Nosečnost je obdobje veselega pričakovanja prihoda novega človeškega bitja. To devet mesecev varno biva v maternici, raste in se razvija. Da pa bi bila njegova rast in razvoj kar se da optimalna, se mora novemu življenju v nas prilagoditi tudi naše telo. Številni organi naredijo prostor za maternico, ki iz tedna v teden zahteva več prostora, naša tkiva se zmehčajo in se počasi pripravijo na porod. S telesnimi spremembami pa lahko pride tudi do vrste nevšečnosti, ki lahko otežijo nosečniško obdobje.

Nosečnost povzroči številne spremembe v ženskem telesu, z nekaterimi izmed njih pa se povečajo tveganja za okužbe. Ena pogostejših nevšečnosti v času nosečnosti so vnetja sečil, ki so posledica naraščajoče kolonizacije urinalnega trakta predvsem z obstoječo vaginalno, perinatalno in fekalno floro. Tveganje za pojav tovrstnih okužb povzroča vrsta anatomskih in fizioloških dejavnikov, vključno z zastajanjem urina, ki je posledica naraščajoče teže maternice na mehur.

Med dejavnike za pojav okužb sodita tudi zastoj urina zaradi sproščanja gladkih mišic sečevodov, ki ga povzroča hormon progesteron, in povečan volumen krvi, s čimer se poveča tudi hitrost filtracij v ledvicah, pa tudi potreba po izločanju urina. »Izguba uretralnega tonusa v kombinaciji s povečanim volumnom urina povzroči zastoj urina, kar lahko povzroči dilatacijo sečevodov, ledvičnega pelvisa in čašic. Zastoj urina lahko služi kot rezervoar za bakterije.

Dilatacija sečnice in ledvičnega pelvisa je med nosečnostjo pogostejša na desni strani. Opažamo jo že pri desetih tednih nosečnosti in se med nosečnostjo le še stopnjuje ter izzveni približno šest do dvanajst tednov po porodu,« pojasni Seka Mirčić, dr. med., spec. ginekologije in porodništva, iz Zdravstvenega doma Škofja Loka. Prav tako k povišanemu tveganju za vnetja v času nosečnosti pripomore povišana raven sladkorja (glukozurija) in proteinov oz. aminokislin (aminoacidurija) v urinu.

Glukozurija je posledica motene resorpcije glukoze v ledvicah. Mehanizem aminoacidurije pa ni znan, čeprav se domneva, da prisotnost le te vpliva na dovzetnost sluznice za bakterije. Po nekaterih podatkih vnetje sečil teži od 2 do 10 % nosečnic, pogostejše je pri ženskah, ki imajo za seboj več nosečnosti oz. so bile bolj nagnjene k tovrstnim vnetjem že v preteklosti. V nosečnosti pride do sprememb v vaginalni flori, pogostejša vaginalna vnetja lahko vodijo tudi v vnetja mehurja.

Vnetje sečil, če ni zdravljeno, lahko povzroči resne zaplete

Vnetje sečil se kaže s pekočim oz. bolečim uriniranjem, prav tako je urin moten, lahko vsebuje tudi kapljice krvi. Na vnetje nas lahko opozarjajo tudi bolečine v medenici in spodnjem delu hrbta, v nekaterih primerih se pojavita tudi slabost in bruhanje. Simptoma vnetja sta tudi pogosto uriniranje in občutek polnega mehurja. V primeru teh znakov se zato zglasite pri zdravniku, kjer boste oddali vzorec urina (srednji curek seča), na podlagi katerega bo mogoče določiti parametre vnetja.

Okužbe v nosečnosti ne povzročajo le nevšečnosti, temveč lahko pomenijo nevarnost za mater in plod, zato jih je treba zdraviti. »Nezdravljena okužba sečil med nosečnostjo je povezana s tveganji za plod in mater, vključno s pielonefritisom, prezgodnjim porodom, nizko porodno težo in povečano perinatalno umrljivostjo. Lahko pride tudi do okužbe krvi, t. i. sepse,« pojasni Mirčićeva in doda: »Pri nosečnicah, ki se zdravijo zaradi pielonefritisa, lahko pride do zapletov, povezanih z delovanjem bakterijskih endotoksinov, kot so pljučni zapleti in anemija. Sproščanje endotoksina lahko povzroči tudi kontrakcije maternice, zato je treba bolnice spremljati glede prezgodnjega poroda in prezgodnjega razpoka ovojev (PPROM).«

