Ko se prehranjujemo, običajno niti ne pomislimo, da mora hrana prepotovati dolgo pot, preden se razgradi in v telo izloči hranilne snovi. Pri njeni presnovi imajo pomembno vlogo prebavni encimi in žleze, ki izločajo prebavne sokove, ki morajo skupaj s črevesjem in z želodcem usklajeno delovati v procesu prebave. Na tej dolgi poti – samo tanko črevo je dolgo približno 7 metrov – lahko prihaja do različnih zapletov in težav, ki onemogočajo normalno prebavo in ovirajo absorpcijo hranilnih snovi v telo. O omenjenih težavah je spregovorila Andreja Širca Čampa, univ. dipl. inž., klinični dietetik.

Avtor: Ines Trebec

Vse se začne v ustni votlini

Naša hrana je tekoča in trdna. Trdo hrano v ustih s pomočjo zob razgrizemo in s tem razkosamo na čim manjše delce, obenem pa razmehčamo in razmočimo s slino. Temu delu pravimo tudi začetek mehanskega dela prebavljanja ali žvečenje. Mehanska prebava poteka po celem delu prebavnega trakta, kjer hrano na poti skozi prebavila prebavni organi stiskajo in gnetejo. Mehanska prebava hrane pospešuje in omogoča kemično prebavo hrane.

Dobro prežvečena hrana je pogoj za normalno kemično prebavo, s pomočjo katere organizem absorbira iz hrane hranilne snovi. Po prehodu mehansko prežvečene hrane skozi požiralnik se v želodcu in tankem črevesju prične presnova s pomočjo prebavnih sokov (želodčni sok in črevesni sok) in prebavnih encimov. Naše telo namreč lahko vsrka samo tiste hranilne snovi, ki med prebavo postanejo topne v vodi ali maščobi, ostale netopne snovi pa naše telo zapustijo kot neprebavljeni ostanek in se oblikujejo v blato. Glavna prebava hrane se izvaja v črevesju, pojasnjuje sogovornica.

Pri procesu imajo pomembno vlogo tudi prebavne žleze. Kakšna je njihova naloga?

Prebavne žleze v našem organizmu izločajo prebavne sokove v prebavno cev. Vse prebavne žleze so eksokrine žleze. To so: slinavke ustne votline, žleze v želodčni in črevesni sluznici, jetra z žolčem in trebušna slinavka. Slednje ležijo izven prebavil in oddajajo prebavne sokove v prebavno cev s pomočjo izvodil. V ustni votlini se s pomočjo slinavk ob prisotnosti hrane med žvečenjem prične s pomočjo amilaze razgradnja škroba do disaharidov, ostala hranila se pričnejo razgrajevati šele po prehodu iz želodca v dvanajstnik in naprej v tankem črevesju.

V želodcu se presnova hranil zaradi prisotnosti kislega želodčnega soka ustavi. S pomočjo želodčne kisline delno nabreknejo beljakovine, kar jim v nadaljevanju omogoča lažjo razgradnjo. Kisli želodčni sok deluje baktericidno, saj uniči vse mikrobe, ki jih s hrano zanesemo v organizem. Tako se uniči velika večina probiotikov, ki jih s fermentiranimi mlečnimi izdelki vnašamo v organizem. Saj je kisli pH želodčnega soka za njih poguben. Probiotiki tako postanejo prebiotiki in odlična hrana črevesnim bakterijam. Hrana se v želodcu prebavlja do sedem ur. Po prehodu hrane iz želodca v dvanajstnik postane vsebina želodca alkalna (pH nad 7). V dvanajstniku se izločajo novi prebavni sokovi in encimi, ki nadaljujejo razgradnjo zaužite hrane. Tekoča hrana zapusti želodec v eni do dveh urah, trdna hrana pa običajno v dveh do treh urah.

Glavni del prebave se dogaja v tankem črevesju, kako poteka?

Glavnina prebave poteka v tankem črevesju, ki ga sestavlja 0,5 m dvanajstnika, 2–3 m jujenuma in 3–4 m ileuma. Glavna prebava poteka v zgornjem delu tankega črevesja. V procesu prebave sodelujejo jetra, ki preko žolča v tanko črevo dovajajo žolčne kisline in manjšo količino holesterola, potrebnega pri razgradnji maščob. Pankreas – trebušna slinavka izloča v črevesje večino potrebnih encimov za razgradnjo hranil. Glavni encimi za dokončno razgradnjo hrane so lipaze, holesterol esetraze, tripsin, karboksi peptidase in številni drugi.

