Starostna naglušnost prizadene večino starejših. Spoznajte, kako prepoznati prve simptome, razumeti vzroke in možnosti uporabe slušnih pripomočkov
Pogovarjali smo se z mag. Branko Geczy, dr. med., spec. ORL.
Kaj je starostna naglušnost (presbiakuza)?
Starostna naglušnost ali presbiakuza je obojestranska simetrična zaznavna okvara sluha, ki se pojavi v zreli odrasli dobi in napreduje z leti, nastane pa zaradi pešanja živčnih struktur v ušesu in slušni progi. Obstaja v različnih stopnjah in klinično se znaki začnejo kazati od 45. leta. Začne se v visokih frekvencah, postopno pa zajame tudi govorne frekvence. V začetku se torej težave z razumevanjem govora še ne pojavijo, prvi opozorilni znak je lahko tinitus, šumenje v ušesih.
Kateri so zvoki v visokih frekvencah, pri katerih se naglušnost začne?
»Zvoki v visokih frekvencah nad 3000 Hz so piskajoči in eden takšnih zvokov je ptičje petje ali pa zvok piskajočih inštrumentov, kot je na primer blok flavta. Zato je prvi simptom naglušnosti lahko ta, da osebe ne slišijo več ptičjega petja. Govor namreč poteka v srednjih frekvencah (govorne frekvence so med 500 in 4000 Hz),« pojasni naša sogovornica.
Kaj se pravzaprav dogaja pri razvoju naglušnosti?
»Pri naglušnosti pride do propadanja čutnic v notranjem ušesu ali pa do propadanja slušnega živca in živčnih struktur v celotni slušni progi. Govorimo torej o periferni okvari v notranjem ušesu in o centralni okvari, ki zajema slušne živce in centre za sluh v možganih.« Kako pogosta je starostna naglušnost? »V odrasli dobi je starostna naglušnost najpogostejša zaznavna okvara sluha, poleg tiste, ki jo povzroča izpostavljenost hrupu, zlasti na delovnem mestu. Na tretjem mestu pa so genetske okvare, a se te začnejo že v otroštvu. Zaznavna okvara sluha pomeni, da je ni mogoče operirati,« razloži Branka Geczy in doda, da starostne naglušnosti ni mogoče pozdraviti z zdravili ali jo izboljšati z operacijo. »Lahko pa si pri tem pomagamo s slušnimi aparati ali z vsadki, kot je polžev vsadek, ali implantabilni slušni aparati, kot je npr. kostno usidran aparat.«
Kako torej oseba opazi, da slabo sliši?
»Začne se s slabšim razumevanjem govora, predvsem v hrupu in med pogovorom z več sogovorniki. Temu rečemo »koktajl party fenomen« in v takšnih zahtevnih akustičnih okoljih oseba zaznava, da sogovornika ne razume, da ne ve, iz katere strani prihaja zvok in besede razume popačeno. Pri tem zamenjuje glasove, kot so sičniki in šumniki. Ne sliši več dobro televizorja ali radia in zvišuje jakost, s čimer moti svojo okolico. Opozorilni znak naglušnosti pa je lahko tudi šumenje v ušesih ali tinitus«, odgovarja dr. Geczy.
Včasih pa se zgodi, da osebi, ki ima težave z razumevanjem govora v hrupnih okoliščinah, kljub temu na pregledu sluha ugotovijo, da sliši dobro. Branka Geczy meni, da gre pri tem lahko za pretirano občutljivost na hrup ali različne, tudi manj glasne zvoke. Hrup in določeni zvoki osebo tako izrazito motijo, da se ne more osredotočiti na to, kar nekdo pripoveduje. To je hiperakuza (lat. hyperacusis), preobčutljivost na zvoke, fenomen slušne proge, ki nakazuje na utrujenost in je lahko tudi posledica stresa. Gre torej za vprašanje pozornosti. Drugi vzrok, ki se pojavi v poznejših letih, po navadi po 70. letu, pa je ta, da centralna slušna proga ne deluje več dobro zaradi poškodovanosti živčnih celic od slušnega živca do možganov in razumevanje govora pri tem ni več dobro procesirano. Te poškodbe se z osnovno meritvijo sluha ne da ugotoviti.
