Zimski čas nam postreže z mnogimi nevšečnostmi. Ena od teh je veliko število padcev, ki so še posebej nevarni pri starejših ljudeh, morda celo usodni. Slabo očiščena tla, drseče površine in neprava obutev so v pretekli zimski sezoni botrovali nadpovprečno velikemu številu poškodb zaradi padca ter tudi obiskov na urgenci. Upajmo, da letos ne bo tako.

Avtorica: Maja Korošak  

Dr. Marija Tomšič, predavateljica na Zdravstveni fakulteti in delovna terapevtka, ki se že vrsto let ukvarja s preučevanjem padcev starejših in njihovim preprečevanjem, svetuje, naj starejši v primeru poledice ne hodijo ven, če ni res nujno. »Bolje je poklicati taksi ali sorodnika, da nas pelje, kakor pa da pademo. Če pa že mislimo, da moramo nujno ven, potem bodimo dobro obuti in imejmo pohodne palice, ki imajo na dnu gumo ali kovinsko ost. Priporočljive so tudi pohodne dereze.«

Vendar so vzroki in tveganja za padce številni in raznoliki, in če jih poznamo, jih lahko v veliki meri tudi preprečimo. Po statističnih podatkih vsaj enkrat letno pade 30 odstotkov prebivalcev, starejših od 65 let. Z višjo starostjo se tudi pogostost padcev poveča. Seveda pa to ne pomeni, da so padcem podvrženi samo starostniki: padajo vse starostne skupine ljudi. Le dramatičnost padca v starosti je večja: zaradi osteoporoze, pogostejših in hujših poškodb in tudi zato, ker se težje poberejo po padcu. Hujše posledice pa so to, da se starejši bojijo ponovnega padca in zaradi tega kolikor se da zmanjšajo svoje gibanje in se ujamejo v začarani krog vse večjega tveganja za padce. Postanejo socialno izolirani, nekompetentni v mnogih dejavnostih ter odvisni od drugih. Padci so pogosto vzrok za namestitev v dom ostarelih, saj v domačem okolju sami ne morejo več funkcionirati.

Kaj povečuje verjetnost za padec

Kot je povedala naša sogovornica, obstajajo številni dejavniki tveganja, nekateri so osebni, drugi so iz okolja. Prva dejavnika sta zgodovina padcev v preteklem letu in starost (pri starosti nad 70 let je dejavnik tveganja višji). Dejavniki tveganja so tudi jemanje različnih zdravil, zmožnost za telesno ravnotežje in pa kognitivno stanje osebe. Če je na primer nekdo zmeden, ima slabo orientacijo v času in prostoru, če slabo presoja, je depresiven ali impulziven, je verjetnost padca večja. Na pogostost padcev močno vplivata tudi splošno zdravstveno stanje in prehrana. Če se nekdo prehranjuje redno, je tveganje manjše, kakor pa če se neustrezno in neredno prehranjuje, ima očitne znake podhranjenosti, izgublja težo, ima slabo držo. Dr. Marija Tomšič: »Mnogi starostniki prenehajo jesti raznoliko hrano in se prehranjujejo zelo enolično. Hrana mora biti pestra, s tem izboljšamo svoje zdravstveno stanje in počutje ter zmanjšujemo tveganje za padce.« Med osebnimi dejavniki tveganja Tomšičeva navaja še slab vid, zato, poudarja, je zelo pomembno, da imamo dobra očala. »Mnogi starejši ljudje ne hodijo redno k okulistu in to ni dobro. Tveganje za padec pa povečujejo tudi bifokalna očala.«

Če nekdo živi z drugimi, je tveganje najmanjše. Če živi sam in ima prilagojeno stanovanje, je tveganje že višje, najvišje pa je, če živi sam in je potrebna prilagoditev domačega okolja. Tveganje za padec predstavljajo tudi boleča stopala in neustrezna obutev. Z leti loki stopala popustijo in ta postajajo boleča. Ko začnejo boleti stopala, pogosto začnemo nositi čevlje in copate večjih številk, kar zahteva boljšo koncentracijo in pazljivost pri hoji, pove dr. Tomšič.

V domačem okolju

Tudi v okolju, kjer živimo, torej doma, na starejše preži precej nevarnosti. Predvsem so to lahko predpražniki in tekači, še posebej če so slabo pritrjeni. Če so talne površine v slabem stanju, potem lahko botrujejo padcem, prav tako kakor drsnost tal. V kopalnicah je običajno drsnost zaradi mokrih ploščic velika. Zelo velik dejavnik tveganja je kopanje v kadi in zelo veliko starostnikov ima za kopanje na voljo le kad in ne kabine za prhanje, ki je varnejša. Vendar niso vse kabine varne: če so preozke, če nimajo nameščene nedrsljive podlage in pa ročnih opor. Marija Tomšič svetuje, naj si ročaje za oporo v kabini za prhanje in kadi namestimo in jih začnemo uporabljati že davno prej, preden ostarimo. Zato da se jih naučimo uporabljati.

