Kalcifikacija je proces odlaganja kalcija v tkiva, kar lahko povzroči vnetje in bolečine, s pogovornim pojmom kalcinacija pa označujemo rezultat procesa kalcifikacije.

V prispevku preberite, zakaj nastane kalcinacija sklepov, kako prepoznati simptome, kako poteka zdravljenje in kako lahko preprečite to težavo.

Zakaj nastane kalcinacija?

Natančne vzroke, ki privedejo do kalcifikacije, je pogosto težko določiti. »V večini primerov, torej v več kot 90 %, je vzrok idiopatski, kar pomeni, da ostaja nepojasnjen. Seveda obstajajo določene rizične skupine, kjer je tveganje za pojav kalcinacij večje, a tem dejavnikom je mogoče pripisati vsega desetino primerov.

Rizične skupine za nastanek kalcinacije

Ko govorimo o rizičnih skupinah, velja omeniti predvsem ženske v srednjih letih, ki imajo težave s ščitnico, opravljajo pisarniško delo in so, v veliki verjetnosti, kadilke. Polega tega velja prepričanje, da lahko na sam pojav kalcinacije vplivamo s hrano, ki vsebuje veliko kalcija. Tudi to prepričanje je zmotno, saj metabolizem na ta način ne more vplivati.

Faze kalcinacije: od nastajanja do razgradnje

Kalcinacija je tako proces nastajanja kalcinata kot tudi njegove razgradnje. Kalcinat namreč ob koncu dlje časa trajajočega procesa telo razgradi samo. Po strukturi v resnici ni nekaj trdega, temveč je bolj podoben zobni kremi. Njegova razgradnja pa v našem telesu povzroči hudo vnetno reakcijo. »Kalcinacija obsega različne faze.

Prva faza

Prva je faza nastajanja, katere vzroki so, kot sem omenil, še dokaj nepojasnjeni. Naše telo ga zazna kot tujek oz. motnjo v normalnem delovanju, kar pomeni, da ga posamezne celice skušajo odstraniti.

Druga faza

V drugi fazi tako sledi razgradnja tega kalcinata, ki se v našem telesu odrazi kot vnetje. Ko se torej pojavi bolečina v rami, to pomeni, da se je postopek odstranjevanja kalcinata že začel. Obstajajo tudi nemi kalcinati, torej takšni, ki se odrazijo brez kakršnih koli simptomov.

Tretja faza

V tretji fazi sledi faza zatrdelosti,« pojasnjuje sogovornik. Kadar kalcinat miruje, bolečine ni. Tako je prisoten pri določenem deležu populacije, vendar ljudem pri tem ne povzroča nikakršnih težav. Ob vnetju pa se pojavi prva pridušena nespecifična bolečina, ki se sčasoma stopnjuje in otežuje našo gibljivost. Stranski učinek kalcinacije je lahko tudi okrnjena gibljivost predela telesa, kjer se kalcinat pojavi – zaradi vnetne reakcije se namreč ovojnica skrči in del, npr. rama, v tem primeru postane negibljiva.

Katere tetive v telesu so najpogosteje podvržene kalcinaciji?

V grobem bi lahko trdili, da so kalcinaciji bolj podvrženi najbolj obremenjeni deli našega telesa, a predstojnik oddelka za artroskopijo in športno ortopedijo Ortopedske bolnišnice Valdoltra ob tem opozori:

»Rama je že z anatomskega vidika bolj podvržena kalcinaciji, saj posamezne tetive niti v mirovanju ne počivajo. Tetiva, t. i. supraspinatus, je tako tudi v mirovanju ves čas pod napetostjo. Kot da bi ves čas tekla maraton in se nikdar konkretno spočila. Prav zato ima omejen dotok kisika, saj je konstantno pod obremenitvijo.

Veliko je dejavnikov, ki privedejo do poškodb na mikroskopski ravni, kar poveča možnost za nastanek samih kalcinacij. Izpostavil bi še ahilovo tetivo, ki je prav tako podvržena konstantni obremenitvi, in pa rotatorje kolka, kjer prav tako pogosto pride do kopičenja kalcija.«

Kalcinacija v predelu rame je morda najbolj problematična z vidika, da gre za najbolj gibljiv sklep človeškega telesa. Kot je omenil že sogovornik, so kalcinacije pogostejše tudi v predelu, kjer se ahilova tetiva narašča na petnico – zaradi odloženega viška kosti pa pride do pojava izrastka t. i. haglundove eksostoze –, in v predelu kolka. Slednje vodi v značilne degenerativne entezopatije, saj se kalcij odlaga v predel narastišča mišic.