Težave s sluhom se torej najprej pojavijo v hrupnem okolju, postopno pa oseba tudi v tišini ne sliši več dobro.
Kateri pa so vzroki za naglušnost?
»Eden od vzrokov je propadanje čutnic v notranjem ušesu, okvare pa se lahko širijo tudi na slušni živec, zmanjša se število slušnih vlaken in je tudi prenos do centralnih delov možganov okrnjen. Pri starejših je okvara pogosto kombinirana: okvarjeni so tako periferni organ v notranjem ušesu kot tudi slušni živci in centri v možganih. V ozadju starostne naglušnosti pa so lahko tudi genetski vzroki. V nekaterih družinah je starostna naglušnost pogostejša, v nekaterih imajo po 50. letu že vsi družinski člani neko stopnjo naglušnosti in uporabljajo slušne aparate. V drugih družinah pa so stari krepko čez 70 let in dobro slišijo,« še pove zdravnica.
Tinitus
Tinitus pomeni šumenje v ušesih in ta izraz vsebuje vse različne zvoke, ki nastajajo v ušesih: piskanje, brnenje, brenčanje, pretakanje in šumenje.
»Tinitus je lahko povezan z naglušnostjo in je lahko tudi prvi simptom začetne okvare sluha, preden se začnejo težave z razumevanjem govora. Tudi pri tinitusu v sklopu starostne naglušnosti gre za obojestransko okvaro, na obeh ušesih, in je tinitus po navadi visokofrekvenčni, oseba ga sliši kot piskanje v ušesih,« pojasnjuje naša sogovornica in dodaja, da ga sliši samo oseba, ki je s tem prizadeta. »Temelji na subjektivnem zaznavanju. Ne da se ga izmeriti, opisno lahko višino in jakost šuma izmerimo le na podlagi tega, kar pove bolnik. To je običajno na pragu sluha. Če je povezano z izgubo sluha, se šumenje pojavi v frekvenčnem območju, kjer so okvarjene notranje čutnice in se kažejo prvi znaki naglušnosti.«
Kot zanimivost Branka Geczy izpostavi tudi to, da se s slušnim aparatom, če je pravilno nastavljen, lahko prekrije tudi šumenje v ušesih.
Stopnje naglušnosti
Obstajajo različne stopnje naglušnosti: začetna, lažja, srednja in težka stopnja naglušnosti, ki se lahko razvije tudi v gluhost.
Pri kateri stopnji naglušnosti se priporoča slušni aparat?
»Čim prej. Predpisujemo ga že pri lažjih izgubah sluha. Stališče avdiološke stroke je, da se aparat predpiše obojestransko, saj s tem dosežemo najboljši približek naravnega sluha. Na ta način se lažje locira tudi izvor zvoka.« Zakaj ga predpisujejo že pri lažjih izgubah sluha? »Zato da se bolnik pravočasno navadi na slušni aparat, dokler je še kognitivno stanje dobro. To je zelo pomembno, saj se mlajši možgani, ki so še bolj plastični, bistveno lažje privadijo na aparat. Poleg tega se v mlajših letih ljudje lažje naučijo rokovati z aparatom. Upoštevati je namreč treba tudi težave starejših z malimi sklepi rok: osebi, ki ima, na primer, artrozo sklepov rok, predpišemo večji aparat, da z njim lažje rokuje.«
Vrsta in model slušnega aparata
Glede vrste in modela aparata se odločamo glede na stopnjo izgube sluha in glede na zmožnosti, starost in potrebe osebe. »Mlad odrasli, ki je še delovno aktiven, potrebuje zmogljivejši aparat, ki je nadgrajen z različnimi programi. Starejši ljudje pa ne potrebujejo izpopolnjenih aparatov, zadostujejo preprostejši modeli.« Po mnenju Branke Geczy najdražji aparat ni za vsako osebo tudi najboljši. Obstaja standardni aparat, ki ga pokrije zavarovalnica, in z nekaj doplačila se dobi dober srednji razred aparata.
