Iščite po prispevkih
Avtorica: Maja Korošak
Kot je povedal dr. Kocjan, zdravnike predvsem zanima pojavnost zlomov. Slovenski podatki o tem žal ne obstajajo, kakor tudi še v številnih drugih državah. Dostopni pa so npr. natančni švedski podatki, ki kažejo, da enega od štirih najpogostejših osteoporoznih zlomov, to so zlomi vretenc, kolka, zapestja in nadlaktnice, utrpi skoraj polovica žensk in dobra tretjina moških v starosti nad 50 let. Glede na to, da so na Švedskem zlomi pogostejši kot pri nas (verjetno zaradi genetskih razlik), lahko rečemo, da ima možnost za zlom vsaka tretja ženska po menopavzi in vsak šesti moški po petdesetem letu.
Osteoporozi se reče tiha bolezen, saj običajno bolniki bolečine ne čutijo. Bolečine, če so že prisotne, so bolj posledica pridružene osteoartroze, torej obrabe sklepov, ali pa, kot že rečeno, zaboli ob zlomu. »Zmanjšanje telesne višine za več kot štiri centimetre od mladosti je lahko signal, da je prišlo do zloma vretenca, in zato je potrebno rentgensko slikanje,« opozarja naš sogovornik. »Ker so zlomi vretenc pogosto nemi, torej ne bolijo, jih lahko odkrijemo le na ta način.« Usodni za starejše so predvsem osteoporozni zlomi kolka. Zakaj? »Gre za relativno velik zlom, pri katerem pride do večje izgube krvi, po drugi strani pa ima populacija, ki te zlome utrpi – povprečna starost pri zlomu kolka je 80 let –, že tudi druge pridružene bolezni in zlom kolka zdravstveno stanje drastično poslabša. Zato je smrtnost po zlomih kolka še vedno zelo visoka, kar od 20 do 30 % ljudi po takšnem zlomu umre v enem letu. Dodatno zelo veliko ljudi po zlomu kolka postane odvisnih od tuje pomoči, saj ostanejo nepokretni.«
Osteoporoza je kronična bolezen, ki je za zdaj še ni moč dokončno pozdraviti, pove dr. Tomaž Kocjan, lahko pa upočasnimo ali celo zaustavimo njeno napredovanje. »Bistvo zdravljenja osteoporoze je preprečevanje zlomov. Večina zdravil uspe nevarnost za zlome zmanjšati približno za polovico. Če bomo zdravili tiste bolnike z osteoporozo, ki so za zlome najbolj ogroženi, bomo preprečili največ zlomov. Čeprav še ne znamo natančno napovedati, kdo bo utrpel zlom, pa lahko vedno bolje ocenimo, kdo ima najvišje tveganje zanj.
Poleg bolnikov, ki smo jim izmerili nizko kostno gostoto, so to tudi vsi tisti, ki so že utrpeli zlom vretenca ali kolka pri majhni poškodbi, starejši bolniki (zlasti nad 70 let), vsi z nizko telesno težo (pod 60 kg) ali tisti, katerih starši so si zlomili kolk, bolniki s sekundarno osteoporozo, predvsem zaradi revmatoidnega artritisa, vsi, ki dalj časa jemljejo glukokortikoide, intenzivno kadijo in pijejo preveč alkoholnih pijač. Pri takšnih bolnikih se bo zdravnik lahko odločil za zdravilo, tudi če njihova kostna gostota še ne bo znižana v območje osteoporoze.«
Nasprotno imajo ženske pred menopavzo in moški pred 50. letom z ugotovljeno osteoporozo na merjenju, vendar brez naštetih dejavnikov tveganja, le majhno nevarnost, da bodo utrpeli zlom. Zato večinoma ne potrebujejo zdravil za osteoporozo, pač pa morajo le skrbno izvajati vse ostale ukrepe za zdrave in močne kosti.