Kako se postavi diagnoza kalcinacije?

Kalcij se lahko veže v kosti podobno snov, imenovano osifikacija. Tako kalcinacija kot osifikacija pa se kažeta v vnetnih reakcijah, ki se lahko na zunaj odrazijo kot bolečine. V mirujočem stanju kalcinacije ne povzročajo težav in jih odkrijemo povsem po naključju, medtem ko v aktivnem stanju (t. i. fazi resorpcije) povzročajo hude bolečine, rama tudi otrdi.

Velikost kalcinata ne vpliva na jakost bolečine, majhen kalcinat lahko povzroča hude bolečine in obratno. Ni povsem jasno, zakaj so nekatere kalcinacije boleče, druge pa ne in zakaj kalcinacije kar naenkrat postanejo boleče. Dejstvo pa je, da večina ljudi poišče zdravniško pomoč, ko se pojavi nevzdržna bolečina.

Kako se zdravi kalcinacija?

»Ko bolniki pridejo v ordinacijo z bolečino, ki je posledica kalcinacije, jim povem, da lahko raztapljanje kalcinata ustavimo in bolečino umirimo, s tem, ko umirimo vnetje. To lahko dosežemo z apliciranjem kortikosteroidnih ali PRP-ACP injekcij, s fizioterapijo ali uporabo protivnetnih zdravil. Vendar v tem primeru zmanjšamo verjetnost raztapljanja. Poleg tega lahko vnetje umirimo, a se bo vnovič pojavljalo, dokler kalcinat ne bo povsem raztopljen,« o tehnikah zdravljenja pove sogovornik, specialist ortopedske kirurgije.

Dr. Marjanovič nadaljuje: »Po drugi strani pa, če je bolnik zmožen prestajati bolečino, lahko kalcinat odstranimo. Za to se poslužujemo različnih tehnik, od klasičnega ultrazvoka in fizioterapevtskih tehnik, ki delujejo le pri majhnem deležu odstranjevanja kalcinata, do bolj agresivnih, kot so udarni valovi (ESWT – extracorporeal shock wave therapy) in ultrazvočno vodene punkcije kalcinacije rame t. i. barbotage. Pri slednji s pomočjo ultrazvoka odčitamo mesto kalcinata, nato pa ob lokalni anesteziji s posebnim pripravkom odstranjujemo kalcinat. Za razliko od udarnih valov pri tehniki barbotage v manjši meri poškodujemo tudi tetivo, zato se za ta postopek običajno odločamo v primeru večjih in trših kalcinatov. Odločitev sprejmemo na podlagi klinike in RTG-slike.«

Kakšna je verjetnost, da se kalcinacija ponovi?

Na podlagi tega, kakšen je kalcinat in kakšna je njegova velikost, se določijo tvegani dejavniki, s pomočjo katerih je mogoče napovedati verjetnost, da se kalcinat v celoti odstrani. Kadar konservativne metode zdravljenja ne dajejo želenih rezultatov, se zdravniki v zadnji fazi poslužujejo operativnega posega – artroskopije. Pri tem zarežejo v tetivo in odstranijo kalcinat. Če je poškodba tetive pri tem majhna, pustijo, da se zabrazgotini. Če je poškodba večja, je potrebno šivanje, kar naknadno podaljša samo rehabilitacijo rame.

Način in vrsta zdravljenja sta odvisna od vsakega posameznega primera, bistvenega pomena pri tem pa je, da se kalcinat odstrani v celoti. Če ostane še tako majhen delček kalcinata prisoten, to lahko vodi v nadaljnja vnetja.

Sicer je verjetnost, da se kalcinacija ponovi, le majhna, kot potrjuje tudi sogovornik z Ortopedske bolnišnice Valdoltra: »Malo je verjetno, da se kalcinacija (pogovorni izraz za kalcifikacijo) ponovi. Letno imam v ordinaciji nekaj tisoč bolnikov s kalcinacijo rame, od tega jih je 5 % kalcinatov, in le malokrat zabeležimo primer ponovne kalcinacije. Ta je najverjetnejša v primeru, da kljub operaciji ostane kak manjši del kalcinata. Ker ga telo ponovno skuša raztopiti, se spet pojavi vnetje, ki potrebuje novo zdravljenje.«

Če želite spoznati več o specifičnih primerih kalcifikacije in se poglobiti v klinične izkušnje strokovnjakov, preberite tudi naš intervju z dr. Antoličem: Kalcinacija v telesu