Oblika slušnega aparata
Po obliki ločimo zauheljni, vušesni in sluhovodni aparat. Sluhovodni aparat je najmanjši in ko se vstavi v sluhovod, se praktično ne vidi. Potrebna pa je izjemno dobra spretnost rok. Zauheljni aparat je večji; tudi ti aparati so se z razvojem tehnologije zmanjšali, a je z njimi lažje rokovati. Branka Geczy priporoča, da si pri izbiri aparata vzamemo čas. »Preskusiti je treba več modelov, zavarovalnica omogoča, da se lahko preskušajo različni aparati. En aparat naj se preskuša dva do tri tedne. Oseba lahko tako ugotovi, kateri je zanjo optimalen. Ko si ga izbere, pa se pred izdajo stalne naročilnice za slušni aparat vsem uporabnikom naredi še test razumevanja govora z izbranim aparatom.
Kako se navadimo slišati z aparatom?
Ko aparat dobimo, je pomembno, da ga uporabljamo vsakodnevno in postopno podaljšujemo čas uporabe, svetuje naša sogovornica. »Na začetku, na primer, poslušanje z aparatom vadimo dve uri in potem vsak dan kakšno uro dlje. Polna uporaba aparata pomeni od šest do osem ur na dan. Med spanjem pa slušni aparat odložimo. Pomembno je tudi, da menjavamo akustična okolja. Začnemo s preprostimi okolji, to je pogovor z eno osebo v tihem prostoru, ali poslušanje televizije v tišini sam. Šele potem lahko gremo v družbo, kjer je več sogovornikov, in na ulico, kjer je promet in več hrupa.«
Pomembno je tudi, da večkrat obiščemo servis. Aparat se mora večkrat nastaviti glede na težave, ki se pojavljajo. Pogosto se, na primer, dogaja, da se določeni zvoki slišijo pretirano, na primer tok vode skozi pipo ali škripanje čevljev na tleh. Ko to povemo akustiku, bo aparat umeril tako, da bo zmanjšal ojačitev zvokov na teh frekvencah. Sodobni digitalni aparati se lahko nastavljajo zelo natančno, glede na vsako frekvenco posebej.
Včasih slušni aparat ne pomaga več. Zakaj pride to tega?
»Ko oseba s slušnim aparatom ne sliši več, so lahko vzrok kognitivna motnja, demenca ali depresija,« odgovarja Branka Geczy, a ob tem pove, da z namestitvijo in uporabo slušnega aparata lahko upočasnimo napredovanje demence in depresije. »Težko naglušni ljudje se pogosto izolirajo, ne komunicirajo, saj se ne morejo pogovarjati. Tudi iz tega vidika je zelo pomembno, da se aparat predpiše čim bolj zgodaj.«
Pri starejših osebah je zelo pomembno, da imajo razumevajoče družinske člane, ki jim pomagajo pri rokovanju z aparatom in jih opominjajo k redni uporabi.