V blažjih primerih je dovolj že pitje zadostnih količin tekočine (dva do tri litre dnevno), v primeru resnejših vnetij je potrebno zdravljenje z antibiotikom. Tudi sicer lahko za to, da se tovrstnim vnetjem izognemo, marsikaj postorimo sami. S pitjem zadostnih količin tekočine in praznjenjem mehurja v celoti, prav tako tudi s primerno higieno spolovil (voda in preparati za intimno nego s kislim pH) in higieno ob iztrebljanju (brisanje nožnice v smeri od nožnice proti zadnjiku), s čimer preprečimo možnosti za prehod bakterij iz prebavil v sečila. Po spolnem odnosu obiščite stranišče, saj z urinom odplaknete bakterije, ki so se naselile v bližino sečnice.

Hranila

S primerno in uravnoteženo prehrano je mogoče zaužiti večji del hranil, ki jih nosečnica in razvijajoči se plod potrebujeta. Kljub temu si je pri posameznih hranilih treba pomagati tudi s prehranskimi dodatki, da bi razvoj otroka potekal kar se da optimalno. V nosečnosti se tako povišajo potrebe po vnosu folne kisline, ki je bistvenega pomena v času pospešenega deljenja celic, torej v času razvoja in rasti bitjeca v maternici. Dodatni vnos folne kisline je zato priporočljiv za vse nosečnice v prvem trimesečju ter za vse ženske, ki zanositev šele načrtujejo (vsaj tri mesece prej).

Dnevni vnos folne kisline v obdobju nosečnosti znaša okoli 400 mcg na dan in je bistvenega pomena pri zapiranju nevralne cevi pri plodu ter preprečevanju s tem povezanih napak. Pomanjkanje folne kisline lahko namreč vodi v prirojene napake in okvare v predelu glave in hrbtenice, celo v spontani splav. Pomanjkanje folne kisline lahko vodi tudi v slabokrvnost in posledično slabše delovanje posteljice, kar lahko povzroči tudi pomanjkanje kisika. Folno kislino sicer najdemo v zeleni listnati zelenjavi, a jo je zaradi povečanih potreb v začetku nosečnosti in v izogib tveganjem treba oz. smiselno zagotoviti s prehranskimi dodatki.

V nosečnosti se povečajo tudi potrebe po železu, in sicer kar za dvakrat v primerjavi z obdobjem pred zanositvijo. Najpogostejši vzrok za slabokrvnost v obdobju nosečnosti je namreč prav pomanjkanje železa, saj se mora zaradi potrebe po prenosu kisika povečati količina hemoglobina. Poleg tega se, kot omenjeno, v nosečnosti poveča volumen krvi. Največje so potrebe po vnosu primernih količin železa predvsem v drugem in tretjem trimesečju, posebej pazljive naj bodo ženske, ki v maternici oskrbujejo dvojčke ali celo trojčke.

Čeprav se potrebe glede na trimesečja spreminjajo, so priporočene količine zaradi slabše absorpcije železa v telo višje od potreb telesa. V obdobju nosečnosti se sicer priporoča uživanje 30 mg železa na dan, to je dvakrat več od vnosa pred nosečnostjo. Pomanjkanje se kaže z utrujenostjo, bledoličnostjo, glavoboli, utrujenostjo, zadihanostjo, tudi s krhkimi nohti in z izpadanjem las. Primanjkljaj se lahko odrazi tudi na našem duševnem zdravju, saj lahko pomanjkanje kisika v možganih pripomore k razvoju duševnih težav.

Nekatere raziskave celo domnevajo, da bi lahko pomanjkanje železa igralo pomembno vlogo pri pojavu poporodne depresije. Nezadostna oskrba z železom seveda vpliva tudi na plod in lahko vodi v nepravilnosti pri razvoju, vpliva pa lahko tudi na prezgodnje rojstvo in nizko težo novorojenčka.

Zaprtje, zgaga in nosečniška slabost

»Prebavne težave lahko nosečnici vzamejo nekaj veselja do nosečnosti. Čeprav običajno niso nevarne za mater ali njenega nerojenega otroka, so lahko zelo neprijetne. Na srečo obstajajo koraki, ko jih lahko ženska sprejme, da prepreči, zmanjša ali odpravi simptome,« pojasnjuje ginekologinja in dodaja, da je, če ste noseči, velika verjetnost, da vas bo doletela vsaj ena izmed prebavnih težav, značilnih za obdobje veselega pričakovanja.

