Spanje lahko opišemo kot stanje zmanjšanega zavedanja okolice. Gre za zmanjšano aktivnost višjih ravni živčevja. Znanstveniki še ne vedo zagotovo, zakaj spimo, obstaja pa kar nekaj teorij o pomembnosti spanja za zdravje. Zlasti ni jasno, kaj sproži spanje. Je to utrujenost ali menjava dneva in noči in katera snov ali živčni prenašalec je udeležen. Da govorimo o stanju spanja, morajo biti izpolnjeni pogoji: da je gibanje zmanjšano, da je zmanjšan stik z okoljem in odzivnost nanj, človek pa se mora tudi hitro prebuditi ter preiti v stanje budnosti. Na spanje poleg zunanjih dejavnikov, kot sta menjava dneva in noči ali ritem človekovih aktivnosti, vplivajo tudi notranji dejavniki.
Odrasel človek naj bi odšel spat okrog polnoči ter vstajal ob 7. uri. Sledil naj bi svojemu temperaturnemu nihanju – odšel spat nekaj ur pred temperaturnim minimumom ter vstal kakšni dve uri po minimumu. Za odraslega človeka običajno zadošča sedem ur spanja. Tudi prezgodnji odhod v posteljo ni priporočljiv: npr. spat se odpravimo ob 10. uri zvečer in vstanemo ob 5. uri zjutraj. Zunaj je še temno, temperaturni ritem tudi ne bo usklajen, spanje bo dolgo, vendar prekinjeno in ob 6. uri človek ne bo pripravljen za delo. Če so potrebe po skrajšanju spanja, npr. zaradi nujnega dela, je to najbolje storiti s premikom na kasnejšo uro.
Narkolepsija je bolezen, ki se kaže kot izjemno močna in neobvladljiva zaspanost tekom dneva. Gre za kronično nevrološko bolezen, ki prizadene približno eno osebo od dvatisočih, ne glede na spol in raso. Narkolepsija se navadno pojavi v dobi odraščanja ali v zgodnji odrasli dobi in je bolezen, ki traja doživljenjsko. Po ocenah v Sloveniji trpi za to boleznijo vsaj 1.000 ljudi. Narkolepsijo je mogoče uspešno zdraviti z zdravili.
Najbolj značilna simptoma narkolepsije sta zagotovo prekomerna in neobvladljiva dnevna zaspanost ter nenadna, kratkotrajna izguba mišičnega tonusa. Ostali pogosti simptomi so še prekinitve nočnega spanca ali spanje po obrokih, halucinacije (živi, neprijetnim sanjam podobni občutki) ter paraliziranost ob uspavanju in prebujanju. Kljub omenjenim tipičnim simptomom je bolezen še zmeraj premalo poznana in prepozno odkrita. Obdobje od pojava prvega simptoma do trenutka pravilne postavitve diagnoze lahko traja pri bolnikih tudi do 5 let in več. Neredko se zgodi, da so bolniki s takšnimi simptomi označeni kot leni, nezainteresirani ali celo kot psihiatrični bolniki. Pogosto imajo že kot otroci težave v šoli, kasneje pa tudi na delovnem mestu, v domačem in tudi drugem socialnem okolju. Pomembno je poudariti tudi dejstvo, da je nezdravljena narkolepsija pogosto vzrok za prometne nesreče in nesreče na delovnem mestu.
Kam po pomoč?
Seveda je izredno pomembno, da ob opažanju tipičnih simptomov narkolepsije obiščemo osebnega zdravnika in mu povemo za težave. Le takšno postopanje lahko osebnega zdravnika vodi k hitrejši in bolj pravilni prepoznavi bolnika ter njegovi nadaljnji usmeritvi v diagnostične postopke, potrebne za potrditev diagnoze narkolepsije. Pri bolnikih, pri katerih obstaja sum na narkolepsijo, je potrebno izključiti tudi druge motnje spanja, ki bi lahko povzročale zaspanost (motnje dihanja med spanjem, druge oblike prekomerne dnevne zaspanosti, sindrom nemirnih nog in periodičnih gibov udov med spanjem, …). Narkolepsijo potrdi nevrolog, ki je specialist za motnje spanja (somnolog) z metodo polisomnografije, ki jo bolnik opravi v Laboratoriju za motnje spanja (Inštitut za klinično nevrofiziologijo, Klinični center Ljubljana). Narkolepsija je doživljenjska bolezen. Lahko jo uspešno zdravimo z zdravili, ki jih je običajno treba jemati vse življenje.