Včasih ne pomaga niti to, da oseba hodi redno na servis in ji aparat tam uglašujejo. »V tem primeru je treba ponovno stopiti do zdravnika, ki ugotovi, ali je prišlo do poslabšanja sluha. Če se je sluh poslabšal, potem si lahko pomagamo s polževim vsadkom. To je naprava, ki se vsadi v notranje uho in neposredno stimulira slušni živec. Operacija je zahtevna, a se lahko izvaja tudi pri starejših, če njihovo zdravstveno stanje to dopušča.«
Druga možnost pa je vsaditev slušnih pripomočkov v srednje uho. Branka Geczy pa opozori na dejstvo, da pri starejših lahko obstajajo druge težave, ki jih z vsadkom ne moremo rešiti. »To sta okvara slušne proge in kognitivnih funkcij. Če je okvara na višjih ravneh slušne proge ali pa je prisoten kognitivni upad, bo razumevanje govora in funkcioniranje tudi z implantom slabo.«
Pogosta vprašanja
1. Kaj je starostna naglušnost (presbiakuza)? Starostna naglušnost je postopna, običajno obojestranska in simetrična izguba sluha, ki se začne pojavljati v zreli odrasli dobi. Najprej prizadene višje frekvence, pozneje pa tudi govorne.
2. Kateri so prvi znaki starostne naglušnosti? Prvi opozorilni znak je lahko težje zaznavanje visokih zvokov (npr. ptičje petje, piskanje inštrumentov) ali tinitus (šumenje v ušesih). Ko se težava razširi na govorne frekvence, začne oseba težje razumeti govor, zlasti v hrupnem okolju.
3. Ali se starostna naglušnost pojavi pri vsakem starejšem? Pri večini ljudi s staranjem pride vsaj do rahlega upada sluha. Vendar sta hitrost in izraženost naglušnosti odvisni od genetike, življenjskega sloga in drugih dejavnikov, zato se pri nekaterih pojavi bolj izrazito kot pri drugih.
4. Ali je tinitus (šumenje v ušesih) vedno povezan s starostno naglušnostjo? Ne vedno, je pa tinitus pogosto prvi znak začetka naglušnosti. Pri starostni naglušnosti se največkrat kaže kot visoko piskanje, ki ga oseba sliši v obeh ušesih.
5. Kako ugotoviti, ali imam starostno naglušnost? Najhitreje posumimo, ko opazimo slabše razumevanje pogovora v hrupu ali pri več sogovornikih. Če morate pogosto prositi, naj sogovorniki ponovijo povedano, je dobro opraviti test sluha pri specialistu ORL ali avdiologu.
6. Ali je starostno naglušnost mogoče zdraviti? Trenutno ni zdravila ali kirurškega posega, ki bi starostno naglušnost popolnoma odpravil. Pogosto si pa lahko pomagamo s slušnimi aparati ali vsadki (polžev vsadek, kostno usidrani aparati), ki izboljšajo sluh in razumevanje govora.
7. Kdaj je pravi čas za uporabo slušnega aparata? Priporoča se čim prej, že ob lažji izgubi sluha. Zgodnja uporaba aparata osebi olajša navajanje in pomaga ohranjati normalne komunikacijske sposobnosti, predvsem pa upočasnjuje morebitno kognitivno pešanje, povezano z izgubo sluha.
8. Kaj lahko storim, če s slušnim aparatom kljub nastavitvam še vedno slabo slišim? Najprej obiščite servis in specialistično kontrolo; morda je potreben drug model ali dodatna nastavitev aparata. Če se je sluh zelo poslabšal, vam lahko zdravnik predlaga dodatne rešitve, na primer polžev vsadek, če je to primerno glede na zdravstveno stanje.
9. Ali lahko starostno naglušnost preprečimo ali upočasnimo? Popolne preprečitve ni, saj gre za naravni proces staranja. Lahko pa z zdravim slogom življenja, izogibanjem prekomernemu hrupu in rednimi pregledi sluha upočasnimo pešanje sluha ter hitreje odkrijemo in lajšamo morebitne težave.
10. Kako lahko pomagamo starejšim osebam, ki izgubljajo sluh? Pomembno je, da se družinski člani in prijatelji zavedajo težave in se prilagodijo: govorijo razločno (ne nujno glasneje), zmanjšajo hrup v ozadju ter pomagajo pri rokovanju s slušnimi pripomočki. Redna uporaba aparata in spodbuda okolice sta ključni za ohranjanje komunikacije in socialnega stika.
