V Sloveniji so za otroke obvezna cepljenja proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, hemofilusu influence b in otroški paralizi v prvem in drugem letu starosti, cepljenje proti ošpicam, mumpsu in rdečkam v drugem letu starosti in pred vstopom v šolo ter proti hepatitisu B pred vstopom v šolo oz. v prvem razredu. V prvem in drugem letu starosti je zagotovljeno tudi cepljenje proti pnevmokoknim okužbam, za deklice v 6. razredu pa neobvezno cepljenje proti okužbam s humanimi papilomavirusi.

Avtorica: Vesna Vilčnik

»Cepljenje je enostaven, varen in najučinkovitejši ukrep za zaščito pred nekaterimi nalezljivimi boleznimi. Ne ščiti le cepljenih posameznikov, temveč s preprečevanjem širjenja bolezni tudi druge. V zadnjih desetletjih je bilo s cepljenjem preprečenih več smrti kot s katerim koli drugim zdravstvenim ukrepom. Obvezno cepljenje predpisuje Zakon o nalezljivih boleznih. Obvezno cepljenje je eden od načinov zagotavljanja visoke precepljenosti (deleža cepljenih) otrok, kar je zelo pomembno, saj se tako prepreči širjenje bolezni. Ob znižanju precepljenosti bi se povečala verjetnost za ponovno pojavljanje in razširjanje teh bolezni,« so povedali na Nacionalnem inštitutu za varovanje zdravja.

»Stara šola pediatrov« cepljenje podpira

»Mnenje velike večine pediatrov, morda še toliko bolj nas, ki smo še iz “stare šole”, je izrazito naklonjeno cepljenju. Sam sem še doživel veliko epidemijo ošpic in rdečk v zgodnjih sedemdesetih letih, prijavljenih ošpic je bilo okoli 40.000 primerov; k temu je potrebno dodati še kako tretjino neprijavljenih primerov, ko starši otrok sploh niso pripeljali v ambulante. Resda sem samo nekajkrat srečal otroka, ki je imel resne komplikacije ob ošpicah, nikoli pa nisem doživel resnih komplikacij potem, ko smo začeli konec sedemdesetih let množično cepiti vse otroke, tako proti ošpicam kot tudi proti rdečkam,« povzame iz prakse specialist pediater Anton Kunstelj, dr. med.

Na vprašanje, ali je cepljenje nujno, odgovarja, da resnično nujno morda res ni, je pa po njegovem vsekakor koristno. »Koristno je za vsakega posameznega otroka in potrebno z vidika zdravja vse otroške populacije, pa tudi z ekonomskega vidika. Če otroka cepimo in ga s tem zaščitimo, mati ob njegovi bolezni – možnih ošpicah – ne bo potrebovala tedna dni nege za bolnega otroka, to je prvi prihranek. Ne bosta potrebna eden ali dva obiska v ambulanti, kar je že drugi prihranek. Mati tudi ne bo opravljala svojega dela na delovnem mestu in je ne bo potrebno nadomeščati, kar je tretji prihranek.«

Boj s starši je kot boj z mlini na veter

V skladu z zakonom o nalezljivih boleznih je cepljenje možno opustiti le iz zdravstvenih razlogov. Kljub temu pa je vse več staršev, ki se upira zakonu zaradi drugačnega prepričanja in ne zaradi zdravstvenih razlogov. Zdravniki so ob takšnih starših pogosto nemočni. »Prva leta moje službe, to je bilo med letoma 1972 in 1978, sem delal v otroškem dispanzerju. Že tedaj so se pojavljali starši, ki niso hoteli cepiti otroka, ampak takrat so bili še prave »bele vrane«.

Ene starše sem tedaj prijavil, mislim, da je šla prijava k sodniku za prekrške, ampak zgodilo se ni nič. V zadnjih treh letih, ko spet delam v dispanzerjih za otroke, sem se s tem srečal pogosteje, pa nič kaj bolj uspešno. Tudi zdaj jih imamo možnost prijaviti zdravstveni inšpekciji, pa tega ne delamo. Nismo Don Kihoti, ki bi se borili z mlini na veter. Razlogi, ki jih starši navajajo, če jih sploh navajajo, so največkrat možne komplikacije, tudi avtizem je vmes. Vse naše utemeljevanje in pojasnjevanje pa je praviloma kot “bob ob steno”,« pojasnjuje specialist pediater Anton Kunstelj, dr. med.

Od kod upor staršev?

Po vsej verjetnosti so starši, ki se upirajo cepljenju svojih otrok, prebrali katero od publikacij, ki navajajo, da so študije o varnosti in učinkovitosti cepiv metodološko neustrezne, samo cepljenje pa zgolj ideološki konstrukt interesno pogojene realnosti. Prevladuje prepričanje, da pri nas nalezljive bolezni ne ogrožajo več, nekatere starše pa zmoti tudi to, da država s cepljenjem posega v njihovo pravico o razpolaganju z lastnim telesom oziroma telesom njihovih otrok.