V procesu prebave se škrob razgradi do monosaharidov, maščobe do maščobnih kislin, beljakovine do aminokislin in peptidov. Črevesna vsebina potuje po črevesju s povprečno hitrostjo 1 cm na minuto in potrebuje 3–8 ur za razgradnjo hrane do hranil in njihovo absorpcijo. Tanko črevo absorbira vsak dan v povprečju 200–300 g enostavnih ogljikovih hidratov, 60–120 g aminokislin in peptidov in 100 g maščobnih kislin, ki odraslemu organizmu zagotavljajo pokritje energijskih in hranilnih potreb, pojasni sogovornica.

Med potovanjem hrane po prebavni cevi in njenim prebavljanjem pa lahko pride do težav?

Do malabsorpcije hranil lahko pride na katerikoli stopnji prebave. Pojavi se lahko nenormalno ali upočasnjeno praznjenje želodčne vsebine in pomanjkanje izločanja pankreasnih encimov. Vzrokov za to je lahko več, gastritis, akutni in kronični pankreatitis, celiakija, Chronova bolezen, cistična fibroza, pomanjkanje disaharidaznih encimov – laktozna intoleanca, sindom kratkega črevesja, refluks, alergije na hrano, divertikli, sindrom razdraženega črevesja, … Lahko so tudi mehanični vzroki, kot je zapora žolčnih vodov, žolčni kamni, adinamični ileus.

Bolniki, ki imajo omenjene težave, tožijo o bolečinah v prebavnem traku, upočasnjeno prebavo, napihnjenostjo, vetrove. Pojavi se lahko nedohranjenost zaradi pomanjkanja hranil, utrujenost, razdražljivost, anemija zaradi pomanjkanja železa.

Kaj storiti pri omenjenih težavah?

Primarno je treba odpraviti vzrok za nastanek pomanjkanja in primarno bolezen, ki je povzročila maldigestijo in malabsorpcijo hranil zdraviti. Ob težavah s prebavo se je treba čim prej posvetovati z izbranim zdravnikom, ki bo znal ustrezno ukrepati in vas, če bo to potrebno, napotil do gastroenterologa. Pri odraslih, sicer zdravih belcih, prihaja največkrat do laktozne intolerance, pomanjkanja encima laktaze, ki razgradi disaharid laktozo (mlečni sladkor) v glukozo in galaktozo. V tem primeru imamo na voljo nekaj preprostih rešitev. Prva je izogibanje uživanja mleka in zmanjšanje uživanja fermentiranih mlečnih izdelkov na količino, ki ne povzroča težav, druga je poseganje po mleku in mlečnih izdelkih brez laktoze.

Ali nadomeščanje encimov laktaze v kapsulah, ko se mleku res ne moremo upreti. Takšne kapsule z encimi so na voljo v lekarni. Danes lahko pri laktozni intoleranci uspešno nadomeščamo encime (laktaze), ravno tako uspešno nadomeščamo pankreasne encime, predvsem tiste, ki sodelujejo pri razgradnji maščob. V primeru cistične fibroze je to rutinsko zdravljenje. Bolnikom se določi potrebna količina encimov (enote), ki jih zdravnik predpiše na recept. Bolniki pa gredo čez šolo štetja maščob v obroku.

Za konec nasvet, kako si lahko sami čim bolj olajšamo težave, ki nam jih povzroča neustrezno prebavljanje hrane?

V primeru težav s prebavo svetujemo zdravo prehrano z dovolj prehranskimi vlakninami in tekočine, redne obroke, ki si sledijo v enakomernih časovnih intervalih. Hrana naj ne bo prevroča in ne prehladna, saj s tem zmanjšamo izločanje želodčnih sokov. Hrano dobro prežvečimo in za hranjenje si vzamemo čas. V prehrano vključimo čim več fermenitranih mlečnih izdelkov, saj so probiotiki za naše črevesne bakterije odličen vir hrane (prebiotiki), ki jim omogoča učinkovito delovanje.

April 2013