Ker je osteoporoza kronična bolezen, je ukrepanje stopenjsko. Prva stopnja je uvedba zdravega življenjskega sloga z ustrezno prehrano in gibanjem ter prenehanjem kajenja in pretiranega pitja alkohola (več kot dve enoti dnevno). Telesna vadba ima osrednjo vlogo. S telesno vadbo ne krepimo le kosti, pač pa tudi mišice, te pa so soodgovorne pri gradnji kosti. Poleg tega je to najboljši način za preprečevanje padcev. Naslednji korak, predvsem pri ogroženi populaciji, torej tistih, ki ne hodijo veliko ven ali bivajo v domu za ostarele, je dodajanje vitamina D v prehrano. Po potrebi dodajamo tudi kalcij, pomembna pa je tudi skrb za zadosten vnos beljakovin.
Šele po teh ukrepih pride na vrsto zdravljenje z zdravili. Obstajata dve skupini zdravil: takšna, ki zavirajo kostno razgradnjo (teh je večina) in za zdaj eno zdravilo, ki gradi kost. Slednje se predpisuje bolnikom, ki so že utrpeli zlom. Med zdravili, ki zavirajo razgradnjo kosti, je večja skupina bisfosfonatov (v tabletah in v infuziji). Zelo učinkovito zdravilo v tej skupini je biološko zdravilo denosumab, ki se bolnikom daje v obliki podkožnih injekcij dvakrat letno, tega pri nas prejema približno 50 % bolnikov z osteoporozo. Dodajmo še to, da tudi hormonsko nadomestno zdravljenje prav tako zavira razgradnjo kosti. Pri tem ima ključno vlogo hormon estrogen.
Kako resno bolniki jemljejo zdravljenje in jemanje zdravil? Dr. Tomaž Kocjan: »Podobno kot pri vseh kroničnih boleznih, kjer ni vidnih učinkov zdravljenja. Sodelovanje bolnika se znatno izboljša, če je pred tem že utrpel zlom.«
Na to, ali bo nekdo zbolel za osteoporozo, vplivajo številni dejavniki. Z naslednjimi vprašanji si lahko pomagate oceniti lastno tveganje. Če ste na katero od vprašanj odgovorili z DA, to še ne pomeni, da imate to bolezen. Prav tako to, da ste na vsa vprašanja odgovorili z NE, še ne pomeni, da vam ni treba skrbeti za svoje kosti. Po 50. letu previdnost ni odveč.
Je imel kateri od vaših staršev osteoporozo ali je doživel zlom kolka ob manjšem padcu ali zdrsu? Ali ste si kdaj ob manjšem padcu ali zdrsu zlomili kost? Ali jemljete tablete z glukokortikoidi (npr. metilprednizolon itd.) že več kot tri mesece? Ali se je vaša telesna višina znižala za več kot štiri centimetre (od mladosti)? Ali redno uživate alkohol v večjih količinah? Ali pokadite več kot 20 cigaret dnevno? Ali imate pogosto drisko (ki je lahko posledica bolezni, kot sta celiakija ali Crohnova bolezen)? DODATNI VPRAŠANJI ZA ŽENSKE: Ali ste imeli zgodnjo menopavzo (pred 45. letom)? Ali vam je menstruacija kdaj izostala za 12 mesecev ali več (razen zaradi nosečnosti ali menopavze)? DODATNO VPRAŠANJE ZA MOŠKE: Ali ste imeli kdaj težave z impotenco, pomanjkanjem libida ali kakšen drug znak, povezan z nizko ravnijo testosterona?
Pri nas obstaja več centrov za merjenje kostne gostote, vendar žal ni pravega nadzora nad kakovostjo meritev. Po besedah dr. Kocjana je moč pridobiti mednarodno licenco za merjenje kostne gostote, a je v Sloveniji zanemarljivo malo zdravnikov, ki jo imajo. Za dobro meritev mora biti ustrezno usposobljen tudi tehnik oziroma medicinska sestra, ki jo izvaja, in ne samo zdravnik, ki izvid odčitava.