Dejavnik tveganja pa je tudi to, kako gremo v posteljo in iz postelje. Iz nizke postelje star človek zelo težko vstane, še posebno ponoči. Običajno starejši težko vstanejo tudi iz naslanjača. Zelo pomembna je osvetljenost prostorov, tudi na hodnikih in v kopalnici. Zanimivo je, da zelo veliko starih ljudi iz postelje ne doseže lučke, da bi jo lahko prižgali, preden vstanejo, kar več kot 43 odstotkov pa jih lučk ob postelji sploh nima. Pri nas je precej padcev z višine, ko na primer stopamo na stol ali pručko, da nekaj dosežemo ali želimo pomiti okna. Previdno torej!

Tudi neposredna okolica doma je pogosto slabo osvetljena, na primer okoli hiše ali na ulici. Ograja stopnišča v hiši in zunaj nje mora biti v dobrem stanju, veliko hiš pa žal sploh nima ograje. Robovi stopnic morajo biti označeni. Če niso in če je obutev prevelika, to predstavlja velik dejavnik tveganja. V okolici doma precejšnje tveganje predstavljajo makadamske poti, če so asfaltirane, pa vdolbine in izbokline v njih.

Preprečevanje padcev

Mnoge države imajo na nacionalni ravni program preprečevanja padcev. Avstralija je bila pri tem vodilna in je zelo zmanjšala število padcev, celo do 40 odstotkov, s tem ko je delovala na dejavnike tveganja in jih zmanjševala. V evropskem prostoru imajo podobne programe skandinavske države, Anglija in Irska, Nizozemska, Belgija. v Sloveniji pa padce samo evidentiramo, sistematično se s preprečevanjem padcev ne ukvarjamo. Na Nizozemskem so v preteklosti le za en dan skrajšali ležalno dobo v bolnišnici. V nadomestilo za en dan manj v bolnišnici pa so bolniki dobili deset obiskov delovnega terapevta in deset obiskov fizioterapevta na domu. S tem ukrepom so zelo izboljšali kakovost življenja teh starostnikov, preventivno pa vplivali tudi na število padcev.

Zelo veliko pa lahko za to, da padec prepreči, naredi človek sam ali mu pri tem pomagajo svojci. Delujemo lahko na omenjene dejavnike v domačem okolju in jih prilagodimo. Vplivamo lahko na kognitivno stanje in redno izvajamo miselni trening: reševanje križank, sudoka, kvizov … »Tisti, ki so vse življenje miselno dejavni, tudi v starosti lahko vplivajo na svoje kognitivno stanje in delujejo v smeri duhovne čilosti,« zatrjuje dr. Tomšič in dodaja, da lahko sami zelo izboljšamo tudi svoje ravnotežje – s tem da redno telesno vadimo. Ples je na primer dejavnost, ki zelo izboljšuje ravnotežje. Prav tako sedenje na žogi. Ali pa delo na vrtu.

Na boleča stopala in obutev lahko vplivamo tudi z ortopedskimi vložki in dobro obutvijo, ki daje dobro oporo nogi. Marija Tomšič svetuje, naj ima čevelj jeseni in pozimi tudi dobro oporo za gleženj. Dovolj je, da malo slabše stopimo, in če nimamo opore v gležnju, lahko pademo. Sami lahko vplivamo tudi na kronične bolezni. Če ima nekdo več kroničnih bolezni in mora jemati več različnih zdravil, se lahko zgodi, da imajo zdravila nasprotujoče učinke. Jemanje terapij je torej treba pregledati.

Vrste poškodb in kdaj k zdravniku?

Najpogostejše poškodbe pri padcih starejših so zlomi kolka in zapestja. Prihaja tudi do poškodb glave, raztrganin mišic, do zvinov gležnja ali zlomov gležnja. Zaradi osteoporoze v starosti, posebno pri ženskah, se kosti hitreje lomijo in težje celijo.

Dogaja se, da starostnik ne ve natančno, ali je pri udarcu kost zlomljena ali gre le za udarnino. »Včasih udarnina boli močneje kakor zlomljena kost,« pove naša sogovornica. V katerih primerih pa je dobro iti k zdravniku? Marija Tomšič: »Vedno takrat, kadar človek po padcu ne more vstati brez pomoči. Seveda tudi takrat, kadar čuti hude bolečine ali kadar se po padcu slabše počuti in na primer bruha. K zdravniku naj se odpravi tudi takrat, kadar ima po padcu težave z ravnotežjem, če ni več zanesljiv v hoji, če ima vrtoglavice po tem, ko se je z glavo udaril v kakšen predmet.