre več za primarno, ampak za sekundarno nočno enurezo in iščemo vzrok za močenje postelje: je to okužba sečil, neka poškodba … Zelo pogosto je vzrok stres, če na primer otrok dobi sorojenca, če se starša ločujeta, v primeru smrti v družini. Če to ni neko očitno bolezensko dogajanje, ampak gre za duševni stres, pomagamo otroku s pogovorom, opravimo nekaj preiskav, mu za nekaj časa predpišemo zdravila, da se stvari umirijo.
Julij-avgust 2016