Drugi spet se ozirajo po tujini in opažajo, da je cepljenje obvezno samo še v državah, ki so bile del nekdanjega socialističnega režima (na primer Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija, Češka, Slovaška), v 16 državah po Evropi pa je prostovoljno, med drugim tudi v sosednji Avstriji, Nemčiji, Veliki Britaniji, Cipru, Španiji in drugje. Dogaja se, da starši zaradi možnih »komplikacij« z domačimi pediatri za otroka raje izberejo pediatra v tujini. Pri tem so starši, ki v tujini nimajo sklenjenega zdravstvenega zavarovanja, za vse zdravstvene storitve samoplačniki. Zdravstvena zavarovalnica načeloma ne pokriva stroškov pregledov in zdravljenj v tujini, prav tako v tujini ni mogoče dobiti napotnic za specialistične preglede v Sloveniji.

Do 1000 evrov kazni za nepokornost zakonu

Po 57. členu Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB) se z globo od 41,73 do 417,29 evrov kaznuje posameznika, ki se izmika ali onemogoči obvezno cepljenje iz 22. člena tega zakona (v uvodu smo že navedli, katera cepljenja so obvezna). Z globo pa se lahko kaznuje tudi zdravnika, če ravna v nasprotju s tem zakonom. Po drugi strani pa ni zakonsko določeno, kako dolgo sme pediater starše čakati, da s cepljenjem pričnejo ali ga dokončno odklonijo. Tako nekateri zdravniki starše prijavijo na Zdravstveni inšpektorat, ki jih lahko kasneje tudi oglobi, drugi pa ne. Inšpekcijski postopek se začne na podlagi prijave cepitelja (običajno izbranega pediatra), ki inšpektorat obvesti o opustitvi obveznega cepljenja.

V postopku dá inšpektor z vabilom vsakemu staršu  možnost, da pisno ali ustno razloži okoliščine v zvezi z neopravljenimi obveznimi cepljenji. Obenem pa inšpektor starša pisno seznani tudi o tem, da pomeni izmikanje oziroma onemogočanje cepljenja prekršek, za katerega je predvidena globa. Do izreka denarne kazni po zakonu o upravnem postopku pride v primerih, ko se osebe, ki ne opravijo obveznega cepljenja, ne odzovejo vabilu Zdravstvenega inšpektorata, s katerim so vabljene na obravnavo, in svoje odsotnosti ne opravičijo (višina do 200 €) ali/in neizvršitve odločbe v izvršilnem postopku (do 1000 €).

So vrtci dolžni sprejeti samo otroka, ki je cepljen?

Pri Civilni iniciativi za prostovoljno cepljenje pravijo, da ne. »Pogoj za vpis v vrtec je potrdilo o zdravstvenem stanju otroka, ki ga vrtec potrebuje za varnost ter druge dejavnike (podatki o alergiji na primer vplivajo na otrokov jedilnik). Pri zbiranju podatkov o cepilnem statusu otrok gre pravzaprav za kršenje varstva osebnih podatkov, ker za tako početje ni nobene zakonske osnove. Te informacije pediater torej ni dolžan napisati, prav tako vrtec v primeru necepljenja otroka ne sme zavrniti,« so zapisali na svoji spletni strani. Starše, katerim zaradi necepljenja otroka vrtec zavrne, pa pozivajo, naj se pritožijo na Ministrstvo za šolstvo, ki sproži nadaljnji postopek. Prepričani so, da ima otrok pravico do vrtca ne glede na število opravljenih cepljenj.

Kakšne so lahko posledice, če otroka ne cepimo?

»Če otroka ne cepimo, lahko doživimo, da bo zbolel za tako boleznijo. Praviloma to ne bi bilo nevarno, lahko pa bo imel komplicirano obliko bolezni. Da je prebivalstvo zaščiteno pred neko nalezljivo boleznijo, mora biti precepljenost vsaj 90-odstotna, še bolje, če je 95-odstotna. Dovolite mi, da navedem primer. Okoli leta 1990 se je v nekdanji Sovjetski zvezi začasno sesul zdravstveni sistem in so prekinili s cepljenji. Naslednje leto so v Ukrajini doživeli epidemijo davice, ki pušča težke posledice. V zvezi s tem: poznate knjigo švedskega pisatelja Axela Muntheja, ki je kot zdravnik v 19. stoletju doživel epidemijo davice v Neaplju? Otroci so cepali mrtvi, kot muhe. Ošpice za slovenske otroke niso nevarne, za sestradane otroke v podsaharski Afriki pa so lahko smrtne, še danes,« opozarja specialist pediater Anton Kunstelj, dr. med.

Neobvezna plačljiva cepljenja za dojenčke in odrasle

Dojenčke je možno cepiti še proti rotavirusnim okužbam, otroke in odrasle proti gripi, noricam, klopnemu meningoencefalitisu, potnike pa med drugim tudi proti rumeni mrzlici, hepatitisu A, tifusu, steklini, meningokoknim okužbam, poroča NIJZ.