Verjetno najbolj značilna je nosečniška slabost, ki jo v prvem trimesečju nosečnosti občuti kar 50 do 80 % žensk. Točen vzrok za njeno pojavnost, po besedah sogovornice, ni znan, vsekakor pa ga lahko v veliki meri pripišemo hormonskim spremembam: »S slabostjo so povezane povišane ravni hormona beta hCG, ki ga proizvaja posteljica, pa tudi povišane ravni hormonov estrogena in progesterona. Med nosečnostjo trebušne mišice izgubijo del tonusa in postanejo bolj mlahave, kontraktilnost želodca se zmanjša.

Posledično se podaljša čas, ki je potreben, da želodec izprazni svojo vsebino v črevesni trakt. Te motnje so vsaj delno odgovorne za prebavne motnje in nelagodje v zgornjem delu trebuha, ki jih ima večina nosečnic v določenem času med nosečnostjo. Redko, a resnejše stanje, ki ga imenujemo hiperemeza (hyperemesis gravidarum), lahko povzroči hudo slabost in bruhanje, ki lahko vpliva na elektrolite nosečnice in je takrat potrebno zdravljenje.«

V nosečnosti je pogosta tudi zgaga oz. gastroezofagealna refluksna bolezen (GERB), ki prizadene približno polovico žensk, ko dosežejo tretje trimesečje. Prepoznate jo po pekočem občutku v prsih, ki se pojavi po jedi in je posledica kopičenja želodčne kisline v požiralniku. K njeni pojavnosti v nosečnosti prav tako prispevajo hormonske spremembe, ki sprostijo sfinkter na vrhu želodca, k temu pa še dodatno prispeva pritisk rastoče maternice.

Nosečnostna sladkorna bolezen

Nosečnostni diabetes se najpogosteje pojavi po 24. tednu nosečnosti in po porodu pogosto izgine. Število žensk, ki jim v obdobju nosečnosti odkrijejo to obliko sladkorne bolezni, se iz leta v leto povečuje, pri njih pa je tudi večje tveganje za pojav sladkorne bolezni tipa 2 v kasnejših življenjskih obdobjih. Sladkorna bolezen v nosečnosti je sicer posledica poslabšanega delovanja trebušne slinavke, da bi povečala izločanje inzulina.

Ker lahko nosečnostni diabetes v obdobju nosečnosti povzroči resne zaplete (vnetje sečnih poti, arterijska hipertenzija, preeklampsija, prezgodnji porod …), se v Sloveniji opravljajo presejalni testi pri nosečnicah med 24. in 28. tednom nosečnosti. Nosečnostna sladkorna bolezen se pojavi brez znakov, med ženskami pa po besedah sogovornice obstajajo določene skupine s povečanim tveganjem za razvoj nosečniške sladkorne bolezni. Sem sodijo tudi ženske, starejše od 35 let (dejavnik tveganja za žensko se povečuje s staranjem) in nosečnice s povišano telesno težo ( indeks telesne mase nad 30 ).

Prav tako je tveganje višje pri ženskah, ki so v preteklih nosečnostih že imele nosečnostni diabetes ali prediabetes, in pri ženskah, ki so imele pred nosečnostjo sindrom policističnih jajčnikov. Tudi nosečnice, ki so v prejšnji nosečnosti rodile velikega otroka (telesna teža dojenčka nad 4000 gramov). Večje je tveganje tudi pri ženskah z družinsko anamnezo sladkorne bolezni in pri nosečnicah, ki niso zadosti telesno dejavne.

Nosečnostno sladkorno bolezen v večini primerov uspešno zdravimo z nefarmakološkimi ukrepi (s predpisano prehrano in telesno dejavnostjo), če pa tovrstno zdravljenje na zadostuje, je potrebno tudi zdravljenje z inzulinom.

Težave z zaprtjem v nosečnosti niso nobena redkost, saj težijo kar 40 % nosečnic. Glavni ‘krivec’ pri oteženem izločanju blata so hormoni, ki upočasnijo pretok hrane skozi spodnji del prebavnega trakta, kar telesu omogoči, da absorbira več vode iz blata, s čimer se oteži odvajanje. V kasnejših mesecih nosečnosti naraščajoča maternica pritiska na črevesje, zaradi česar je odvajanje blata počasnejše.